VSM Sodba IV Kp 37372/2020

I. Pritožbe zagovornikov obdolženega A. A. ter pooblaščencev oškodovanih B. B. in C. C. se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo v točki I (obsodilni del sodbe) obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 216. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Oškodovana B. B. in C. C. je po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 3.949,99 EUR napotilo na pravdo. V točki II (oprostilni del sodbe) je obdolženega A. A. na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika Č. Č. proračun.

2Zoper obsodilni del sodbe sta se pritožila obdolženčeva zagovornika iz vseh pritožbenih razlogov, kot navajata v uvodu obeh pritožb, s smiselnim predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zoper sodbo so se pritožili tudi pooblaščenci oškodovancev, in sicer v obsodilnem delu zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, v oprostilnem delu pa smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo v točki I spremeni tako, da obdolžencu v okviru izrečene pogojne obsodbe naloži še predlagani posebni pogoj, v točki II pa tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreče primerno kazensko sankcijo ter naloži plačilo stroškov oškodovancev.

3Na pritožbo pooblaščencev oškodovancev je odgovoril obdolženčev zagovornik D. D., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožbe niso utemeljene.

K obsodilnemu delu sodbe

5Zagovornika v uvodu zatrjevanih „vseh pritožbenih razlogov“ podrobneje ne pojasnita, iz obrazložitve obeh pritožb pa izhaja, da konkretizirata le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj primarno zavračata presojo verodostojnosti obdolženčevega zagovora in glede izvedenih dokazov ponujata lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi.

6Vendar je tudi dejansko stanje sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega poskusa kaznivega dejanja zlorabe izvršbe dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh zagovornikov pa le še dodaja:

7Iz pritožbe zagovornika Č. Č. izhaja, da sta bila oškodovanca na podlagi prodajne pogodbe SV 563/11 z dne 1. 9. 2011 in posojilne pogodbe iz leta 2011 obdolžencu dolžna plačati znesek 240.260,00 EUR, od katerega sta mu plačala le 208.762,06 EUR, zato je obdolženec na podlagi navedene prodajne pogodbe razliko kupnine v znesku 31.497,94 EUR (zaokroženo na 31.500,00 EUR) utemeljeno zahteval v izvršbi. Med strankami je namreč obstajal dogovor, da se bo s plačili primarno zaprlo posojilo v višini 45.260,00 EUR in šele nato kupnina v višini 195.000,00 EUR. Tako sta oškodovanca posojilo vrnila, medtem ko sta kupnino za nepremičnino poravnala le delno. Med strankami je prišlo tudi do dogovora, da bosta oškodovanca del kupnine vrnila obročno, tako je bila dne 1. 9. 2011 overjena izjava obdolženca, da pristaja na obročno plačilo zneska 15.000,00 EUR v tridesetih mesečnih obrokih po 500,00 EUR. Zagovornik D. D. pa v pritožbi izhaja iz drugačnega dejanskega stanja. Jedro njegovih pritožbenih trditev je prepoznati v stališču, da oškodovanca obdolžencu nista v celoti vrnila dolgovanega zneska 210.000,00 EUR, in sicer kupnine v višini 195.000,00 EUR, ki sta se jo zavezala poravnati na osnovi prodajne pogodbe z dne 1. 9. 2011, in posojenega zneska v višini 15.000,00 EUR (trideset mesečnih obrokov po 500,00 EUR), ki sta se ga zavezala poravnati na osnovi izjave z dne 1. 9. 2011. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo le izvedena plačila oškodovancev, ne pa tudi zapadlost posameznih plačil in tek zamudnih obresti (izračun katerih prilaga in opisuje v pritožbi). Na podlagi lastnih izračunov ugotavlja, da je obdolženec tisti, ki je „v preplačilu za znesek 4.673,72 EUR“, v tem pa ni upoštevano dodatno posojilo 30.260,00 EUR, ki ga je obdolženec posodil oškodovancema na podlagi posojilne pogodbe iz leta 2011. Tudi on poudarja, da je med strankami obstajal dogovor, da se najprej vrne posojilo.

