VSRS sklep VIII Ips 48/2015

Postopek se nadaljuje.

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge stopnje v točki II. izreka in prve stopnje v točki I., II., III., IV (razen glede prisojene plače za obdobje od 16. 6. 2012 do 30. 6. 2012) in VI. izreka, se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2012, potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 6. 6. 2012. Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja tudi od 16. 6. 2012 do 1. 9. 2013, zavrnilo pa je njegov zahtevek za priznanje delovnega razmerja in iz njega izvirajoče pravice tudi za čas od 2. 9. 2013 ter njegov reintegracijski zahtevek. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za čas od 16. 6. 2012 do 1. 9. 2013 prijaviti v socialna zavarovanja, obračunati bruto plačo v višini 4.201,17 EUR mesečno, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske, zahtevek za prijavo v socialna zavarovanja po 9. 2. 2013 pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za obračun sorazmernega dela bruto plače za obdobje od 6. 6. 2012 do 15. 6. 2012 od bruto zneska 4.240,78 EUR, za čas od 16. 6. 2012 do 10. 3. 2013 pa obračun in izplačilo vtoževane plače oziroma razlike v plači. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku obračunati denarno povračilo v višini 8.402,34 EUR, v presežku pa je tožnikov zahtevek zavrnilo, kakor tudi zahtevek za plačilo odpravnine v višini 26.292,84 EUR.

2Sodišče druge stopnje je pritožbama tožnika in tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo v delu, ki se nanaša na prisojeno plačo od 16. 6. 2012 do 30. 6. 2012, na denarno povračilo in na stroške postopke, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v odpovedi, ampak na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja. Sodišče bi moralo pri presoji, ali ima določena kršitev znake kaznivega dejanja, upoštevati, kako so ti znaki določeni v Kazenskem zakoniku in kako jih razlagata kazenskopravna teorija in praksa. Glede na to bi bilo treba ugotoviti, ali posamezna ravnanja, opisana v odpovedi, izpolnjujejo znake kakega drugega kaznivega dejanja. Sodišče naj ne bi presodilo, ali tožnikova ravnanja ustrezajo posebnim oblikam kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu Kazenskega zakonika (1) (v nadaljevanju KZ-1), in sicer psihičnega nasilja, trpinčenja ali neenakega obravnavanja. Sodišče naj bi z zmotnim razumevanjem instituta šikaniranja ugotovilo, da tožnikovih dejanj ni mogoče subsumirati pod to kaznivo dejanje ali pod kako drugo, v njem obseženo kaznivo dejanje. Za vsako posamezno dejanje bi bilo najprej treba presoditi, ali pomeni psihično nasilje, trpinčenje ali neenako obravnavanje in se šele nato posvetiti presoji ostalih znakov kaznivega dejanja. Pri tožniku naj bi bil sporen način, na katerega je želel delo pri toženi stranki bolje organizirati, pri čemer naj bi kršil pogodbe o zaposlitvi in akt o sistemizaciji, do česar naj se sodišče ne bi opredelilo. Njegov motiv naj bi bil v tem, da določene uslužbence prisili, da dajo odpoved, kar naj bi sodišče spregledalo. V zvezi z očitanim šikaniranjem delavke A. A. tožena stranka navaja, da delavka ni imela ustrezne izobrazbe za dela, ki ji jih je naložil tožnik, niti niso bila ta dela navedena v njeni pogodbi o zaposlitvi ali aktu o sistemizaciji. Glede B. B. navaja, da sodišče ni upoštevalo dokumenta z dne 21. 1. 2012, dopolnjenega dne 15. 3. 2012, čeprav se je odpoved nanj sklicevala. Sodišče naj bi bilo dolžno upoštevati vsebino celotnega dokumenta, ne pa samo navedb v odpovedi, zaradi česar naj bi bila ugotovitev, da so očitki navedeni presplošno, zmoten. Delodajalec naj ne bi bil dolžan vseh okoliščin prepisovati v odpoved, zlasti kadar gre za obsežno dokumentacijo, ampak naj bi bilo dovolj, da se odpoved na ustrezne listine sklicuje. Sodišče naj bi materialnopravno zmotno tožnikova ravnanja presojalo ločeno, namesto vsa skupaj kot celoto. V zvezi s C. C. naj bi sodišče zmotno ugotovilo, da ravnanja tožnika na sestanku dne 12. 1. 2012 ne pomenijo nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, zmotno presojo tožnikovih ravnanj pa sodišču očita tudi v zvezi z delavkama D. D. in E. E.

