VSM Sodba II Kp 7200/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega B. B. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženi B. B. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za kar mu je določilo posamične kazni ter izreklo enotno kazen štiri leta zapora. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti proračun, mora pa obdolženec plačati stroške pooblaščencev obeh oškodovancev, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo prvostopnega sodišča se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da obdolžencu izjemno visoko izrečeno zaporno kazen štiri leta zapora, ustrezno zniža.

Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je pisno odgovorila pooblaščenka mladoletnega oškodovanca C. C. s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika zavrne kot neutemeljeno, pri čemer je še posebej izpostavila, da ni nobene podlage za znižanje obdolžencu izrečene zaporne kazni, kot to v pritožbi predlaga obdolženčev zagovornik.

Glede na predlog obdolženčevega zagovornika, da pritožbeno sodišče zagovornika obvesti o seji pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče v skladu z določbami 378. člena ZKP o seji pritožbenega senata obvestilo tako državno tožilstvo, kot obdolženca in njegovega zagovornika. Kljub izkazanim vabilom pa se obdolženec in zagovornik seje nista udeležila, svojega izostanka pa tudi nista opravičila. Seja pritožbenega sodišča je bila tako opravljena v nenavzočnosti obdolženca in zagovornika, v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP.

3Obdolženčev zagovornik v pritožbi izpostavlja, da je izvedenka za klinično psihologijo dr. A. A., univ. dipl. psih., spec. klin. psih., v svojem sicer obsežnem izvedenskem mnenju podala ugotovitve, po katerih bi naj bilo pri D. D. mogoče prepoznati zgolj določene posledice, ki kažejo zgolj na verjetnost spolne zlorabe, kar pa po oceni pritožnika kaže na velik dvom o obstoju obdolženčeve krivde. Glede na dekličine duševne motnje (lažja motnja v duševnem razvoju, motnja aktivnosti in pozornosti), pa se (obrambi) postavlja tudi vprašanje dekličine dejanske sposobnosti verodostojne izpovedbe in to še toliko bolj, ker je po oceni izvedenke deklica podvržena sugestibilnosti vprašanj, izvedenka pa pri njej tudi ni zaznala tipičnih znakov posttravmatske stresne motnje. Očitno je D. D., skupaj z obdolžencem, gledala kakšne filme ali posnetke s spolnimi vsebinami, čemur je sledilo izpovedovanje oškodovanke, ki so ji vsi slepo verjeli, čeprav njene izpovedbe niso bile preverjene. Ni namreč nobenih drugih prič, ki so z oškodovanko živele in ki bi potrdile njene navedbe. Podobno bi naj veljalo tudi za obdolženčevega sina C. C., saj tudi glede njega ni bila ugotovljena kakršnakoli vrsta nasilja, razen ko sta bila na roditeljskem sestanku oba starša opozorjena na alkohol in neprimerne besede doma. Pri tem pritožba izpostavlja tudi, da je edino C. C. mati E. E. izpovedovala, da je obdolženec ob neki priliki na otroka vpil, sicer pa to, da bi naj obdolženec dečka včasih udaril s šibo po zadnjici, tudi ni možno smatrati kot nasilje nad otrokom. Ker so bila pri izpraševanju C. C. prisotna tudi sugestibilna vprašanja, dečku tudi ni bilo težko odgovarjati oziroma pritrjevati. Po oceni zagovornika pa tudi sicer udarjanje otroka s šibo po zadnjici „zagotovo ni nasilje nad otrokom, kot ga opredeljuje drugi odstavek 192. člena KZ-1“. Zagovornik je pritožbo sklenil z navedbami, da je v obravnavanem primeru tako prišlo do bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke (očitno prvega odstavka) 371. člena ZKP v zvezi s 7. točko istega določila ZKP. Po oceni pritožnika v izpodbijani sodbi namreč naj ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so le-ti nejasni, sodišče pa tudi ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. V zvezi z navedenim pa bi naj bil kršen tudi kazenski zakon, ker ni bila pravilno uporabljena določba tretjega odstavka 173. člena KZ-1 in drugega odstavka 192. člena KZ-1. V posledici navedenega je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno oziroma nepopolno.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ni konkretiziral. Svojih trditev, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ni obrazložil, saj ni pojasnil niti tega, katera odločilna dejstva niso obrazložena, prav tako pa tudi ni pojasnil, kateri so tisti razlogi o odločilnih dejstvih, ki so po njegovi oceni nejasni. Prav tako v pritožbi tudi ni pojasnjeno, na kaj konkretno meri zagovornik, ko navaja, da sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. O katerem delu obtožbe ni bilo odločeno, pritožba ne obrazlaga. Pa tudi kršitev kazenskega zakona pritožnik uveljavlja, ne da bi pri tem navedel, katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP ima v mislih. Zato pritožbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa bistvenih kršitev določb ZKP in kršitev kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

6Je pa tudi sicer iz vsebine pritožbenih navedb razbrati, da pritožnik s svojimi pritožbenimi navedbami smiselno uveljavlja zgolj pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Graja namreč dokazno oceno in zaključke prvostopenjskega sodišča, s katerimi ne soglaša. Vendar s pritožnikom tudi v tem delu ni mogoče soglašati.

