VSC Sodba II Kp 58810/2018

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženo A. A. se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo sta bila pod točko I. izreka obtožena A. A. in B. B. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi. V okviru pogojne obsodbe je bila obtoženi A. A. določena kazen šestih mesecev zapora. Nato ji je bila, upoštevaje kazen petih mesecev zapora, določeno za kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 6. 2019, opr. št. IV K 11064/2018, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 28. 5. 2020, opr. št. VII Kp 11064/2018, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določena enotna kazen desetih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da se ji v primeru preklica pogojne obsodbe v določeno enotno zaporno kazen všteje pripor od 9. 12. 2018 od 18.33 ure do 24. 3. 2020 do 16.55 ure. Obtoženemu B. B. je prvo sodišče določilo kazen treh mesecev zapora, ki ne bo izvršena, če v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje oba obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca mladoletnega oškodovanca pa obremenjujejo proračun. Pod točko II. izreka pa je sodišče prve stopnje obtoženo C. C. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem in drugem odstavku 190. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Glede na prostorek je še odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP v tem delu stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožene in potrebni izdatki in nagrada pooblaščenca mladoletnega oškodovanca, bremenijo proračun.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili obtožena A. A., njen zagovornik odvetnik D. D. in okrožni državni tožilec Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani.

3Obtožena A. A. uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem predlaga, da jo sodišče druge stopnje obvesti o pritožbeni seji.

4Zagovornik obtožene A. A. načeloma uveljavlja vse pritožbene razloge. Zavzema se za ugoditev pritožbi in njeno spremembo tako, da se obtoženo A. A. oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

5Okrožni državni tožilec pa uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, graja pa tudi odločbe o kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da vse tri obtožence spozna za krive kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 190. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtoženima A. A. in B. B. naj v okviru pogojne obsodbe določi višji zaporni kazni in daljši preizkusni dobi, obtoženi C. C. pa za kaznivo dejanje po drugem odstavku 190. člena KZ-1 izreče pogojno obsodbo. Obtoženemu B. B. naj v plačilo naloži stroške kazenskega postopka.

6Odgovori na pritožbe niso bili vloženi.

7Na zahtevo obtožene A. A. je višje sodišče 22. 4. 2022 opravilo pritožbeno javno sejo in o njej v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP obvestilo vse tri obtožence, oba zagovornika ter pristojnega državnega tožilca. Javne seje sta se udeležila le obtožena A. A. in njen zagovornik. Obtoženi B. B., njegov zagovornik, obtožena C. C. in pristojni državni tožilec so bili o javni seji pritožbenega senata v redu obveščeni. Pritožbeni senat je zato sprejel sklep, da se javna seja opravi v nenavzočnosti slednjih, saj to dopušča določba četrtega odstavka 378. člena ZKP.

8Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbama obtožene A. A. in njenega zagovornika:

9Kršitev kazenskega zakona v smislu določbe 1. točke 372. člena ZKP obtoženka in njen zagovornik zatrjujeta na podlagi okoliščine, ki jo štejeta za bistveno in sicer, da v času odvzema mladoletni F. F. ni bil zaupan v varstvi in vzgojo babici E. E. Ta pravica ni mogla avtomatsko preiti z očeta D. D. na otrokovo babico. Vzpostavljen stik med materjo, torej obtoženo A. A. in otrokom F. F., bi tako lahko pomenil le kršitev začasne odredbe, ne izpolnjuje pa zakonskih znakov predmetnega kaznivega dejanja. Obtožena se sklicuje še na določbe 135. in 142. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Na podlagi teh določb pritožnica zatrjuje, da nikakor ne more eden od staršev proti volji drugega prepuščati otroka v varstvo in vzgojo tretji osebi. Če bi E. E. želela imeti stike z mladoletnim F. F., bi po mnenju pritožnice morala sprožiti postopek po 142. člena DZ. Za širši obseg upravičenj babice mladoletnega oškodovanca kot so kratkotrajna pomoč ali varstvo, bi po mnenju pritožnikov, ta potrebovala še soglasje drugega roditelja.

10Sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača zgoraj povzete povzete pritožbene navedbe. Do izpostavljenega vprašanja se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo na strani 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je zapisalo da dejstvo, da se je otrok v času odvzema nahajal s staro materjo E. E. in ne morda z očetom D. D., ne spremeni zaključka glede storitve očitanega kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, saj je otrokov oče D. D. kot upravičen skrbnik navedenega popoldneva zaupal otroka E. E., da je z njim odšla v živalski vrt. S tem sodišče prve stopnje smiselno pravilno zaključuje, da v trenutku odvzema mladoletnega F. F. ni šlo za izvajanje stikov z njegovo staro materjo v smislu določb 142. člena DZ, še manj pa za izvrševanje varstva in vzgoje po otrokovi stari materi. Na željo E. E. ji je otrokov oče D. D. otroka zaupal le za čas sprehoda v živalski vrt, saj je bil v istem času sam zadržan v zvezi z ogledom poškodb na stanovanjski hiši. Povsem neživljenjsko bi bilo, če bi starš, ki mu je bil otrok začasno zaupan v varstvo in vzgojo tudi v takšnih primerih, ko bi torej šlo le za kratkotrajno zaupanje otroka tretji osebi, potreboval soglasje drugega roditelja. Glede na navedeno sodišče druge ugotavlja, da je opis kaznivega dejanja, ko obtoženima očita, da sta mladoletnega F. F. odvzela osebi, ki ji je bila zaupana v vzgojo in varstvo na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2078/2017 z dne 25. 1. 2018, torej očetu D. D., ko je slednji otroka začasno zaupal v varstvo babici E. E., popolnoma sklepčen.

11Naslednji pritožbeni očitek zadeva okoliščine pravdnega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2078/2017. Po prepričanju pritožnikov naj sodišče prve stopnje ne bi zadosti kritično ovrednotilo vseh okoliščin iz te pravdne zadeve. Ravnalo naj bi v nasprotju s stališčem iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. 9. 2013, št. Up-383/11-26. V pravdnem spisu naj bi bili podatki, ki nakazujejo, da odločitve in potek postopka v pravdni zadevi niso zakoniti in da postopek ni potekal v skladu z zakonom in osnovnimi ustavnimi načeli ter v skladu z varstvom otrokove največje koristi. Vsakomur mora biti v postopku zagotovljeno enako varstvo pravic. V tej zvezi pritožniki izpostavljajo objektivni kriterij nepristranskosti. Sodišče prve stopnje bi moralo kritično ovrednotiti tudi to okoliščino pri ugotavljanju, ali so bile odločbe v pravdnem postopku zakonite in ali se je zasledovala korist otroka. Zagovornik prvemu sodišču očita, da se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo.

