VSL Sklep II Kp 49233/2021

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom sklenilo, da se zoper osumljenega A. A. opravi preiskava zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1.

2Zoper sklep so se pritožili zagovorniki osumljenca zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevo za preiskavo zoper osumljenca zavrne.

3Pritožba ni utemeljena.

4Dokazni standard utemeljenega suma, ki se zahteva ob vložitvi zahteve za preiskavo, v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) ni podrobneje urejen. Ga je pa v tej fazi postopka mogoče opredeliti kot stopnjo verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja, ki presega 50% oziroma povedano poenostavljeno – obstajati mora večja verjetnost, da je kaznivo dejanje bilo izvršeno kot verjetnost, da ni bilo. Temeljni namen sodne preiskave je zbrati dokaze in podatke, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica, ali pa se postopek ustavi, pri čemer faza sodne preiskave ni namenjena popolnemu razčiščenju dejanskega stanja. Skladno s tem morajo biti tožilcu ob vložitvi zahteve za preiskavo dejstva in okoliščine znane vsaj v tolikšni meri, da lahko oblikuje opis očitanega kaznivega dejanja s konkretizirano navedbo vseh zakonskih znakov. Po presoji pritožbenega senata je obstoj navedenega standarda v obravnavanem primeru izkazan.

5Drži, da oškodovanka B. B. ob podaji ovadbe sprva ni bila povsem prepričana, pri kateri izmed dveh priprav na predstavo je med pavzo odšla v interni gostinski lokal gledališča C. (...). Vendar pa je v nadaljevanju dodala, da se ji zdi, da se je obravnavani dogodek pripetil pri igri D., ki je bila v septembru 2013. To je pojasnila na podlagi različnih vrst vlog, ki jih je imela v navedenih dveh predstavah, kot je to pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče v 7. točki izpodbijanega sklepa. V predstavi E. je namreč igrala nuno in bi osumljenec težko med igro oziroma v kontekstu igre karkoli poskušal. Prav tako se je spominjala, da je bil osumljenec pri tej predstavi do nje zelo korekten. Nasprotno pa je v predstavi D. igrala mlajšo, bolj „free voljno“ žensko, ki je imela probleme z mamili. V igri je bil prizor za točilnim pultom, kjer so bili vsi igralci, z osumljencem pa sta stala drug ob drugem in sta igrala tudi med seboj. Svojo oceno, da se je dogodek zgodil prav v okviru priprav na to predstavo, je nadalje podkrepila tudi s tem, da je med vajami imela občutek, da je bilo več komentarjev, ki niso bili primerni, prav tako se je spomnila več kontaktov, za katere je imela občutek, da so bili čez mejo, vendar jih je zaradi narave dela težko opredelila. Izrecno pa je navedla, da jo je osumljenec enkrat pri takšnem dogodku prijel za zadnjico, kar pa ni bilo v kontekstu igre in ni bilo dogovorjeno (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 3. 3. 2021 na l. št. 58).

6Glede na to, da je oškodovanka navedla več konkretnih razlogov, na podlagi katerih sklepa, da se je dogodek zgodil pri predstavi D., je zato tudi po presoji pritožbenega senata izkazana zadostna stopnja verjetnosti, da je bilo to prav v okviru priprav na to predstavo. Upoštevaje tudi oškodovankino navedbo, da priprave na predstavo običajno trajajo tri mesece, zastaranje kazenskega pregona glede na naveden čas predstave D. septembra 2013 zato še ni nastopilo.

7Glede samega dogodka, ki je predmet očitka v zahtevi za preiskavo, je prvostopenjsko sodišče v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa izčrpno povzelo oškodovankine navedbe, kot jih je ta podala ob ovadbi, ter na njihovi podlagi tudi pravilno utemeljilo obstoj utemeljenega suma. Oškodovanka je namreč dogodek konkretizirano opisala, zato ne drži, da so njene navedbe nejasne in negotove v takšni meri, da jim ni mogoče slediti. Prav tako ne prepriča pritožbeno sklicevanje na osumljenčev zagovor in dejstvo, da očitkov ni potrdila F. F. Slednje sicer drži, vendar ob tem ne gre prezreti, da je F. F., kot najemnica gostinskega lokala v gledališču C., povedala še, da so včasih v gostilni vadili tudi kakšen tekst in je sčasoma postala imuna na te zadeve in jih ne opazi, zato je možno, da je prišlo do kakšnega neprimernega obnašanja, pa tega ni opazila (Uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 10. 3. 2021 na l. št. 38). Zato je utemeljeno stališče prvostopenjskega sodišča, da tudi glede na način storitve očitanega dejanja niti ni nujno, da bi natakarica dogajanje videla. Pritožbena trditev, da naj bi oškodovankina prijava predstavljala očitno prijateljsko podporo G. G., ne vzdrži kritične presoje in gre po mnenju pritožbenega senata zgolj za obliko osumljenčeve obrambe. Oškodovanka B. B. je namreč ob zbiranju obvestil glede kaznivega dejanja zoper G. G. navedla, da verjame, da se je to zgodilo, saj je sama imela podobne izkušnje, ko jo je osumljenec kot soigralec v istem lokalu prijel za mednožje. Po tem razgovoru je tudi podala ovadbo na zapisnik (Uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 3. 3. 2021 na l. št. 23).