8Zagovornikoma, ki na podlagi povzetih stališč ocenjujeta, da je obdolženec v izvršbi utemeljeno poskušal izterjati 31.500,00 EUR, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila med obdolžencem kot prodajalcem in oškodovancema kot kupcema v obliki notarskega zapisa SV 563/11 z dne 1. 9. 2011 sklenjena prodajna pogodba, katere predmet je bila nepremičnina v vrednosti 195.000,00 EUR. Skladno s pogodbo je bilo dogovorjeno, da oškodovanca kupnino poravnata v dveh obrokih, in sicer prvi obrok v višini 150.000,00 EUR do 9. 9. 2011, drugi obrok v višini 45.000,00 EUR pa do 30. 11. 2011. Notarskemu zapisu je bila priložena izjava obdolženca z dne 1. 9. 2011, v kateri je obdolženec navedel, da bo po potrebi, v dogovoru z oškodovancema, podaljšal rok plačila kupnine za šest mesecev, pri čemer je hkrati izjavil, da bo za znesek 15.000,00 EUR pristal, da se le-ta plačuje mesečno po 500,00 EUR do zadnjega v mesecu, kar predstavlja trideset obrokov, pri čemer zapade prvi obrok zadnjega oktobra 2011. Na podlagi navedenih listin, kakor tudi izpovedb oškodovancev ter navedb in ugotovitev izvršilnega postopka I 271/2020, je tako mogoče zaključiti, da sta oškodovanca na temelju notarskega zapisa SV 563/11 obdolžencu dolgovala kupnino v znesku 195.000,00 EUR, in ne znesek 210.000,00 EUR, kot trdi zagovornik D. D.. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da sta oškodovanca dne 14. 9. 2011 obdolžencu nakazala znesek 136.262,06 EUR z navedbo „plač. kupnine za A. A." in dne 21. 6. 2012 znesek 66.000,00 EUR z navedbo "kupnina po pogodbi SV 563/11". Pritožbeno sodišče zato pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da sta oškodovanca že s tema dvema plačiloma v skupnem znesku 202.262,06 EUR (brez 500,00 EUR na mesec, ki sta jih poleg tega plačevala) izpolnila celotno obveznost iz naslova kupnine po izvršilnem naslovu SV 563/2011. Pri tem je pravilno upoštevalo, da to velja tudi v primeru, če bi obdolženec oškodovancema obračunal zamudne obresti zaradi zamude s plačilom posameznega obroka, zato zagovornik D. D. neuspešno poudarja, da terjatev obdolženca, ki izhaja iz kupnine, vključno z glavnico in obrestmi, znaša skupaj 198.435,78 EUR. Strinjati se je torej z zaključkom, da obdolženec po 21. 6. 2012 do oškodovancev ni več imel nobenih zahtevkov iz notarskega zapisa SV 563/11 in je izterjeval kupnino, ki mu je oškodovanca več nista dolgovala.

9Ugotovljenega dejanskega stanja zagovornika ne moreta omajati niti s sklicevanjem na posojilno pogodbo iz leta 2011, na podlagi katere je obdolženec dokazoval obstoj terjatve do oškodovancev v višini 45.000,00 EUR, in ne v višini 30.260,00 EUR, kot trdi zagovornik D. D. Čeprav sta oškodovanca sklenitev takšne pogodbe ves čas odločno zanikala in trdila, da je ponarejena (torej je nista priznavala, kot netočno trdi zagovornik Č. Č.), kar je bil tudi predmet očitka zoper obdolženca, sodišče prve stopnje obstoja posojilne pogodbe ni moglo povsem ovreči, zato ga je v zvezi z očitkom kaznivega dejanja ponarejanja listin oprostilo obtožbe. Vendar to ne podpira teze zagovornikov, da obdolžencu zato ni mogoče očitati krivde za obravnavano kaznivo dejanje zlorabe izvršbe. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo (točke 28-31 obrazložitve izpodbijane sodbe), da je obdolženec izvršbo predlagal na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 563/11 in zatrjeval obstoj dolga iz prodajne pogodbe, ter ne iz posojilne pogodbe, pri kateri bi moral terjatev do oškodovancev najprej dokazovati v pravdi ter šele v primeru uspeha in pridobitve izvršilnega naslova nato vložiti predlog za izvršbo. Sporna posojilna pogodba namreč ne predstavlja niti izvršilnega naslova niti verodostojne listine, ki bi dopuščala neposredno izvršbo brez predhodne pravde, česar se je obdolženi kot dolgoletni podjetnik, ki je za vložitev izvršbe angažiral celo odvetnika, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dobro zavedal. Morebiten obstoj posojilne pogodbe in iz nje izvirajoče odprte obveznosti tako nimajo vpliva na zaključke sodišča prve stopnje, zato se pritožbene navedbe zagovornikov v tej smeri izkažejo za neutemeljene. Zlasti tudi v delu, v katerem zagovornika zatrjujeta odsotnost obdolženčevega naklepa, katerega je sodišče prve stopnje pravilno presodilo v točki 33 obrazložitve izpodbijane sodbe, saj le pavšalno sklicevanje zagovornika Č. Č. na obstoj dveh terjatev oziroma sklicevanje zagovornika D. D. na terjatev iz naslova prodajne pogodbe in izjave, dvoma v točno oceno sodišča prve stopnje ne more vzbuditi. Kot povsem nerazumna pa se izkaže pritožbena trditev zagovornika D. D., da je bil obdolženec „v preplačilu za 4.673,72 EUR“, saj je na podlagi notarskega zapisa SV 563/11 zatrjeval dolg v višini 31.500,00 EUR.