12V nasprotju s pritožnikoma, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče predmetno zadevo presojalo tudi v luči odločbe Ustavnega sodišča z dne 18. 9. 2013, št. Up-383/11 in dognalo, da v obravnavanem primeru niso bile dokazane tako izjemne okoliščine, ki bi pripeljale do kolizije med pravnomočno odločbo družinskega sodišča in načelom največje otrokove koristi. Pri tem pa gre še poudariti, da se je z vprašanjem zakonitosti sklepa Oddelka za družinsko sodstvo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 25. 1. 2018 in vseh nadaljnjih odločb, ki so se nanašale na mladoletnega F. F., ukvarjala že sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15. 7. 2021, opr. št. I Ips 11064/2018, v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti obsojene A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 28. 5. 2020, opr. št. VII Kp 11064/2018, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišče v Ljubljani z dne 27. 6. 2019, opr. št. IV K 11064/2018, torej pravnomočno sodbo, ki je bila obtoženi A. A. upoštevana pri določitvi enotne kazni v sedaj izpodbijani sodbi. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi pod točko 9 pritrdilo razlogom prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, da ni izkazano, da bi bil oče mladoletnega F. F. nasilen, da ni kazal kakršnihkoli znakov odvisnosti, kar je bilo potrjeno z izvedenskim mnenjem prof. dr. I. I. iz pravdnega postopka. Tudi v predmetni kazenski zadevi je sodišče prve stopnje zanesljivo zaključilo, da je bila obtoženka seznanjena z obema sklepoma Oddelka za družinsko sodstvo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2078/2017, ki ju ni upoštevala. Z začasnima odredbama je bil mladoletni F. F. zaupan v vzgojo in varstvo očetu D. D. Na dan storitve obravnavanega kaznivega dejanja 8. 12. 2018 je bil v veljavi izvršljiv sklep z dne 9. 4. 2018, opr. št. IV P 2078/2017, s katerim so bili določeni stiki obtoženke z otrokom enkrat tedensko po eno uro pod nadzorom Centra za socialno delo. Sodišče prve stopnje je obenem presodilo, da je dogodek pred živalskim vrtom potekal na način, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, kar pritožbeno niti ni izpodbijano. Sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru obtoženke, da je mladoletnega F. F. odpeljala zaradi njegove zaščite. Tekom kazenskega postopka namreč ni ugotovilo okoliščin, ki bi opravičevale samovoljno ravnanje obeh obtoženih oziroma iz izvedenega dokaznega postopka ni bilo razvidnih okoliščin, ki bi potrjevale tezo obrambe, da je D. D. kot roditelj neprimeren za varstvo in vzgojo sina, ki mu je bil dodeljen z začasno odredbo. Tako gre zaključiti, da v predmetni kazenski zadevi niso bile ugotovljene tako izjemne okoliščine v smislu zgoraj citirane odločbe Ustavnega sodišča, da bi nakazovale na kolizijo med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom varovanja otrokovih koristi.

13Kot pravilno razloguje prvo sodišče v izpodbijani sodbi, pritožbeno zatrjevanje nestrokovnosti in nekorektnosti sodne izvedenke prof. dr. I. I. glede škode, povzročene duševnemu in telesnemu zdravju mladoletnega F. F., niti ni relevantno, saj se je sodišče prve stopnje pri odgovoru na ta vprašanja oprlo zgolj na izvedensko mnenje klinične psihologinje J. J. Kot dokaz je bilo na glavni obravnavi 17. 6. 2021 prebrano strokovno mnenje izvedenke I. I. iz nepravdnega postopka (list. št. 2239), medtem ko ta izvedenka neposredno ni bila zaslišana niti ni bilo prebrano njeno pričevanje, podano v preiskavi 14. 2. 2019 (list. št. 822 do 848).

14Ni mogoče pritrditi obrambi, da je sodišče prve stopnje spregledalo pričevanji K. K. in G. G., saj je povzelo njuni izpovedbi, da sta videli D. D., ko je užival alkoholne pijače v lokalu ob prisotnosti sina in ga po zaužitem alkoholu vozil z avtom. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje pa v tem primeru ne gre za tako izjemno okoliščino, ki bi dopuščala kršitev pravnomočne sodne odločbe kot je to očitano obtoženima A. A. in B. B., saj kot že rečeno, sicer ni bilo izkazanih okoliščin, ki bi potrjevale zasvojenost D. D. z uživanjem alkoholnih pijač ter morebitnega izvajanja nasilja, še zlasti pa ne takšnih okoliščin, ki bi pretehtale v prid kršenja pravnomočne sodne odločbe zaradi varovanja načela največje otrokove koristi.