4Tožnik je vložil odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev.

5Tožena stranka je vložila odgovor na odgovor na revizijo, tožnik pa odgovor na odgovor na odgovor na revizijo, teh vlog pa revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj zakon v revizijskem postopku tovrstnih vlog ne dopušča.

6Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 48/2015 z dne 9. septembra 2015 prekinilo postopek z revizijo do zaključka postopka s predlogom za obnovo postopka. Predlogu za obnovo postopka ni bilo ugodeno, zato se postopek z revizijo nadaljuje.

7Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8Tožena stranka zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelila, zato revizijsko sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti. V reviziji navaja tudi številne očitke, ki po svoji vsebini predstavljajo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja oziroma dokaznih zaključkov, kar ni dovoljen revizijski razlog, zaradi česar jih revizijsko sodišče ne povzema niti se do njih ne opredeljuje.

9Revizija pa je utemeljena iz razloga zmotne uporabe materialnega prava.

10Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bil tožnik v relevantnem obdobju zaposlen kot direktor Urada ... Tožena stranka mu je dne 25. 4. 2012 s sklepom izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 1. 2010, na podlagi 1. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (3) (v nadaljevanju ZDR), zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu na podlagi 197. člena KZ-1.

Opredelitev kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu

11Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Šikaniranje se lahko pojavi v štirih oblikah, pri čemer zadošča že pojav ene od njih. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, naklep ni zakonski znak tega kaznivega dejanja, ugotoviti pa je treba, da je zaradi ene ali več ugotovljenih izvršitvenih oblik kaznivega dejanja nastala vsaj ena od prepovedanih posledic - ponižanje ali prestrašenost oškodovanca (4). KZ-1 pojmov spolno nadlegovanje, psihično nasilje, trpinčenje in neenako obravnavanje ne definira, zato je glede na to, da gre za kaznivo dejanje zoper delovno razmerje, treba uporabiti opredelitve, vsebovane v delovnopravni zakonodaji. ZDR vsebuje definicije spolnega nadlegovanja, trpinčenja in neenakega obravnavanja oz. diskriminacije, medtem ko definicije psihičnega nasilja ne vsebuje (5), je pa definicija psihičnega nasilja vsebovana v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (6), in sicer kot ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri prizadetemu povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Navedeni zakon sicer obravnava nasilje v družini ne pa na delovnem mestu, vendar pa je pomen pojma psihično nasilje v obeh primerih enak ali vsaj bistveno podoben, zaradi česar lahko po analogiji navedeno definicijo smiselno uporabimo tudi za potrebe razlage tega kaznivega dejanja (7).

Glede C. C.

12Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je glede na ugotovljena dejstva, zmotno presodilo, da tožnikova ravnanja v razmerju do C. C. nimajo znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, konkretno psihičnega nasilja kot njegove izvršitvene oblike.

