VSM Sodba II Kp 46401/2022-83

I. Pritožbama zagovornikov obdolženega A. A. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu določeni kazni znižata na 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora za vsako kaznivo dejanje, izrečena enotna kazen pa se zniža na 4 (štiri) leta in 10 (deset) mesecev zapora.

II. V preostalem delu se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 46401/2022 z dne 23. 5. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po tem zakonskem določilu za vsako dejanje določilo kazen tri leta zapora, nato pa mu po 53. členu KZ-1 izreklo enotno kazen pet let in deset mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, dolžan pa je plačati potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanke, pri čemer bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom, če bodo priglašeni. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 50.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo sta se pritožila zagovornika obdolženca. Pritožba zagovornika odvetnika X. uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter se pritožuje zoper kazensko sankcijo, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega sodnika posameznika. Zagovornik odvetnik Y. vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji ter kršitev 2., 14., 22., 23., 25., 27., 28. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. in 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3V pritožbah je bilo predlagano, da se zagovornika in obdolženca obvesti o seji senata, zato jih je pritožbeno sodišče o seji obvestilo, prav tako je bil v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP o seji obveščen Pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru. Seje so se udeležili obdolženec, zagovornika in višji državni tožilec, v skladu s šestim odstavkom 378. člena v zvezi z 295. členom ZKP pa je bila opravljena v nenavzočnosti javnosti, saj je pritožbeni senat po zaslišanju strank odločil, da se zaradi varstva osebnega in družinskega življenja oškodovanke in obdolženca javnost na seji izključi.

4Pregled zadeve je pokazal naslednje:

5Po stališču pritožb v izreku napadene sodbe opisano dejanje ni kaznivo, zakonski znaki očitanega dejanja niso ustrezno konkretizirani in v sodbi niso ustrezno obrazloženi. Izrek sodbe nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe oziroma sploh nima razlogov ali pa so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v nasprotju sami s seboj. Navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona pritožbi utemeljujeta s trditvijo, da očitek, da je obdolženec dejanje storil kot trener karateja v času individualnega treninga karateja, ne ustreza konkretizaciji nobenega od zakonskih znakov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 174. člena KZ-1. Obdolženec v klubu ni trener karateja in trenerje izvenšolskih športnih dejavnosti v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu ni mogoče nekritično enačiti z učiteljem, ki so jim njihovi učenci in dijaki zaupani v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Pri slednjih gre za trajne, hierarhično in institucionalno organizirane odnose, ki med učitelji in učenci ustvarjajo odnos podrejenosti in odvisnosti, česar pa ni mogoče nekritično prenesti na trenerje izvenšolskih aktivnosti, saj so udeleženci teh aktivnosti trenerjem zaupani v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo le izjemoma, kadar gre za trajne odnose, ki presegajo zgolj prenašanje športnih veščin in se raztezajo tudi na vzgojo, varstvo in oskrbo. Pritožbi menita, da mora biti osebam, navedenim v drugem odstavku 174. člena KZ-1, oseba, s katero z zlorabo svojega položaja spolno občujejo ali storijo kakšno drugo spolno dejanje, in ki je stara nad petnajst let, zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, slednji pa so kumulativno in ne alternativno določeni zakonski znaki. In še, da iz opisa očitanega dejanja ni mogoče razbrati konkretiziranih okoliščin, da je bila oškodovanka B. B. obdolžencu zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo.