15Ni mogoče pritrditi pritožnikoma, da naj bi se predkazenski oziroma kazenski postopek v predmetni zadevi začel odvijati na podlagi neresničnih podatkov o nakupu letalskih vozovnic za potovanje v Avstralijo. Predkazenski postopek se je začel na podlagi ustne ovadbe naznaniteljice E. E., podane 8. 12. 2018 ob 19.40 uri, torej neposredno po obravnavanem dogodku, na Policijski postaji B. Odredbo za hišno preiskavo na naslovu H. H. pa je dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani izdal 9. 12. 2018, na podlagi predloga Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, podanega istega dne.

16Res je sicer, da je obtožena A. A. s svojega elektronskega naslova poslala D. D. 8. 12. 2018 ob 18.49 fotografijo mladoletnega F. F. v neznanem stanovanju. V nasprotju z njenim prepričanjem, pa je takšno ravnanje ne more ekskulpirati. Prav na podlagi te fotografije je policija skušala ugotoviti na kateri lokaciji je bila posneta in na tak način ugotoviti, kje se otrok nahaja. Obtožena očetu mladoletnega F. F. ni posredovala podatkov kje se otrok nahaja, saj je slednji nenazadnje odpotoval na Hrvaško, ker je sprva domneval, da je obtožena otroka, enako kot v predhodnem primeru, odpeljala tja. Da pa je otroka odpeljala prav obtoženka in da se nahaja pri njej, pa je bilo očetu tako ali tako že znano na podlagi tega, kar je izvedel od E. E. Skratka, na podlagi elektronskega obvestila obtoženke je bil moč ugotoviti le, da se otrok nahaja pri njej, ne pa kje se oba nahajata. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da policiji sploh ne bi bilo treba otroka iskati, ker je vedela kje se nahaja, da za ravnanje policije zato ni bilo nobenega pravnega temelja, ter da je policija postopala v nasprotju s pooblastili iz Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Glede na navedeno pa tudi ni bilo nobene potrebe, da bi se prvo sodišče dodatno opredeljevalo do tega, zakaj D. D. po obravnavanem dogodku pred živalskim vrtom obtoženki ni telefoniral niti ji ni odgovoril na elektronsko sporočilo.

17Kršitev pravice do obrambe kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP se sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, ker je zavrnilo dokazni predlog obrambe za poslušanje zvočnega posnetka dogajanja na stiku obtoženke z otrokom na centru za socialno delo 5. 12. 2018. Pri oceni utemeljenosti tozadevnih pritožbenih trditev, sodišče druge stopnje najprej opozarja na že dalj časa uveljavljena merila, ki jih je ustavnosodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4. da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5. v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. V skladu z načeli učinkovitosti in ekonomičnosti postopka po 15. členu ZKP sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da poslušanje navedenih zvočnih posnetkov z ničemer ne bi prispevalo k morebitni drugačni dokazi presoji bistvenih okoliščin, torej ali sta oba obtožena v nasprotju s pravnomočno sodno odločbo, s katero sta bila seznanjena, dne 8. 12. 2018 okoli 17.00 ure pred živalskim vrtom v Ljubljani mladoletnega F. F. odvzela osebi, ki jih je bil zaupan ter obenem, da ob inkriminiranem odvzemu otroka niso bile izkazane izjemne okoliščine, ki bi obtoženima, klub pravnomočni sodni odločbi, zaradi varovanja največjih koristi otroka, takšno ravnanje dopuščale.

18Pritrditi gre sicer pritožnici, da se v kazenskem spisu nahajajo relevantni podatki, ki jo prikazujejo kot skrbno in ljubečo mater in potrjujejo, da mladoletni F. F. z njene strani ni utrpel nikakršnih zlorab, vendar pa ji takšen odnos med njo in otrokom še ne dovoljuje ignoriranja pravnomočnih sodnih odločb, razen v zgoraj opisanem primeru kot ga je presojalo Ustavno sodišče, ki pa kot že rečeno, v predmetni kazenski zadevi ni bil podan.