13Katera ravnanja predstavljajo psihično nasilje je treba presojati glede na okoliščine vsakega posameznega primera. Pogosto vključuje verbalno nasilje (kričanje, vpitje, poniževanje, zmerjanje, sarkazem, posmehovanje). Pri tem ni potrebno, da je tovrstnih ravnanj več ali da se ta ponavljajo, če je že eno samo tako ravnanje dovolj resno in zavržno ter posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Ravnanje je treba presojati zlasti strogo, kadar je kršitelj nadrejeni, prizadeti pa podrejeni. Dejanja nadrejenega imajo večji učinek, saj nastopa s pozicije moči in obvladuje zaposlitev prizadetega, temu pa je zaradi podrejenega položaja onemogočena enakovredna in učinkovita obramba. Pomembno je tudi dejstvo, da vodilni delavec, zlasti najvišji v hierarhiji, predstavlja delodajalca tako navzven kot navznoter in s svojimi dejanji postavlja standarde obnašanja in ravnanja tudi za vse ostale. Drži, da ima nadrejeni delavec pravico in dolžnost nadzirati in preverjati delo podrejenih, dodeljevati naloge, dajati navodila za njihovo izvedbo in podajati kritike, kadar je delo opravljeno neustrezno. Vendar pa mora pri tem ravnati na primeren način. Kritika se lahko nanaša samo na delo oziroma izdelek, ne pa na samo osebo delavca.

14Glede C. C. je sodišče ugotovilo, da ga je tožnik dne 12. 1. 2012 poklical v svojo pisarno, kjer so bili prisotni tudi drugi delavci in mu s povzdignjenim glasom očital, da je nesposoben in da ga je povozil čas. Tožnik C. C. ni pustil do besede in ko je tožniku povedal, da je zelo vznemirjen in želi oditi iz pisarne, mu tožnik tega ni dovolil oziroma mu je dovolil približno pet minut po tem. Ugotovilo je še, da je C. C. nekaj minut pred tem tožniku na njegova elektronska sporočila odgovoril, naj ga bo sram in da je vsak komentar odveč. Šlo je za odgovor na elektronsko sporočilo tožnika, v katerem je ta navedel, da ni njegov problem, če C. C. stvari niso poznane in da očitno ne pozna niti osnov. Sodišče je presodilo, da zaradi navedenega sosledja neprimernega ravnanja obeh udeležencev, tožnik ni storil kršitve z znaki kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1, zlasti pa naj ne bi šlo za ravnanje, zaradi katerega s tožnikom ne bi bilo možno nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka v smislu 110. člena ZDR. Ta presoja je materialnopravno zmotna.

15Nepravno ravnanje ene osebe ne opraviči in ne izniči povračilnega nepravnega ravnanja druge osebe. Tožnik je C. C. pred sodelavci rekel, da je nesposoben in ga je povozil čas. Tovrstna komunikacija je žaljiva, posmehljiva in ponižujoča. Kritika je bila usmerjena na C. C. osebno in ne na njegovo delo, pri čemer je tožnik govoril s povzdignjenim glasom. Ko je C. C. tožniku povedal, da je vznemirjen in želi oditi, mu ta ni dovolil zapustiti pisarne, kar je še zlasti zavržno. Opisano ravnanje tožnika po presoji revizijskega sodišča predstavlja psihično nasilje, kot eno od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu.

Glede E. E.

16Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je glede na ugotovljena dejstva, zmotno presodilo, da tožnikova ravnanja v razmerju do E. E., nimajo znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, konkretno trpinčenja kot njegove izvršitvene oblike.

17Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Iz te opredelitve izhaja, da za trpinčenje šteje le ravnanje in vedenje, ki se ponavlja. Za trpinčenje torej ne gre, kadar gre za osamljen (enkraten) dogodek. Ena od oblik je stopnjevano ravnanje, kjer se prizadeti na koncu znajde v inferiornem položaju in postane tarča napadov.

