VSL sodba II Kp 41136/2013

I. Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

obtoženi A. A.

iz razloga po 358. členu ZKP

oprosti obtožbe,

da je zlorabil svoj položaj in tako pripravil osebo istega spola, ki mu je bila podrejena, da stori in trpi drugo spolno dejanje,

s tem, da je v počitniški hiši na planini H., kamor je B. B. povabil na dopust, odmik na samo, namenjen duhovni obnovi, molitvam in pogovorom in razmišljanju, izkoristil stisko B. B. in njegovo vero ter zaupanje v njega kot duhovnika, bivšega duhovnega vodjo na gimnaziji in zaupnika, tako da mu je 20. 8. 2012 pripovedoval o svoji nočni erekciji in izlivu semena, da je 21. 8. in 23. 8. 2012 prosil B. B., da ga je masiral po hrbtu, nogah ter po zadnjici, pri čemer je bil A. A. popolnoma gol ter B. B. pri tem dejal, naj se ne ustraši, če se bo pri masiranju zadnjice dotaknil ..., po masaži pa mu je rekel, da bo vse to tam gor ostalo, da je to sveto, in da upa, da je to med njima, ter da mu res zaupa, in mu kasneje v pogovoru tudi povedal, da mu masaža ni bila tako pomembna zaradi sprostitve bolečih mišic, ampak kot vzburjenje, še posebej, ker ga je masiral on, oseba moškega spola, do katerega čuti spolno privlačnost ter rekel, da se čudi, da ... in da ni doživel izlitja semena, čeprav se je pogovarjal z oškodovancem, po pogovoru ga je še vedno gol na lastno pobudo objel, v noči na 24. 8. 2012 pa se je gol ulegel k njemu, ga objel ter ..., zaradi takega ravnanja A. A. pa je bil B. B. po prihodu domov vidno prizadet, žalosten in zagrenjen,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po prvem odstavku 174. člena KZ-1.

II. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovanec B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 21.000,00 EUR napoti na pravdo.

III. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

1Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po prvem odstavku 174. člena KZ-1 in mu na podlagi istega določila izreklo kazen deset mesecev zapora. Po 105. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 21.000,00 EUR napotilo na pravdo ter odločilo, da je po prvem odstavku 95. člena ZKP obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti v izreku sodbe očitanega mu kaznivega dejanja; podrejeno, da izreče obtožencu milejšo kazensko sankcijo – pogojno obsodbo; podrejeno, da napadeno sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred v celoti spremenjenim senatom.

3Na pritožbo zagovornika je odgovorila višja državna tožilka C. C. z Okrožnega državnega tožilstva v Kranju in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožbeno sodišče je na zahtevo zagovornika, v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP, o seji senata obvestilo obtoženca, njegovega zagovornika in pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Na sejo nista pristopila obtoženec in državni tožilec, ki sta bila o seji v redu obveščena, zato so bili pogoji, da se seja opravi izpolnjeni (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5Pritožba je utemeljena.

6Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi podrejen položaj oškodovanca izkazovala njegova stiska in vera ter zaupanje v obtoženca kot duhovnika, bivšega duhovnega vodjo na gimnaziji in zaupnika, kar pa so okoliščine, ki naj bi na drugi strani potrjevale obtoženčev nadrejen položaj. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke, da je bil obtoženec v odnosu do oškodovanca v nadrejenem položaju in njegov zaupnik, pojasnilo v točki 29 razlogov izpodbijane sodbe, in sicer naj bi takšen medsebojni odnos izkazovale okoliščine, da je oškodovanec do obdolženega gojil poseben, spoštljiv odnos; da se je nanj obrnil, ker je bil v stiski in je potreboval pomoč, za katero je verjel, da jo bo dobil; da je obtoženca, tako kot ostale duhovnike, spoštoval in ga celo vikal, kar so mu privzgojili že v družini; da je bilo oškodovancu znano, da gre za duhovnika, ki se ukvarja predvsem z mladimi in, da je na tem področju zelo aktiven; da se je v preteklosti z obtožencem že pogovarjal in imel dobre izkušnje; da oškodovanec duhovnike nasploh dojema kot osebe bližje Bogu, kot božje poslance in so zanj avtoriteta ter osebe, ki naj bi po njegovem prepričanju razumele človeka v stiski in mu pomagale; da je tudi obtoženega vseskozi dojemal kot duhovnika in zaupnika.

7Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb zagovornika in proučitvi podatkov spisa, sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil, da bi imela v njunem medsebojnem odnosu obtoženec nadrejeni in oškodovanec podrejeni položaj, niti ni izkazano, da bi bil obtoženec oškodovančev zaupnik. Pritožnik utemeljeno izpostavlja obtoženčev zagovor, ki ga je v tem delu v svoji izpovedbi potrdil tudi oškodovanec, iz katerega izhaja, da so se z oškodovancem in njegovo družino sicer poznali, vendar pa niso bili v osebnih ali bližnjih stikih. V času do obravnavanih dogodkov sta imela le en osebni stik, in sicer v letu 2009, ko je obtoženec na G., skupaj z drugimi vodji, vodil poletni tabor in mu je oškodovanec zaupal svoje težave z dekletom. V letu 2009 sta se tudi srečala, ko je obtoženec kot duhovni vodja v študentskem domu X., vodil vikend duhovne obnove tretjega letnika Y. gimnazije, ki ga je obiskoval oškodovanec, vendar do osebnega stika ni prišlo, nikoli pa tudi nista bila v odnosu vernik – duhovnik v zvezi z npr. zakramenti ali spovedmi. Sodišče druge stopnje ne sprejema razlogov izpodbijane sodbe, da za presojo ni pomembno ob kakšni priložnosti sta se obtoženec in oškodovanec spoznala oziroma, koliko predhodnih stikov sta imela. Duhovniški poklic vsekakor pri vernikih vzbuja ugled, spoštovanje, tudi zaupanje, vendar pa takšen odnos vernikov do duhovnikov sam po sebi ne izkazuje podrejenega položaja vernikov oziroma nadrejenega položaja duhovnika, temveč morajo za morebitni takšen zaključek obstajati konkretne okoliščine, ki tak odnos podrejenosti in nadrejenosti dejansko in določno potrjujejo. Ker torej duhovniški poklic sam po sebi ne potrjuje nadrejenega položaja, je potrebno vprašanje, ali je bila ta okoliščina v konkretnem odnosu med obtožencem in oškodovancem izkazana, presojati tudi z vidika njunega poznanstva, srečevanja in medsebojnega odnosa pred skupnim dopustom. Kot pravilno izpostavlja zagovornik, je z izvedenimi dokazi potrjen le en osebni pogovor v letu 2009, na podlagi katerega, obtoženca ni mogoče šteti kot oškodovančevega zaupnika oziroma s tem pogovorom med njima ni bil vzpostavljen zaupen odnos, ki bi trajal vse do leta 2012, potrjeno pa je tudi, da je obtoženec kot duhovni vodja, v času, ko je oškodovanec obiskoval Y. gimnazijo, vodil le en vikend duhovne obnove na katerem je bil celoten oškodovančev letnik; drugih osebnih stikov ali stikov v odnosu duhovnik – vernik pa do dne, ko je oškodovanec avgusta 2012 poklical obtoženca in ga zaradi težav z dekletom ponovno prosil za pogovor, nista imela. Res je, kot v razlogih sodbe navaja sodišče prve stopnje, da je oškodovanec v svoji izpovedbi zatrjeval, da je obtoženca dojemal kot profesorja, kar je potrdila tudi izvedenka psihiatrične stroke dr. D. D., vendar pa ta okoliščina ne more izpodbiti objektivnega dejstva, da obtoženec nikoli ni bil oškodovančev profesor (kar v točki 39 obrazložitve sprejema tudi sodišče prve stopnje), dejstvo, da je bil obtoženec duhovni vodja v študentskem domu in je v tej vlogi imel z oškodovancem stik le v okviru enkratnega vodenja vikenda duhovne obnove, pa nadrejenosti njegovega položaja prav tako ne izkazuje.