19Napačno je pravno tolmačenje pritožnice, da bi morebiti lahko v obravnavanem primeru šlo zgolj za kaznivo dejanje samovoljnosti po 310. členu KZ-1. To je moč zaključiti že glede na sam objekt, ki ga inkriminacija varuje. Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po 190. členu KZ-1 je uvrščeno med kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, predmet varstva kaznivega dejanja samovoljnosti po 310. členu KZ-1 pa je javni red in mir.

K pritožbi okrožnega državnega tožilca:

20Bistveni poudarek pritožbe okrožnega državnega tožilca je v zatrjevanju nepravilnosti odločitve prvega sodišča, da opis kaznivega dejanja, ki je obtoženim očital kvalificirano obliko storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem in drugem odstavku 190. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 spremeni tako, da iz njega izpusti celoten drugi odstavek opisa, ki se glasi: „dejanje A. A., ki ji je na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II N 454/2018 z dne 17. 7. 2018 izrečena tudi prepoved približevanja mld. F. F., razen v času stikov na CSD B. ter B. B. in C. C., pa je nedvomno ogrozilo razvoj mld. F. F., ki ga je A. A. očetu D. D. protipravno odtujila že v januarju 2018, ga nekaj mesecev skrivala in preprečevala, da bi ga imel, nasilni odvzemi otroka osebam, ki jih otrok pozna in jim zaupa, skrivanje otroka in ravnanje v nasprotju z izvršljivimi odločbami sodišča, ki je ugotovilo, da je v otrokovo največjo korist to, da je dodeljen D. D., pa nedvomno poslabšuje otrokovo duševno in telesno zdravje ter ogroža njegov nadaljnji razvoj“. Pritožnik navaja, da je sodna izvedenka prof. dr. I. I. kot izvedena priča zelo natančno in jasno izpovedala, da je obravnavano dejanje ogrozilo zdrav razvoj mladoletne osebe, zaradi česar so boli ukinjeni stiki (pritožnik je pri tem spregledal, da ta izvedenka na glavni obravnavi ni bila zaslišana). Po prepričanju sodišča druge stopnje so neoporečni nasprotni argumenti prvega sodišča o tem zakaj je sledilo sodni izvedenki klinične psihologije J. J. Za razliko od izvedenke prof. dr. I. I. je izvedenka J. J. opravila tudi razgovor z mladoletnim F. F. ter svoje zaključke izpeljala na podlagi slednjega, relevantne spisovne dokumentacije ter izvedenih psiholoških testov oziroma preizkusov. Sodišče prve stopnje je izvid in mnenje izvedenke verno predstavilo na straneh 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe ter prišlo do zanesljivega zaključka, da inkriminirani dogodek z dne 8. 12. 2018 in predhodno nekajmesečno bivanje mladoletnika z materjo na Hrvaškem, niso ogrozili njegovega razvoja. Slednji zakonski znak pa bi moral biti obtožencem z gotovostjo dokazan za strožjo pravno predelitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 190. člena KZ-1. Res je sicer kar trdi pritožnik, da je izvedensko mnenje bolj relevantno, če je izdelano bližje dogodku, a vendarle je sodišče druge stopnje prepričano, da brez strokovnega pristopa, kot ga je v obravnavanem primeru uporabila po kazenskem sodišču postavljena izvedenka klinično psihološke stroke, ni mogoče zatrjevati uresničenosti kvalifikatornega zakonskega znaka, ne glede na to kakšna strokovna avtoriteta naj bi prof. dr. I. I. bila.

