VSM Sodba II Kp 59877/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, za kar mu je izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora, pri čemer se bo izrečena kazen zapora na podlagi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 izvršila tako, da bo obdolženec med prestajanjem kazni zapora še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko bo moral biti v zavodu. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 se je obdolžencu v izrečeno kazen zapora vštel tudi čas odvzema prostosti, in sicer od 3. 8. 2020 od 23.03 ure d0 5. 8. 2020 do 20.15 ure. V skladu z drugim v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 so se obdolžencu odvzeli zaseženi predmeti, ki so bili uporabljeni oziroma namenjeni za kaznivo dejanje. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pa je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačila sodne takse.

2Zoper sodbo prvostopnega sodišča se je zaradi izrečene kazenske sankcije, ker je višina določene kazni neustrezna glede na težo kaznivega dejanja in ni usklajena z obstoječo sodno prakso slovenskih sodišč, pritožil obdolženčev zagovornik.

V pritožbi je obdolženčev zagovornik izpostavil, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni ustrezno upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, predvsem tudi dejstva, da je obdolženec živel in rasel v izjemno težkih in zahtevnih osebnih in premoženjskih razmerah, ko se je obdolženec skupaj z materjo zaradi očetovega nasilja že pri 10 letih zatekel v varno hišo, kasneje pa je bil prisiljen sebi in mlajši sestri poiskati novo bivališče in lasten vir dohodkov. V takšnem okolju ni zmogel zaključiti srednje šole, šolanje je opustil in si poiskal zaposlitev. Obdolženec preživlja 18 let staro, nepreskrbljeno sestro, je redno zaposlen, vesten in pošten ter marljiv delavec, ob delu pa se tudi šola. V nadaljevanju pritožbe pa pritožnik izpostavlja tudi, da bi sodišče moralo pri odmeri kazni upoštevati tudi določbe glede omilitev, saj je obdolženec krivdo za očitano kaznivo dejanje priznal že, ko se je prvič izjavil o obtožnem aktu.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4Preizkus odločbe o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, ter je obdolžencu ob upoštevanju tako obteževalnih, kot tudi olajševalnih okoliščin (stran 5 in 6 izpodbijane sodbe) izreklo primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v korist obdolženca. Olajševalne okoliščine, ki jih je prvostopno sodišče upoštevalo pri odmeri kazni obdolžencu so navedene v točki 7 izpodbijane sodbe, v točki 8 pa je prvostopno sodišče tudi pojasnilo, da obdolženčeve težke mladosti in vse ostalo, kar v tej smeri tudi tokrat v pritožbi izpostavlja zagovornik, glede na časovno odmaknjenost nikakor ni mogoče šteti kot olajševalne okoliščine oziroma temu ni mogoče pripisati pomena, kot ga tem okoliščinam pripisuje obramba. Pritožbeno sodišče pa pri tem dodaja še, da glede na to, da je bil obdolženec v mladosti tudi sam izpostavljen nasilju in nedopustnemu ravnanju, kot to obširno v pritožbi izpostavlja obdolženčev zagovornik, je obdolženčevo ravnanje uperjeno zoper oškodovanca in njegovo izsiljevanje oškodovanca s posnetki iz osebnega življenja zato, da si pridobi protipravno premoženjsko korist na račun oškodovanca, še toliko bolj zavržno. In kot je navedeno v točki 8 izpodbijane sodbe, obdolženčeva težka mladost glede na to, da je od tedaj minilo že veliko let, ne more biti razlog za znižanje kazni obdolžencu.

5Kot je to pravilno navedlo že prvostopno sodišče pa tudi obdolženčevo priznanje krivde, glede na to, da je bil obdolženec zaloten neposredno ob izvrševanju kaznivega dejanja in ga je policija prijela, čeprav je skušal pobegniti, nima takšne teže, kot skuša to prikazati obdolženčev zagovornik (točka 9 izpodbijane sodbe).

6Uspešna pa ne more biti pritožba niti v delu, ko navaja, da višina obdolžencu odmerjene kazni ni usklajena z obstoječo sodno prakso slovenskih sodišč, pri čemer se sklicuje na tudi 10 in več let stare sodne odločbe različnih sodišč, ne da bi pri tem pobliže obrazložil, v čem konkretno bi naj izpodbijana sodba odstopala od sodne prakse. Ob navedenem pa pritožnik tudi očitno prezre, da se kazen vselej določa individualno, upoštevaje tudi okoliščine izvršitve posameznega kaznivega dejanja, seveda znotraj veljavne zakonodaje, ki se je tudi sicer od leta 2003, 2005 …, ko so bile izdane odločbe, ki jih v pritožbi navaja zagovornik, že večkrat spremenila.

7Po obrazloženem, in ker pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

8Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).