18Glede E. E. je sodišče ugotovilo, da je bila delavka zaposlena kot vodja sektorja za pravna vprašanja. Dne 11. 1. 2012 jo je tožnik poklical v pisarno, kjer so bili poleg tožnika prisotni še trije sodelavci. Tožnik ji je na sestanku očital, zakaj ni delala na promocijskih skladih in da mora z D. D. to dokončati, sicer bo kazensko odgovarjala, in četudi bo šel iz Urada ... bo dal drugim podatke, da bo kazensko in civilno odgovarjala. Istega dne, pred sestankom ji je tožnik od 10.10 do 10.51 poslal 8 sporočil med njimi tudi vabilo na sestanek ob 10.46, ki je bil sklican ob 11.00. Delavka je izpovedala, da vabila na sestanek ni pravočasno opazila, ker je odgovarjala na ostala sporočila. V elektronskem sporočilu z dne 11. 1. 2012 (12.46) je tožnik E. E. napisal, naj neha iskati vse možnosti, da F. ne bi odgovarjal, in da je preveč očitno odvetnik F. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je tožnik od E. E. zahteval da od septembra 2011 dalje izpolnjuje delovna poročila za vsake pol ure dela z vnašanjem križcev v tabelo. Od 19. 12. 2011 do 13. 1. 2012 pa je tožniku dnevno pošiljala osnutke narejenih izdelkov. Glede očitka v odpovedi, da je decembra 2010 tožnik E. E. odvzel pooblastila vodje pravnega sektorja so relevantne ugotovitve, da je tožnik ustno in po elektronski pošti za osebo, odgovorno za področje ... prava določil D. D. (E. E. podrejeno delavko). V določenem obdobju je D. D. rekel, da, lahko da naloge v zvezi z avtorskim pravom tudi E. E. v smislu, naj ji da navodilo, da ona pripravi, D. D. pa o zadevi odloči.

19Sodišče prve stopnje je presojalo vsakega od očitanih dejanj in za vsakega posebej ugotovilo, da ne predstavlja tožniku očitanega kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. Za bistveno je štelo, da je tožnik E. E. upravičeno očital neizvedbo nalog, saj te niso bile opravljene, da vnašanje križcev v tabelo s polurnimi intervali ni odvzelo veliko časa, da je bil tožnik v skladu s svojo pogodbo o zaposlitvi zadolžen tudi za načrtovanje, organiziranje, usklajevanje in nadzorovanje dela v Urada ... in je s svojimi odločitvami na področju ... prava zgolj zasledoval izvajanje nalog glede na potrebe delovnega procesa, ter da grožnje s civilnimi in kazenskimi sankcijami niso protipravne.

20Stališče sodišča, da so zgolj navedene ugotovitve bistvene za presojo v konkretnem primeru je materialnopravno zmotno. Za presojo tožniku očitane kršitve namreč ni bistveno, da je deloval na ustrezni pravni podlagi in da so bili njegovi očitki utemeljeni, ampak je bistveno to, ali je tožnik svoje kritike in zahteve sporočal na ustrezen način, tako da ni posegal v osebnost in dostojanstvo delavke. Sodišče je tudi zmotno presojalo vsako očitano dejanje posebej in za vsakega posebej ugotovilo, da ne sodi pod dejanski stan kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. Za trpinčenje, kot eno od izvršitvenih oblik navedenega kaznivega dejanja je namreč bistveno, da celota očitanih ravnanj pomeni graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje.

21Po presoji revizijskega sodišča dejstvo, da je decembra 2010 tožnik mimo E. E., kot vodje pravnega sektorja, neposredno pooblastil njeno podrejeno delavko D. D. za področje ... prava, ki je E. E. lahko celo naložila pripravo nekega dokumenta (pa čeprav po predhodnem navodilu tožnika), odločila pa je D. D., predstavlja grob poseg v njen položaj vodje pravnega sektorja in njeno strokovno in položajno avtoriteto. Res je, da tožnik pravnega sektorja formalno ni ukinil niti delavki ni odvzel vseh pooblastil, ji je pa brez formalne spremembe v organizaciji, glede področja ... prava odvzel pooblastila, ki jih je kot vodja pravnega sektorja imela, pri čemer je bila v zvezi s tem področjem E. E. dejansko nadrejena njena formalno podrejena delavka. To vedenje se je septembra 2011 nadaljevalo in stopnjevalo z zahtevami po pisanju poročil za vsake pol ure dela z vnašanjem križcev v tabelo, od decembra 2011 do januarja 2012 pa še z dnevnim pošiljanjem osnutkov tistega dne opravljenega dela. Zahtevati kaj takega od vodje sektorja (vodstvenega delavca) gotovo ni običajno. Dogajanje je doseglo vrhunec na sestanku dne 11. 1. 2012, ko je tožnik E. E. pred sodelavci očital neizvedbo nalog in ji grozil s kazenskimi in civilni sankcijami, s čimer jo je javno izpostavil in tudi javno napadel njeno strokovno avtoriteto. Nestrokovnost in pristranskost je tožnik delavki očital tudi v elektronskem sporočilu z dne 11. 1. 2012, ko jo je obtožil, da je odvetnik F. in da išče vse možnosti da ta ne bi odgovarjal. Glede groženj s sankcijami, sodišče sicer pravilno ugotavlja, da te same po sebi niso nedopustne. V konkretnem primeru pa je tožnik grožnje izrekel na način, iz katerega je razvidno, da je bil tožnikov negativen odnos do E. E. oseben in je presegal okvire delovnopravnega razmerja. E. E. je namreč sporočil, da četudi bo šel iz Urada ... bo dal drugim podatke, da bo kazensko in civilno odgovarjala. Posamezna tožnikova ravnanja niso nezakonita vendar pa vsa ta ravnanja skupaj predstavljajo dlje časa trajajoče, sistematično in stopnjevano negativno in žaljivo ravnanje, usmerjeno proti E.