10Brez podlage so tudi pritožbene navedbe zagovornikov v smeri obstoja dogovora, da se bo s plačili primarno zaprlo posojilo in šele nato kupnina. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno izpostavilo identična zatrjevanja obdolženca tekom izvršilnega postopka, v okviru katerega je Višje sodišče v Mariboru v sklepu Ip 760/2020 z dne 9. 2. 2021 pojasnilo, da ob predpostavki, da je bila med strankami sklenjena sporna posojilna pogodba (ki jo je glede na vsebino pogodbe sicer ocenilo za manj verjetno), obdolženec ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da so se stranke dogovorile, da bosta oškodovanca najprej poplačala posojilo in šele nato kupnino za nepremičnino. Takega dokaza obdolženec ni predložil niti v kazenskem postopku, zato je sodišče prve stopnje v točki 29 obrazložitve izpodbijane sodbe ob nadaljnjem dejstvu, da posojilna pogodba nima določil o poračunavanju plačil za primer obstoja odprtih terjatev po dveh pravnih naslovih, povsem pravilno zaključilo, da takega posebnega dogovora o poračunavanju obveznosti ni bilo. V odsotnosti dogovora se je sodišče prve stopnje pri svoji presoji utemeljeno oprlo na 287. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), medtem ko pravilne uporabe navedene določbe zagovornika ne moreta ovreči s sklicevanjem na obdolženčevo nepoznavanje prava, glede na obravnavano situacijo pa je brez pomena tudi sklicevanje zagovornika D. D. na 288. člen OZ.

11V obstoj dogovora med obdolžencem in oškodovancema glede načina vračanja posojila in plačila kupnine zagovornik Č. Č. skuša prepričati z obširnim izpostavljenem neskladnosti v izpovedbah obeh oškodovancev. Z namenom dokazovanja, da sta si oškodovanca izposodila denar, prav tako na neskladje v njunih izpovedbah glede preplačila obveznosti opozarja zagovornik D. D.

12Vendar neuspešno. Sodišče prve stopnje je pravilno analiziralo izpovedbi obeh oškodovancev ter tehtno in precizno navedlo, v katerem delu je njunima izpovedbama verjelo. Argumenti sodišča prve stopnje so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi, zato pritožbeno sodišče ni podvomilo v oceno njunih izpovedb. Pri tem je tudi sodišče prve stopnje izpovedbi oškodovancev glede na visok znesek preplačila označilo kot dvomljivi ter v nadaljevanju izpostavilo posamezna neskladja, zaradi katerih sta bila v teh delih neprepričljiva (zlasti o času njunega zavedanja preplačila obveznosti iz prodajne pogodbe ter o višini njunih denarnih sredstev in finančni zmožnosti za plačilo prvega obroka kupnine oziroma za opremljanje hiše). Pritožbeno izpostavljanje navedenih neskladnosti, ki jih je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo, zato ne more vzbuditi dvoma v dejansko stanje. Na tej podlagi sicer ni mogoče z vso gotovostjo ovreči obstoja sporne posojilne pogodbe, vendar to ni bistveno in nikakor ne more predstavljati temelja za sklepanje o obstoju posebnega dogovora o poračunavanju obveznosti. Oškodovanca sta tak dogovor vsebinsko skladno skozi celotni postopek zanikala, zato zagovornik Č. Č. netočno trdi, da je oškodovanec C. C. obstoj le-tega potrdil. Prav tako sta izpovedbi oškodovancev v tem delu potrjeni z ugotovitvami izvršilnega postopka I 271/2020, epilog katerega je ravno v zaključku, da obdolženec obstoja dogovora ni dokazal in da sta oškodovanca kupnino v celoti poravnala, ter z nadaljnjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o odsotnosti takega dogovora v sami posojilni pogodbi (točki 11 in 29 obrazložitve izpodbijane sodbe). Posledično zagovornik Č. Č. prav tako netočno trdi, da ustni dogovor med strankami potrjujejo vloge v postopku I 271/2020, ter neutemeljeno in nekritično sodišču prve stopnje očita, da se do tega ni opredelilo oziroma je dogovor le pavšalno in pristransko ovrglo. Tosmerna zatrjevanja namreč zagovornik utemeljuje na podlagi selektivne interpretacije izpovedb oškodovancev, pri čemer prezre, da je pravzaprav obdolženec tisti, ki za razliko od oškodovancev ni ponudil nobenega tehtnega dokaza, ki bi dokazoval nasprotno. Ker je sodišče prve stopnje na navedeni podlagi prepričljivo pojasnilo, zakaj je v tem delu verjelo oškodovancema in ne obdolžencu, zagovornik te razloge neutemeljeno pogreša, ter hkrati sodišču prve stopnje le posplošeno in nekritično očita, da je obrazložitev podalo v nasprotju z vsebino zapisnikov in dejanskim stanjem.