7Pritožbeno sodišče namreč nima prav nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Le-to je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji. Svoje zaključke je prvostopno sodišče tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožba obdolženčevega zagovornika, ki skuša z iz konteksta izvzetimi deli izvedenskega mnenja dr. A. A. in lastno oceno izvedenih dokazov prepričati o nasprotnem, nikakor ne more biti uspešna.

8Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne in obsežne razloge prvostopnega sodišča, glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

9Oba mladoletna oškodovanca sta ves čas postopka o odločilnih dejstvih izpovedovala enako. Vsebinsko skladno sta različnim osebam (delavkam CSD, rejnici, na policiji, v šoli, izvedenki, na sodišču) izpovedovala o dogajanju doma in dejanjih obdolženca, kot so opisana v izreku izpodbijane sodbe. Prvostopno sodišče tako glede na navedeno in tudi glede na izvedensko mnenje izvedenke dr. A. A. upravičeno ni našlo razlogov, da izpovedbama obeh oškodovancev ne bi verjelo (stran 10 do 13 izpodbijane sodbe).

10Ne drži torej, da je sodišče „slepo verjelo“ obema otrokoma, kot to v pritožbi navaja zagovornik, pri čemer naj bi zaslišane priče F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M. in N. N. zgolj potrjevale „raznorazna poročila in ugotovitve“, ki se kot bistveni dokazi nahajajo v spisu in so jih priče same kreirale. Pritožnik namreč ob vsem navedenem prezre, da so navedene priče izpovedovale o tem, kar so zaznale in o tem, kar sta jim otroka sama povedala, kot je to sicer vse obrazloženo tudi v izpodbijani sodbi. In prav nobenega razloga ni, da bi si socialne delavke, vzgojiteljice, učiteljice, rejnica … navedeno izmislile. Nenazadnje za kaj takšnega tudi niso imele prav nobenega razloga. Pa tudi v izpodbijani sodbi obširno opisano ravnanje obeh otrok, in njuno obnašanje, ko je na D. D. neprimerno obnašanje postala pozorna celo voznica avtobusa, saj se je D. D. med vožnjo drgnila po spolovilu, si slekla hlače in razlagala, da ji ati govori „liži mi boco“ in jo prijema po luliki in ko je D. D. tudi v varni hiši (stran 7 izpodbijane sodbe) izkazovala izrazito izražanje spolnih vsebin (drgnjenje spolovila in zadnjice in nato dotikanje drugih), ko je bila D. D. zaradi svojega obnašanja celo hospitalizirana, saj je bila tudi agresivna tako do sebe, kot do drugih, pritožba s prikazovanjem, da so očitki obdolžencu zgolj plod oškodovankine domišljije, ki so ji priče (strokovni delavci, učitelji, socialni delavci …) zgolj slepo verjele, nikakor ne more prepričati.

11Pa tudi pritožbene trditve, ki se nanašajo na izpovedbe C. C., ko naj bi bile obtožbe zoper obdolženca v tej smeri zgolj plod sugestivnih vprašanj, na katere C. C. ni bilo težko odgovoriti oziroma jim pritrditi, so neutemeljene. Obdolženčev zagovornik namreč pri vsem navedenem prezre, da so izpovedbe obeh oškodovancev podprte tudi z izvedenskim mnenjem izvedenke dr. A. A. Le-ta je povsem določno navedla, da je pri C. C. zaznala posledice, značilne za otroke, ki so žrtve fizičnega nasilja staršev, pa tudi sicer je bila njegova izjava podana izvedenki povsem skladna z njegovimi prejšnjimi izpovedbami (rejnici, v šoli, na CSD, na policiji …). Njegovo izpoved pa je spremljalo tudi pristno čustvovanje (stiske, žalost, sram), kar vse brez dvoma kaže na verodostojnost njegovih izpovedb. Pritožbeno sodišče pa glede na pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika v smeri, da nobena od prič, ki so živele z obdolžencem, ni potrdila izpovedbo oškodovanca, izpostavlja še, da je obdolženčeva žena in mati oškodovanca E. E. ob zaslišanju (list. št. 230) izpovedala, da je njen mož, torej obdolženec, C. C. tudi udaril s šibo po riti, in sicer v lanskem letu dvakrat, ni pa ga pretepel dvakrat na teden. Udarec je bil tako močan, da je imel deček „flekece na nogi“ in je te poškodbe tudi pokazal svoji vzgojiteljici v vrtcu. Kot je v nadaljevanju povedala obdolženčeva žena, je mož C. C. tudi dejansko zmerjal in govoril, da je „šmrklaš“, zaradi česar je deček tudi večkrat pritekel k njej ali babici in povedal, da ga hoče obdolženec pretepsti. Navedeno pa nikakor ne podpira pritožbenih trditev, da nobena od prič, ki so živele z obdolžencem, ni potrdila nobenega od očitkov iz obtožnice.