6Pritožbi nimata prav. V izreku sodbe opisano ravnanje obdolženca ima vse zakonske znake dveh kaznivih dejanj kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, v sodbi pa tudi tehtno obrazložilo. Iz opisa kaznivih dejanj je razviden odnos podrejenosti oškodovanke do obdolženca, ko je navedeno, da je bil trener karateja, kar samo po sebi izraža odnos nadrejenosti obdolženca do oškodovanke kot njegove učenke karateja, ob tem je konkretizirano, na kakšen način je ta odnos v času individualnega treninga, ko mu je bila zaupana v učenje, zlorabil, to je z uporabo svoje avtoritete na eni strani in njenega zaupanja na drugi strani, in z njo storil spolna dejanja ter spolno občeval, kot je v nadaljevanju opisano, v opisu pa so zakonski znaki kaznivih dejanj določeni v času in prostoru, kar pritožba neutemeljeno pogreša. Trener karateja je ob učitelju, vzgojitelju, skrbniku, posvojitelju in roditelju druga oseba oziroma ena od drugih oseb, ki jo predvideva zakon kot mogočega storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Z navedbo, da je obdolženec dejanje storil kot trener, je torej odnos nadrejenosti ustrezno opredeljen. Ob navedbi, da je na podlagi svoje avtoritete in njenega zaupanja dosegel spolne stike in spolno občevanje z oškodovanko kot svojo učenko, pa zakonski znak zlorabe položaja v obravnavani zadevi dodatno opredeljuje letnica rojstva oškodovanke, iz katere je razvidna njena starost v času storitve kaznivega dejanja, kar hkrati z navedbo, da je obdolženec kaznivi dejanji izvršil kot trener karateja v odnosu do svoje učenke, v zadostni meri konkretizira zakonski znak zlorabe položaja, takšno razlago pa potrjuje tudi sodna praksa¹. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja niti s stališčem, da obdolženec kaznivega dejanja ni mogel storiti zato, ker mu oškodovanka ni bila za trajnejše obdobje zaupana v učenje, in da bi moral biti med njima podan trajen odnos trenerja in učenke. Obdolženec je bil v obravnavanih dneh dejansko njen trener, v primeru odsotnosti klubskih trenerjev je treniral tudi druge učence, kot je pokazal dokazni postopek, oškodovanko je pripravljal na tekmovanje in jo učil veščin karateja, v času individualnega treninga mu je bila zaupana v učenje in v tem času je zlorabil položaj nadrejenosti nad oškodovanko in z njo storil spolna dejanja ter spolno občeval. Okoliščina, ali je bil njen trener v tem klubu že prej in koliko časa ali pa je oškodovanko treniral le v obravnavanih primerih zaradi priprav na tekmovanje, glede na njegov status v klubu, v katerem je treniral tudi druge člane, pri tem nima nobenega pomena. Pritrditi pa ni mogoče niti stališču, da mora biti osebam, navedenim v drugem odstavku 174. člena KZ-1, druga oseba zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo hkrati, torej da morajo biti ti zakonski znaki v vsakem primeru izpolnjeni kumulativno. Veznik "in" ne pomeni, da mora biti druga oseba storilcu zaupana v vse naštete dejavnosti, temveč zadostuje ena od njih², v obravnavanem primeru pa je v opisu kaznivega dejanja iz dejanskih ugotovitev pravilno povzeto, da je bila oškodovanka obdolžencu, trenerju karateja, kot učenka karateja v času individualnega treninga navedenega športa zaupana v učenje. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zato pritožbi uveljavljata neutemeljeno.

7Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana, ker je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da je bil obdolženec trener oškodovanke, iz 20. in 28. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pa naj bi izhajalo, da ni trener karateja, torej je podano nasprotje med razlogi sodbe in njenim izrekom. Obdolženec je po stališču pritožb le treniral karate, v obravnavanih dneh sta z oškodovanko trenirala skupaj, a ni bil njen trener.