Glede D. D.

22Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela delavka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za podsekretarja v Sektorju za pravna vprašanja. Glede očitka neupoštevanja sistemizacije in dodeljevanja neustreznih nalog je ugotovilo, da tožnikova odločitev, da D. D. postane odgovorna oseba za področje ... prava ni bila v nasprotju z opredelitvijo področja dela v njeni pogodbi o zaposlitvi in aktu o sistemizaciji, kot tudi ne izvajanje nadzora nad kolektivnimi organizacijami (konkretno F.). Sodišče je nadalje ugotovilo, da tožnik D. D. ni sugeriral, kako naj vodi upravni postopek in odloči, da je imela praviloma na voljo pomoč zunanje strokovnjakinje dr. G. razen, ko se je mudilo z odločitvijo, da je podobno kot E. E. pisala dnevna in mesečna polurna poročila o svojem delu z vnašanjem križcev v tabelo in da je pred odobritvijo dopusta zahteval dokončanje nalog.

23Revizijsko sodišče ugotavlja, da zgolj dejstvo dodeljevanja nalog v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi in aktom o sistemizaciji, čeprav sicer nedvomno gre za kršitev, samo po sebi ne predstavlja kršitve v smislu šikaniranja na delovnem mestu. Za obstoj znakov kaznivega dejanja šikaniranja ni dovolj, da kršitelj ravna v nasprotju s predpisi, pač pa mora to ravnanje pomeniti psihično nasilje, trpinčenje, spolno nadlegovanje ali neenakopravno obravnavanje, ki pri prizadetem povzroči ponižanje ali prestrašenost.

24Revizijsko sodišče soglaša z ugotovitvijo, da so očitki tožene stranke, da je tožnik D. D. stalno očital nesposobnost, jo žalil, grozil, obrekoval in širil neutemeljene govorice, ji postavljal prekratke roke, prepovedal komunikacijo z drugimi državni organi v odpovedi nekonkretizirani. Tožena stranka ni specificirala, kdaj in kako naj bi do teh kršitev prišlo. Sicer drži revizijsko navajanje tožene stranke, da se odpoved glede vsebine konkretnih kršitev lahko sklicuje na priloge, zlasti kadar gre za obsežne očitke. Vendar pa mora biti v tem primeru vsaka taka kršitev označena s sklicem na konkretno in določno označeno prilogo, ki tako kršitev podrobneje opisuje, česar tožena stranka pri navedeni delavki ni storila.

25Glede na ugotovljena dejstva, revizijsko sodišče ugotavlja, da nobeno od teh ravnanj samo po sebi niti vsa ugotovljena ravnanja skupaj ne utemeljujejo zaključka, da gre za ravnanje, ki predstavlja eno od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. Čeprav je bilo tudi pri D. D., enako kot pri E. E., ugotovljeno, da je morala pisati poročila o svojim delu, revizijsko sodišče poudarja, da to ravnanje v primeru E. E. predstavlja trpinčenje šele skupaj z drugimi ravnanji, obstoj tovrstnih drugih ravnanj pa pri D. D. ni bil ugotovljen.