21Sodišče druge stopnje prav tako v celoti sprejema razloge prvostopenjskega sodišča glede oprostilnega dela sodbe zoper obtoženo B. B. pod točko II. Že sam opis kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe je tej obtoženki očital le sedenje v avtomobilu in čakanje na ostala dva soobtoženca. Nobenega dokaza ni bilo izvedenega, ki bi potrjeval tezo pritožnika, da naj bi se obtožena C. C. pripeljala s soobtoženima z namenom, da vsi trije kot sostorilci, torej z zavestnim sodelovanjem pri izvršitvi predmetnega kaznivega dejanja, E. E. odvzamejo mladoletnega F. F. Svojo tezo sicer pritožnik gradi na podlagi izraženih domnev, da naj bi obtožena C. C. videla, da je eden izmed soobtoženih izpustil zrak iz pnevmatik na vozilu E. E. ter da naj bi ji obtožena A. A. otroka očitno izročila v naročje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da teh očitkov v opisu kaznivega dejanja ni, pa tudi kot že rečeno, obtoženi C. C. niso dokazani, saj niso podkrepljeni z nobenim dokazom, kar tudi pritožnik ne konkretizira na nivoju, ki bi presegal zgolj domneve.

22Na podlagi zgoraj navedenega sodišče druge stopnje zavrača povzete pritožbene trditve okrožnega državnega tožilca in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe tako glede pravne opredelitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po temeljni obliki iz prvega odstavka 190. člena KZ-1 kot tudi glede oprostilnega dela zoper obtoženo C. C., da ji storitev predmetnega kaznivega dejanja v sostorilstvu z ostalima dvema obtožencema z gotovostjo ni dokazana.

23Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe okrožnega državnega tožilca, da je prvo sodišče obtoženima A. A. in B. B. izreklo premili kazenski sankciji, tudi glede na blažjo pravno opredelitev predmetnega kaznivega dejanja. Za temeljno kaznivo dejanje sta v prvem odstavku 190. člena KZ-1 zagroženi denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Za sedaj obravnavano kaznivo dejanje je sodišče prve stopnje obtoženi A. A. določilo kazen šestih mesecev zapora, torej na polovici zagrožene kazni ter upoštevaje kot že določeno petmesečno kazen iz prejšnje pogojne obsodbe določilo enotno kazen desetih mesecev zapora z dveletno preizkusno dobo. Prav je, da je sodišče prve stopnje, ob sicer tehtnih obteževalnih okoliščinah kot sta bili načrtovanje kaznivega dejanja in že izrečena sodba zaradi istovrstnega, na strani olajševalnih okoliščin pri obtoženi A. A. še posebej izpostavilo specifiko kazenske zadeve, ko je storilka kaznivega dejanja bila mati otroka starega dve leti in pol, za katero je sicer iz poročil centra za socialno delo izhajalo, da je dobra in ljubeča mati. Prvo sodišče je pravilno izpostavilo prav tako pomembno olajševalno okoliščino in sicer, da so bili obtoženki v nadaljevanju več mesecev onemogočeni vsakršni stiki z otrokom. Glede na to, da doslej še ni bil obsojen, pa je za sodišče druge stopnje ustrezno odmerjena določena kazen treh mesecev zapora z najkrajšo preizkusno dobo tudi obtoženemu B. B.

24Okrožni državni tožilec se zavzema še, da bi sodišče druge stopnje odločbo o stroških kazenskega postopka glede obtoženega B. B. spremenilo tako, da bi mu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje ne vidi razloga za spreminjanje prvostopenjske odločbe o stroških kazenskega postopka v pritožbeno predlagani smeri. Obtoženi B. B. ima nizko pokojnino, ki znaša le 680,00 EUR. Sam je sicer res navajal, da ima v solasti stanovanjsko hišo z apartmaji za turistično dejavnost, vendar pa sodišče ni razpolagalo z objektivni podatki, ali obtoženi to dejavnost sploh opravlja in na njeni podlagi prejema dohodek.

25Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbe obtoženke, njenega zagovornika in okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

26Obtožena A. A. je brez premoženja in je prejemnica socialne denarne pomoči v znesku 400,00 EUR. Zato jo je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njeno vzdrževanje oziroma vzdrževanje oseb, ki jih je dolžna vzdrževati.