13Zagovornik Č. Č. se neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru ZSV 20/2019 z dne 3. 3. 2020 in izpovedbo oškodovanke glede obdolženčeve žalitve, saj to za presojo obravnavane zadeve ni relevantno (točka 2 obrazložitve izpodbijane sodbe), kakor tudi niso relevantne pritožbene navedbe zagovornika D. D. o plačilu davka na dodano vrednost in (ne)pridobitvi izkaza premoženjskega stanja oškodovancev.

14Odločbe o kazenski sankciji zagovornika obrazloženo ne grajata, zato je pritožbeno sodišče glede na uveljavljane pritožbene razloge izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člena ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu zlasti ob upoštevanju njegove nekaznovanosti in dejstva, da si je želel protipravno pridobiti kar 31.500,00 EUR glavnice, utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo, ki je glede na ustrezno določeno kazen zapora in preizkusno dobo nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist.

15Pooblaščenci oškodovancev grajajo odločbo o premoženjskopravnem zahtevku z navedbami, da bi sodišče prve stopnje moralo obdolžencu naložiti plačilo premoženjskopravnega zahtevka v znesku 3.949,99 EUR. Vendar neutemeljeno. Zanemarijo namreč pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 36 obrazložitve izpodbijane sodbe, da oškodovanca na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru I 271/2020 z dne 23. 4. 2021 (priloga C1) že razpolagata z izvršilnim naslovom glede celotnega premoženjskopravnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, saj že obstoječ izvršilni naslov po načelu ne bis in idem pomeni oviro za (nov) adhezijski postopek tekom kazenskega postopka. Tako pooblaščenci, ki navedenemu niti ne oporekajo, ne morejo uspeti z vnovičnim poudarjanjem sosledja procesnih dejanj v izvršilnem postopku I 271/2020 in uveljavljanjem (že prisojenega) plačila v znesku 3.949,99 EUR, saj iz navedenega sklepa jasno izhaja, da mora obdolženec oškodovancema vrniti znesek 3.670,99 EUR iz naslova neupravičene realizacije izvršbe in plačati stroške v znesku 279,00 EUR.

16S preostalimi pritožbenimi navedbami pooblaščenci oškodovancev neuspešno skušajo prepričati, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru izrečene pogojne obsodbe obdolžencu določiti tudi posebni pogoj po tretjem odstavku 57. člena KZ-1. Takšna pritožba oškodovancev ni dovoljena, saj (ne)določitev posebnega pogoja sodi v domet odločbe o kazenski sankciji, medtem ko sme oškodovanec izpodbijati obsodilno sodbo le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, objavi pravnomočne sodbe in odločbe o stroških (četrti odstavek 367. člena ZKP).