8Tudi navedenemu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje v sodbi ni podalo razlogov, ki bi nasprotovali njenemu izreku, temveč je iz izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je bil obdolženec trener oškodovanke in da je v obravnavanem času zlorabil svoj položaj, da je z njo spolno občeval in storil spolna dejanja v času individualnega treninga, ko mu je bila zaupana v učenje. Iz obrazložitve v točki 20 sodbe, kjer sodišče prve stopnje navaja, da je priča C. C. pojasnil, da obdolženec nima ustrezne licence za trenerja in zato ni smel biti samostojen trener, je pa interno pomagal pri treningih in nadomeščal glavne trenerje, in da so ga zaradi navedenega ter njegovega ranga učenci šteli kot učitelja, formalno pa to ni bil, je le obrazloženo, kar je priča povedala glede formalnega položaja obdolženca v klubu. Povzeto pojasnilo priče, da je interno pomagal pri treningih, potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bil tudi v obravnavanem času dejansko oškodovankin trener. Tudi iz 28. točke obrazložitve sodbe izhaja jasen zaključek sodišča, da je bil obdolženec trener oškodovanke, da so ga vsi v klubu dejansko dojemali kot trenerja in ga tako nazivali, da so nanj gledali kot na avtoritativnega trenerja, in da kljub temu, da ni imel formalno veljavne licence za opravljanje dela trenerja, so ga kot takšnega dojemali, kar je sodišče (pravilno) zaključilo ne le iz izpovedbe oškodovanke, temveč tudi izpovedb prič Č. Č., D. D., C. C. in E. E.. Glede navedenega dejstva med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, pa tudi med njenimi razlogi, tako ni nobenih nasprotij. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil obdolženec v klubu občasno dejansko trener karateja, čeprav formalno kot trener ni bil evidentiran in je občasno vodil treninge, takšno vlogo pa je imel tudi 19. 7. 2022 in 22. 7. 2022, ko je vodil individualna treninga z oškodovanko kot njegovo učenko.

9Pritožbi trdita, da oškodovanka ni bila obdolženčeva učenka, da med njima ni bilo odnosa nadrejenosti in podrejenosti, da je šlo za individualni trening izven delovanja kluba in da obdolženec ni bil trener, saj iz dopisa S.K.I.F. zveze Slovenije izhaja, da se ni udeleževal strokovnega izobraževanja za inštruktorja v okviru krovne panožne Zveze karate organizacije Slovenije in ni pridobil ustrezne diplome ter usposobljenosti za strokovno delo v športu kot inštruktor ali trener klasičnega karateja. Šlo je za občasno izvajanje športne inštrukcije, ki ne more vzpostavljati odnosa podrejenosti ali odvisnosti, kar pritožba utemeljuje z razlogi iz sodnega primera nemškega Zveznega sodišča, ki ga citira.

10Ni jima mogoče pritrditi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, potem ko je pravilno ocenilo zagovor obdolženca in izpovedbe prič ter listinske dokaze, utemeljeno zaključilo, da je imel obdolženec v obravnavanih primerih vlogo trenerja, da mu je bila oškodovanka zaupana v učenje in da je odnos nadrejenosti, ki se je kazal v odvisnosti in zaupanju oškodovanke do njega kot mojstra karateja in učitelja, ki jo je z uporabo svojega znanja in izkušenj pripravljal na tekmovanje, izkoristil tako, da jo je spolno zlorabil. Iz avtoritativnega vedenja obdolženca, ki je vodil v spolne odnose, kot ga je opisala oškodovanka, pri čemer je obdolženec nedvomno vedel, koliko je stara in da kot trener zlorablja svoj položaj moči in nadrejenosti nad njo kot svojo učenko, ob očitni razliki v letih med njima, je nedvomno razvidno njegovo zavedanje, da svoj položaj nad učenko zlorablja zaradi zadovoljevanja svojih spolnih potreb. Ob upoštevanju statusa in aktivnosti obdolženca v klubu, v katerem je deloval dalj časa, ter okoliščine, da je mednarodni sodnik, z osvojenim 6. DAN, in da je bil v klubu zelo spoštovan, prav tako je bil spoštovan v oškodovankini družini, je bil kot karateist in trener v obravnavanih primerih treninga oškodovanki nedvomno nadrejen, česar se je tudi zavedal. Navedene okoliščine, pri čemer sta bila treninga namenjena napovedanemu tekmovanju, na katerega je obdolženec pripravljal oškodovanko, kar si je slednja štela v čast, kot je razvidno tudi iz izpovedbe njene matere, potrjujejo pravilnost zaključka, da je bila oškodovanka v obeh primerih, ko je na treningih sledila navodilom in pouku nadrejenega trenerja, v takšnem podrejenem odnosu do njega, da ni mogla učinkovito uresničevati svoje spolne samoodločbe, kar je obdolženec zlorabil za zadovoljevanje svojih spolnih potreb. Pritožbi, ki trdita drugače, nista utemeljeni. Prav tako ni utemeljena pritožbena trditev, da v opisu dejanj ni opredeljeno, na kakšen način in s katerimi konkretnimi ravnanji naj bi obdolženec izkoriščal svojo avtoriteto in da navedenega strahu oškodovanke v opisu kaznivega dejanja ni mogoče povezati z ravnanji obdolženca ter da je zato izostala zahtevana konkretizacija vzročne zveze med zlorabo položaja in spolnimi dejanji. Opis kaznivih dejanj v ničemer ni pomanjkljiv, prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, ko navaja, da ravnanj obdolženca ni mogoče opredeliti po drugem odstavku 174. člena KZ-1 in da niso podani zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj.