Glede B. B.

26Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka očitkov izolacije in kontroliranih stikov v odpovedi niti ni dovolj konkretizirala niti dokazala, da je B. B. opravljala naloge priprave strokovnega učbenika, skrbela za organizacijo in izvedbo izpitov za zastopnika in bila tudi sama članica komisija (od dveh rokov je bila izpraševalka na enem), bila koordinatorka za W., vse navedeno pa je strokovno zahtevno delo, ki zadošča za 8-urni delavnik, zato ne drži očitek, da ji je tožnik dajal nesmiselne naloge pod nivojem in da ni imela dovolj dela. Ugotovilo je še, da je tožnik zahteval, da mu vsak teden ob petkih pošlje besedilo učbenika, ki ga je napisala, česar B. B. ni upoštevala. Glede dopusta je ugotovilo, da ga je tožnik B. B. odobril in da je tožnik dopust utemeljeno pogojeval z izvedbo nalog. Glede udeležbe na dogodku W. v tujini je bilo ugotovljeno, da vabilo ni bilo naslovljeno na B. B. osebno, ampak na Urada ..., na ta dogodek pa je bila poslana sodelavka in ne B. B. za kar se ni odločil tožnik ampak drug delavec, da pa je bila sicer delavki udeležba na seminarjih omogočena v zadostnem obsegu, vaj 14-krat ostalim delavcem pa le enkrat ali dvakrat. V zvezi z mnenjem dr. G. o zadevah X, Y in Z., ki jih je v preteklosti vodila B. B., je bilo ugotovljeno, da je tožnik delavko prosil za komentar, ki ga je tudi podala. Dovolil ji je, da lahko v spis, ki ga je takrat vodila druga delavka, vpogleda ob izkazanem interesu in v prisotnosti druge osebe. Ugotovljeno je bilo še, da je v zvezi s temi spisi tožnik zoper B. B. predlagal vložitev kazenske ovadbe zaradi nevestnega dela.

27Glede revizijskega očitka, da sodišče ni upoštevalo dokumenta z dne 21. 2. 2012, dopolnjenega z dne 15. 3. 2012, ki ga je sestavila B. B., revizijsko sodišče ugotavlja, da ga je sodišče upoštevalo, vendar pa očitki v njem prav tako niso konkretizirani. Sodišče je tako ugotovilo, da se diktiran način nanaša na izdelavo priročnika in v zvezi s tem na zahtevo, da B. B. tožniku vsak teden posreduje tedenski osnutek. Ta zahteva tožnika glede na ugotovitev, da priročnik še v času odločanja sodišča prve stopnje ni bil formalno sprejet, ni bila nerazumna in ga ni mogoče opredeliti za graje vredno ravnanje. Očitek, da tožnik B. B. dodeljuje tehnično-administrativno organizacijo strokovnih izpitov, ki zajemajo prezračevanje učilnice, pripravo svinčnika, papirja in vode za kandidata, elektronsko obveščanje kandidatov po elektronski pošti o uri in kraju izpita, ni dovolj konkretiziran v smislu, kdaj je tožnik kaj takega naročil, na kakšen način in kolikokrat. V zvezi s tem, da tožnik B. B. brez prisotnosti druge osebe ni dovolil pogledati v spise, v zvezi s katerimi je bil opravljen nadzor dr. G., pa je tožnikovo ravnanje razumljivo glede na to, da je bila proti B. B. ravno zaradi teh spisov podana kazenska ovadba, zaradi česar so bili varovalni ukrepi pri dostopu do teh spisov utemeljeni.

28Glede na ugotovljena dejstva, revizijsko sodišče ugotavlja, da nobeno od teh ravnanj samo po sebi niti vsa skupaj ne utemeljujejo zaključka, da gre za ravnanje, ki predstavlja eno od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu.