8Pravna dobrina, ki se ščiti s kaznivim dejanjem šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1, je delavčevo dostojanstvo. Namen je torej varovati delavca pred vsemi oblikami šikaniranja, trpinčenja in nadlegovanja, tudi spolnega, na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Šikaniranje se lahko izvršuje na vertikalni ravni, ko sta storilec in oškodovanec v hierarhičnem razmerju v okviru delovnega procesa, pa tudi na horizontalni ravni, ko sta si storilec in oškodovanec v prirejenem položaju.¹ Že na podlagi jezikovne razlage zakonskega znaka na delovnem mestu ali v zvezi z delom je moč sklepati, da ni nujno, da sta storilec in oškodovanec zaposlena pri istem delodajalcu, predvsem pa to potrjuje namenska razlaga. Glede na raznolikost delovnega procesa in vanj vključenih deležnikov, delavčevo dostojanstvo pri opravljanju dela namreč ne bi moglo biti ustrezno varovano, če bi bilo inkriminirano izključno šikaniranje s strani oškodovančevih sodelavcev, zaposlenih pri istem delodajalcu kot oškodovanec, ne pa tudi drugih delavcev, s katerimi oškodovanec sodeluje v okviru opravljanja nalog na svojem delovnem mestu oziroma aktivnosti v zvezi z delom.

9Stališče, da se ne zahteva, da bi bila storilec in oškodovanec zaposlena pri istem delodajalcu, je zavzelo tudi Višje sodišče v Celju v sodbi II Kp 36402/2011 z dne 19. 11. 2013, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče. Zgolj okoliščina iz citirane zadeve, da je bil storilec oškodovanki tudi nadrejen, skladno z vsem povedanim nikakor ne vpliva na pravilnost razlage, ki jo je v zvezi s tem zavzelo prvostopenjsko sodišče v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Prav tako to ne pomeni, da je sodišče zato prišlo samo s seboj v nasprotje, kakor to nepravilno prikazujejo pritožniki.

10Zato niso utemeljene pritožbene trditve, da ni podan utemeljen sum glede zakonskega znaka, da je bilo dejanje storjeno na delovnem mestu oziroma v zvezi z delom zgolj zato, ker naj bi bil osumljenec zaposlen drugje kot oškodovanka. Ta je namreč zatrdila, da se je leta 2009 zaposlila v gledališču C., pri čemer naj bi se dogodek zgodil prav tam, torej na njenem delovnem mestu, v okviru priprav na predstavo, v kateri sta sodelovala skupaj z osumljencem, torej v zvezi z delom. Tudi po presoji pritožbenega senata je zato skladno s predstavljeno razlago izkazan obstoj utemeljenega suma, da je bilo dejanje storjeno na oškodovankinem delovnem mestu oziroma v zvezi z njenim delom.

11Upoštevaje vse navedeno je tudi po oceni pritožbenega senata izkazana večja verjetnost, da se je dogodek, ki ga opisuje oškodovanka, zgodil, kot da se ni, s čimer je izkazan obstoj utemeljenega suma, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje po prvem odstavku 197. člena KZ-1.

12Glede preučitve morebitnih drugih možnih inkriminacij kazenskega zakona, s katerimi se ščiti spolna nedotakljivost, pritožbeni senat pojasnjuje, da se preiskava načeloma opravi samo glede tistega kaznivega dejanja in zoper tistega obdolženca, na katerega se nanaša sklep o preiskavi (prvi odstavek 175. člena ZKP). Vendar preiskovalni sodnik preiskavo vodi z namenom, da bo „stanje stvari zadosti razjasnjeno“ (prvi odstavek 184. člena ZKP). Zato ga ni mogoče togo omejevati z zahtevo tožilca – če se namreč med preiskavo pokaže, da je treba postopek razširiti tudi na kakšno drugo kaznivo dejanje ali zoper kakšno drugo osebo, obvesti preiskovalni sodnik o tem državnega tožilca. V takem primeru se smejo opraviti tista preiskovalna dejanja, ki jih ni mogoče odlašati; o vsem, kar je bilo storjeno, pa je treba obvestiti državnega tožilca (drugi odstavek 175. člena ZKP). Glede na to, da je izkazan utemeljen sum, da je osumljenec izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1, kot je to opredeljeno v zahtevi za preiskavo, se pritožbeni senat posledično ni spuščal v presojo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na spolna dejanja kot znak morebitnega drugega kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, kot jih določa Kazenski zakonik.

13Upoštevaje vse navedeno in ker pritožbeni senat ni ugotovil kršitev, na katere mora skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornikov osumljenca zavrnil kot neutemeljeno.

¹ Filipčič, K., Tičar, L., v Korošec, D. et al (ur.), Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana, 2019, str. 349-351.