11Sodišče prve stopnje je po oceni pritožb zmotno zaključilo, da je obdolženec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, saj mu tega glede na ugotovljene okoliščine, zavest obdolženca in ravnanje oškodovanke ni mogoče očitati, starostna razlika med njim in oškodovanko, ki je dejansko precejšnja in moralno sporna, pa ni zakonski znak kaznivega dejanja. Iz vedenja oškodovanke je obdolženec lahko zaključil le, da si spolnih odnosov z njim želi, saj jim ni izrecno nasprotovala in se je z njim družila tudi po spolnem odnosu ter je po prvem srečanju, ko sta imela spolni odnos, prišla še na en trening in tako nikoli ni imel občutka, da ravna proti njeni volji. Ni mu bila zaupana v učenje, kar je bistveni zakonski znak za izvršitev tega kaznivega dejanja, šlo je za dva športnika, ki sta izvajala individualno vadbo po medsebojnem dogovoru, pri čemer je eden od njiju imel več znanja. Izrek sodbe je glede na vse navedeno nerazumljiv oziroma nasprotuje izvedenim dokazom, sodba o tem nima razlogov oziroma so razlogi v nasprotju sami s seboj.

12Pritožbi nimata prav. Navedene kršitve niso podane in ne drži, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je obdolženec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa in da krivde v sodbi ni ustrezno obrazložilo ter da je bila obdolžencu zato prekršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Dejansko stanje je glede vseh odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno ter ga v sodbi ustrezno in tehtno obrazložilo. Trditev pritožb, da se sodišče prve stopnje z obdolženčevo zavestjo in voljo v razlogih sodbe sploh ni ukvarjalo, je zato zmotna, prav tako kot navedba pritožbe, da je sodišče prve stopnje o naklepu sklepalo v nasprotju z razlogi sodbe, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je bil naklep pri obdolžencu izključen. Na to naj bi po oceni pritožbe kazala na primer okoliščina, da se je oškodovanka z obdolžencem neposredno po prvem spolnem odnosu odpravila na trening, šla nato z njim na pijačo in mu jo plačala v zahvalo za pripravo na polaganje črnega pasu, prav tako pa se je z njim dobila tri dni za prvim dogodkom na individualnem treningu, pri spolnih odnosih pa ni izrazila nobenega nasprotovanja ali upiranja.