Glede A. A.

29Sodišče je v zvezi z očitanimi ravnanji ugotovilo, da tožnik delavki ni naložil nalog, ki bi presegale njen opis del in nalog ter da te niso bile zahtevne po strokovni in vsebinski plati; da rok za izvedbo nalog, v obeh primerih, ki jih izpostavlja tožena stranka, ni bil prekratek, ker je bil kasneje podaljšan; da tožnik delavki ni dal naloge v zvezi z dokapitalizacijo H.. (nanjo se je obrnila druga delavka) pač pa jo je zgolj vprašal, kakšen je njen predlog; da tožnik ni neupravičeno zavračal uspešno opravljene naloge, ker je bila naloga opravljena neuspešno; da je tožnik delavki v sporočilu napisal da bo zahteval sankcije zoper njo (disciplinske, kazenske, odškodninske), pri čemer je kasneje zoper delavko v resnici sprožil disciplinski postopek, v katerem je bila spoznana za krivo; da ji je očital nepoznavanje davčnega področja, nestrokovnost; da tožnik delavki ni zagrozil, da bo na mednarodne organizacije poslal dopis, da so delavci neumni in neuki; da je tožnik delavki pred drugimi sodelavci očital, da ga je diskreditirala, ker je poslala odgovor na novinarsko vprašanje, pri čemer ugotovi še to, da delavka ni bila pristojna za pošiljanje teh podatkov, da je to storila brez dovoljenja svojega nadrejenega (tožnika) in da so bili podatki osebne in ne tehnične narave.

30Kot je revizijsko sodišče že navedlo, dodeljevanja nalog v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi in akta o sistematizaciji, samo po sebi ne predstavlja ene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. Sodišče je v konkretnem primeru ugotovilo, da je delavka enaka dela s področja financ opravljala že pred tožnikovim prihodom in tudi po njegovem odhodu, pri čemer ne prej ne kasneje šikaniranja ni zatrjevala. Sodišče ni ugotovilo nobenega od zatrjevanih dejstev, razen dogodka na sestanku. V zvezi s tem revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo ravnanje tožnika na sestanku resnično neprimerno, vendar ne do take mere, da bi ga lahko opredelili za psihično nasilje, kot v primeru C. C. Ker drugih očitanih ravnanj tožnika sodišče ni ugotovilo tudi ne more iti za ponavljajoče se, sistematično in dlje časa trajajoče ravnanje, usmerjeno proti delavki, tako kot je bilo ugotovljeno v primeru E. E. Zato revizijsko sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč da ravnanje tožnika v razmerju do z A. A. ne predstavlja kršitve z znaki kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu.

31Glede na navedeno je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ravnanja tožnika v razmerju do delavca C. C. in E. E. ne ustrezajo psihičnemu nasilju oziroma trpinčenju, kot izvršitvenima oblikama kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. Zaradi tega je ostalo dejansko stanje delno nerazčiščeno, saj sodišče ni ugotavljalo, ali je pri C. C. in E. E. zaradi tega nastopila vsaj ena od prepovedanih posledic - prestrašenost ali ponižanje, kot nadaljnji znak kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

32Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji.

Op. št. (4): Primerjaj sodbo I Ips 7226/2009-39.

Op. št. (5): ZDR-1 te opredelitve vsebuje v 6. in 7. členu.

Op. št. (6): Ur. l. RS, št. 16/08.

Op. št. (7): Definicija psihičnega nasilja s strani Mednarodne organizacije dela v okviru opredelitve kaznivega dejanja šikaniranja po KZ-1 ni uporabljiva, saj MOD psihično nasilje definira širše in pod ta pojem vključuje trpinčenje oziroma mobing, nadlegovanje (vendar ne spolno), grožnje, zlorabo in neenako obravnavanje glede na osebne okoliščine („ILO/ICN/WHO/PSI, Framework Guidelines for Addressing Workplace Violence in the Health Sector, Geneva 2002“).