12Glede na D. D. nižje intelektualne sposobnosti in temu primerne primanjkljaje v spominski kapaciteti (pri navajanju podrobnosti dogodkov), pa so kljub kognitivnim dejavnikom, ki bi sicer lahko zniževali verjetnost njenih izpovedb, njene izpovedbe verodostojne, saj, kot je prepričljivo pojasnila izvedenka, tudi študije kažejo, da otroci z lažjo duševno motnjo izpovedujejo enako verodostojno (njihova izpoved je sicer z manj podrobnostmi dogodkov), vendar pa je njihova izpovedba dovolj iskrena in odkrita, včasih celo bolj, kot pri inteligentnejših vrstnikih. Glede na takšne zaključke izvedenke pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v delu, ki skuša izpodbiti verodostojnost D. D. izpovedb, ne more biti uspešna. Poleg tega je izvedenka prepričljivo pojasnila tudi, zakaj pomanjkanje posttravmatske stresne motnje pri D. D., kar v pritožbi prav tako izpostavlja zagovornik, ne pomeni, da je obdolženi ni spolno zlorabljal, kot se to trudi prikazati pritožba. Izvedenka je namreč tudi v tem delu prepričljivo pojasnila, da gre pomanjkanje posttravmatske stresne motnje pri oškodovanki pripisati dekličinim nižjim intelektualnim sposobnostim, tako da se pritožbene navedbe tudi v tem smeri pokažejo kot neutemeljene.

13Dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča pa ne more vzbuditi niti pritožbeno izpostavljanje okoliščine, da izvedenka dr. A. A. v mnenju ni govorila o gotovosti, temveč le o verjetnosti spolne zlorabe pri mladoletni D. D. Izvedenka je namreč na tovrstna vprašanja obrambe odgovorila že med svojim zaslišanjem na glavni obravnavi, ko je tudi obsežno pojasnila, zakaj verjame izpovedbam oškodovanke in pri tem izpostavila tudi, da bi D. D. v primeru, če bi o dogajanju, kot ga je opisala, le slišala od drugih ali videla po televiziji, ne bi razvila takšnih simptomov in takšnega vedenja, kot ga je (list. št. 325-328). Pritožbeno sodišče pa ob navedenem dodaja še, da je obdolženec v svojem zagovoru, ob zaslišanju pri preiskovalnem sodniku povedal, da doma nimajo programa na TV, kjer bi prikazovali pornografsko ali temu podobno vsebino, saj za kaj takega nimajo denarja. Pa tudi obdolženčeva žena E. E. (list. št. 69) je ob zaslišanju povedala, da otroka nista gledala nobenih filmov z agresivno ali seksualno vsebino. Navedeno torej nikakor ne potrjuje pritožbenih navedb v smeri, da je D. D. obnašanje posledica gledanja neprimernih vsebin oziroma pornografskih filmov po televiziji.

14Glede na vse navedeno in prepričljive razloge prvostopnega sodišča, ko pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo treba pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

15Odločbo o kazenski sankciji pritožba graja s posplošenimi navedbami, da je obdolžencu izrečena izjemno visoka zaporna kazen, zaradi česar bi jo bilo treba ustrezno znižati. Sodišče naj bi pri tem upoštevalo delo obdolženca na kmetiji kot edinega, ki glede na starost otrok in zaposlenost E. E. skrbi za obstoj kmetije. Preizkus odločbe o kazenski sankciji pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije obdolžencu. Glede na samo težo obravnavanih kaznivih dejanj in kazensko odgovornost obdolženca je sodišče obdolžencu izreklo tako po vrsti kot po višini povsem ustrezno kazen, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Kot olajševalne okoliščine je sodišče pravilno upoštevalo obdolženčevo predhodno nekaznovanost, glede na trajanje ter intenziteto obdolženčevega kaznivega ravnanja, njegov naklep in posledice kaznivih dejanj, ki so zaznane pri obeh oškodovancih, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča niso podane okoliščine za izrek milejše kazni obdolžencu. Kot je že navedeno, je namreč obdolženec dejanje izvrševal daljše časovno obdobje, njegovo ravnanje pa je pri obeh mladoletnih oškodovancih, pri njegovih otrocih, pustilo tudi številne posledice in obdolženčeva skrb in delo na kmetiji, po oceni pritožbenega sodišča, nikakor ne more biti razlog za znižanje zaporne kazni obdolžencu. Po oceni pritožbenega sodišča bodo namreč le obdolžencu določeni posamični in izrečena enotna kazen štiri leta zapora dosegle svoj namen in bo izrečena kazen na obdolženca toliko vplivala, da se bo v bodoče izogibal izvrševanju tovrstnih kaznivih dejanj.

16Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17Pritožbeno sodišče je obdolženca ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer in dejstva, da bo moral na prestajanje zaporne kazni, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).