13Da so v obravnavani zadevi podani vsi zakonski znaki obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, je že bilo obrazloženo, razlogom v sodbi o krivdni obliki, v kateri je obdolženec ravnal, pa sodišče prve stopnje tudi ni rabilo ničesar dodajati. Ustrezno je pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin sklepa, da je obdolženec zavestno in hote kot trener zlorabil svoj položaj, da je s svojo učenko spolno občeval v času, ko mu je bila na treningu zaupana v učenje, prav tako pa, iz česa sklepa, da je nedvomno vedel, koliko je stara in da mu je bila v času treningov glede na njuni vlogi in status obdolženca v klubu podrejena, da ga je dojemala kot sposobno odraslo osebo z avtoriteto, znanjem, osebno močjo, kot močnega in dominantnega ter se je v relaciji z njim počutila odvisna, potrebna in željna pomoči, usmeritve ter vodenja, in da so ji bila njegova spolna dejanja neprijetna, da so se ji upirala in gnusila, a se mu zaradi strahu ni upala in zmogla odločno upreti, temveč je otrpnila. Pri tem je razumno ocenilo, da glede na vse okoliščine in starostno razliko med njima tega ni težko razumeti, prav tako pa, da se je obdolženec svoje nadrejenosti nad oškodovanko zavedal in je vedel, koliko je stara. Po navedenem je pravilno zaključilo, da se je kot odrasla oseba s srednješolsko izobrazbo nedvomno zavedal, da kot trener ne sme izkoristiti svoje funkcije in spolno občevati s svojo mladoletno učenko, a je to kljub zavedanju, da je njegovo ravnanje v nasprotju s pravnimi predpisi, s ciljem zadovoljevanja svojih spolnih potreb kljub temu večkrat storil, torej da je ravnal v krivdni obliki direktnega naklepa. Očitki pritožb, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da so bile obdolžencu prekršene pravica do obrambe in druge ustavne pravice ter da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, so zato, tudi glede ugotovitve, da je ravnal z direktnim naklepom, neutemeljeni.

14Kršitev pravice do obrambe naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog zagovornika, da na Policijski postaji1., Policijski postaji 2 in Policijski postaji 3 preveri in pridobi podatke, ali je bila oškodovanka v zadnjih treh letih žrtev kakšnega kaznivega dejanja ali prekrška z elementi nasilja. Z njim je hotela obramba dokazati, da oškodovanka ni verodostojna, ker je navedeno zanikala in trdila, da obdolžencu nikoli ni povedala, da je imela težave s sovrstnikom, ki je bil do nje nasilen, z zavrnitvijo izvedbe tega dokaza pa je sodišče prve stopnje obdolžencu onemogočilo izvajati dokaze v njegovo korist.

15Tudi v tem pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje navedenemu dokaznemu predlogu upravičeno ni ugodilo, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na izvedene dokaze njegova izvedba ni bila potrebna. Predlagani dokaz ne bi mogel omajati verodostojnosti oškodovanke, ko je opisala odnos med njo in obdolžencem ter ravnanje slednjega in svoj odziv, tudi glede na posledice, ki so bile zaradi njegovega ravnanja pri oškodovanki ugotovljene. Njene verodostojnosti ne bi mogel omajati do te mere, da bi bilo mogoče zaključiti, da obdolženec v času treningov ni izkoristil svojega nadrejenega položaja in z njo storil spolna dejanja ter spolno občeval ter da mu ni bila pri tem podrejena in je bila zmožna samoodločbe pri spolnem udejstvovanju. Obdolžencu z zavrnitvijo dokaznega predloga zato ni bila prekršena pravica do obrambe, popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi nista bili okrnjeni.

16Pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker je obdolženca spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj, saj bi bilo v izreku sodbe opisano ravnanje treba opredeliti kot eno kaznivo dejanje. Gre za istovrstna očitana dejanja zoper isto oškodovanko v razmiku le treh dni in za bistveno enake očitane izvršitvene okoliščine. Obdolžencu bi bilo mogoče očitati eno trajajoče kaznivo dejanje, a je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, odstopilo od ustaljene sodne prakse, ki jo pritožbi tudi navajata, s tem pa je obdolžencu prekršilo pravice iz 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Ustaljena sodna praksa pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost zelo jasno izhaja iz navideznosti steka zaradi tako imenovane iterativne izvršitve tudi kadar gre za daljše časovno obdobje, a gre za ravnanja, ki iz življenjskega in pravnega stališča pomenijo celoto, posamezna ravnanja pa so njen sestavni del.