8Upoštevaje izvedeni dokazni postopek pa se nadrejenost obtoženca na eni in podrejenost oškodovanca na drugi strani ni izkazovala niti tekom njunega skupnega dopusta oziroma dogajanja, ki je predmet presoje v tem kazenskem postopku. Skupno načrtovanje dopusta, skupno določanje vsakodnevnih aktivnostih in tem pogovorov ter njun dogovor o bratskem opominjanju kvečjemu potrjuje, da sta si bila obtoženec in oškodovanec v medsebojno izenačenem položaju, dejstvo, da je bil oškodovanec v stiski zaradi težav z dekletom, ki jih je ponovno zaupal obtožencu, pa ni okoliščina, ki bi lahko v kakršnemkoli pogledu (objektivnem ali subjektivnem) izkazovala njegov podrejen položaj oziroma nadrejen položaj obtoženca. To pa, kot utemeljeno zatrjuje pritožnik, velja tudi za očitke spolnih dejanj, ki naj bi jih moral storiti in trpeti oškodovanec, saj iz njegove izpovedbe ne izhaja, da bi obtoženec pri teh dogodkih na kakršenkoli način izražal nadrejen položaj, temveč so bili tudi ti posledica njunega soglasja.

9Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izpostavlja, da oškodovanec izhaja iz družine, ki je globoko verna in ji vera, cerkveni funkcionarji ter institucije predstavljajo vrednoto, avtoriteto in vzbujajo spoštovanje (točka 6 razlogov sodbe) ter povzema oškodovančevo izpovedbo, da je obtoženca jemal kot ostale duhovnike, da je bil zanj avtoriteta, nekdo, ki je starejši, nad njim, ker je bližje Bogu, njegov poslanec, bolj izobražen, ki ga je spoštoval in vikal, zanj je bil duhovnik in zaupnik. Sodišče druge stopnje sicer sprejema oškodovančeve navedbe o spoštovanju obtoženca, glede njegovega zatrjevanja o avtoriteti obtoženca, tudi upoštevaje pomen te besede(1), pa pritrjuje pritožniku, da to subjektivno dojemanje oškodovanca, v izvedenem dokaznem postopku ni bilo potrjeno z objektivnimi navzven zaznavnimi dejstvi, ki bi izkazovala dejanski avtoriteten položaj obtoženca, oziroma njegov nadrejen položaj v odnosu do oškodovanca. Sicer pa oškodovanec, ki ima, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe (na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke) visoke intelektualne sposobnosti, razvit samostojen način razmišljanja, je življenjsko široko razgledan, organiziran in motiviran, obtoženca ni opisal kot avtoritetne osebnosti, in torej zgolj z oškodovančevim zatrjevanjem, da je obtoženca dojemal kot avtoriteto, v objektivnem smislu ni izkazan njegov podrejen položaj, kot je to v razlogih izpodbijane sodbe zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v dokaznem postopku niso bile potrjene okoliščine, ki bi na eni strani izkazovale obtoženčev nadrejen položaj, na drugi strani pa podrejenost oškodovanca, kar so zakonski znaki obtožencu očitanega kaznivega dejanja, zato je pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po prvem odstavku 174. člena KZ-1 in se, ker je bilo potrebno obtožencu izreči oprostilno sodbo že iz teh razlogov, do ostalih pritožbenih navedb zagovornika ni opredeljevalo.

11Ker je sodišče druge stopnje obtoženca oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje, je na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 21.000,00 EUR napotilo na pravdo.

12Skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP je sodišče druge stopnje tudi odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

-------------

Op. št. (1): Stanko Bunc, Slovar tujk: avtoriteta: ugled, uglednost, veljava, vpliv; oblast, moč; veljak, ugledna oseba, vplivna oseba, priznan strokovnjak; Slovar slovenskega knjižnega jezika: avtoriteta: ugled ali vpliv, ki izhaja iz vodilnega položaja, moči, znanja