K oprostilnemu delu sodbe

17Po pregledu pritožbenih navedb pooblaščencev oškodovancev in celotne zadeve, pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov o pravilnosti prvostopenjskega oprostilnega izreka. Sodišče prve stopnje je namreč tudi v tem delu razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tehtno zaključilo, da izvedeni dokazni postopek ni s potrebno stopnjo gotovosti pokazal, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ponarejanja listin, zato ga je v zvezi s tem kaznivim dejanjem utemeljeno oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP. Z razlogi izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

18Pooblaščenci v bistvenem navajajo, da na podlagi ugotovitev izvedenca E. E. in strokovnjaka F. F. ter skladnih izpovedb oškodovancev ni mogoče sklepati, da sta slednja podpisala posojilno pogodbo. Vendar s tovrstnimi navedbami ne morejo prepričati v izrek obsodilne sodbe obdolžencu. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v tej zvezi razpolagalo tako z dokazi, ki so v prid, kakor tudi dokazi, ki nasprotujejo obdolženčevi trditvi o sklenjeni posojilni pogodbi (točke 19-27 obrazložitve izpodbijane sodbe). Na podlagi izvedenskega mnenja E. E. ter strokovnega mnenja F. F. je utemeljeno zaključilo, da ni moglo ugotoviti, ali sta oškodovanca podpisnika paraf ob navedbah njunih imen na sporni posojilni pogodbi. Enostavnost tega gradiva je namreč tolikšna, da bi ga lahko napisal kdorkoli. Pooblaščenci, ki tudi sami ugotavljajo, da oba strokovnjaka nista mogla z gotovostjo potrditi ali ovreči pristnosti podpisov, zato ne morejo uspeti z argumentom, da je podpisa oškodovancev zaradi njune preprostosti mogoče enostavno ponarediti. Toliko bolj, ker sta tudi oškodovanca v tej zvezi izpovedovala neprepričljivo in različno, kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje o dvomljivosti njune izpovedbe glede preplačila obveznosti iz prodajne pogodbe za kar 13.762,06 EUR ter pritrjuje, da sta oškodovanca k neprepričljivosti svoje izpovedbe doprinesla z različnimi izpovedbami o času, kdaj sta se zavedala preplačila obveznosti, in privarčevanih sredstvih za opremo hiše. Pooblaščenci zato neutemeljeno povzemajo izpovedbi oškodovancev in trdijo, da sta (tudi v tem delu) izpovedovala vsebinsko enako, kakor se tudi neuspešno sklicujejo na skrbnost iz 6. člena OZ, s katero naj bi ravnali udeleženci v obligacijskem razmerju. Dejanskih zaključkov izpodbijane sodbe pa pooblaščenci ne morejo omajati niti s sklicevanjem na datiranje in obliko zapisa posojilne pogodbe ter namen plačila, saj je navedene obremenilne okoliščine sodišče prve stopnje izrecno pretehtalo v točkah 23 in 26 obrazložitve izpodbijane sodbe ter v konkurenci vseh izvedenih dokazov utemeljeno presodilo, da izvedeni postopek ni brez vsakega dvoma pokazal, da je obdolženec k odgovoru na ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi priložil ponarejeno pogodbo – posojilno pogodbo.

19Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja E. E. in strokovnega mnenja F. F. ni moglo ugotoviti, ali sta oškodovanca podpisnika paraf na sporni posojilni pogodbi, pooblaščenci ne morejo prepričati, da bi dejansko stanje v tej smeri moralo ugotavljati še z odreditvijo kemijskih preiskav starosti črnila na navedeni posojilni pogodbi. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tehtno pojasnilo, da iz izvedenskega mnenja E. E. in strokovnega mnenja F. F. izhaja, da je tovrsten dokaz destruktiven za listino in tudi ne bi dal natančnega odgovora na zastavljeno vprašanje, saj je razpon določanja starosti črnila lahko podan le v obdobju pet let (točke 3 in 19-20 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pooblaščenci se zato neuspešno zavzemajo za tovrstno kemijsko preiskavo starosti črnila na sporni posojilni pogodbi, saj le-ta glede na dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, ni le nepotrebna, temveč tudi neprimerna za ugotavljanje odločilnih dejstev, kajti takšna izvedba dokaza ne bi mogla dati natančnejšega odgovora, ali sta oškodovanca podpisnika posojilne pogodbe z dne 16. 9. 2011.

20Po obrazloženem, in ker zagovornika obdolženca ter pooblaščenci oškodovancev glede odločilnih dejstev ne navajajo več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je njihove pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

21Odločitev o plačilu sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, je posledica neuspešnih pritožb zagovornikov obdolženca zoper obsodilni del sodbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, odmerjena pa je v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.