17Pregled zadev, ki jih pritožbi navajata zaradi utemeljitve svoje trditve, da bi bilo treba obdolžencu očitano ravnaje pravno opredeliti kot eno kaznivo dejanje, pokaže, da nobena od njih z obravnavano zadevo ni primerljiva. Obdolženec v obravnavani zadevi na škodo oškodovanke ni ravnal v dalj časa trajajočem obdobju in v njem izkoristil okoliščino, da je z oškodovanko trajneje povezan, temveč je zlorabil svoj položaj, ko mu je bila podrejena kot učenka karateja v prostorih, namenjenih za športno vadbo, to pa je storil dvakrat, in sicer prvič 19. 7. 2022, drugič pa 22. 7. 2022. Njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot trajajoče oziroma enotno dejanje, kot trdita pritožbi, temveč gre za dve samostojni kaznivi dejanji, med katerima ni časovne povezanosti. Res je bilo drugo storjeno le tri dni po prvem, a zgolj zaradi kratkega časovnega obdobja med njima obdolženčevo ravnanje ne predstavlja enega kaznivega dejanja. Obdolženec je za zadovoljitev svojih spolnih potreb izkoristil iste okoliščine v dveh samostojnih primerih, med katerima ni časovne povezanosti, kot je sicer podana v primerih, kadar storilec na škodo oškodovanca iste okoliščine zlorablja večkrat v dalj časa trajajočem obdobju. Sodišče prve stopnje je zato ravnanje, opisano v izreku sodbe, pravilno pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1 in ni kršilo kazenskega zakona, prav tako pa ni kršilo obdolženčevih ustavnih pravic in pravic iz EKČP.

18Dejansko stanje obravnavane zadeve je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, v sodbi pa svoje zaključke pravilno in tehtno obrazložilo. Pritožbeno sodišče zato razlogom sodbe pritrjuje in jih kot pravilne povzema, glede preostalih pritožbenih navedb, ki grajajo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, pa še dodaja:

19Sodišče prve stopnje po oceni pritožbe obdolžencu neutemeljeno ni verjelo, da ni vedel, koliko je oškodovanka stara, slednjo pa je zmotno ocenilo kot verodostojno. Prepričan je bil, da je že stara 18 let, v klubu ni imel dostopa do seznamov tekmovalcev in članov ter drugega seznama, da bi se lahko seznanil z letnico rojstva oškodovanke, ob tem pa je bil prepričan, da so lahko mojstrski pas polagale le polnoletne osebe. Oškodovanka obdolžencu ni bila zaupana v učenje, šlo je za dogovor dveh oseb, in ne drži, da je prišlo 22. 7. 2022 do spolnega odnosa tudi po treningu. Oškodovanka se je pri spolnih odnosih vedla tako, da obdolženec ni mogel vedeti, da si jih ne želi ali da ravna proti njeni volji, fizično mu dejanja nikoli ni preprečevala, po spolnem odnosu je v obeh dneh šla z njim na pijačo, po njem ga je tudi sama klicala, da bo prišla na trening, obdolženec jo je slačil, pa mu ni nasprotovala, med spolnim odnosom ga je prijela okoli vratu, in čeprav sedaj pojasnjuje, da je to storila, da ne bi padla, tega ni mogel vedeti, na njegovo vprašanje, če jo boli, pa je rekla da ne, torej ni otrpnila in otopela, kot je zatrjevala kasneje. Med obema dogodkoma sta si dopisovala, ni se ji opravičil, kot je razvidno iz sporočil, oškodovanka pa tudi ni znala pojasniti, zakaj naj bi se ga bala, saj do nje nikoli ni bil agresiven, ob tem pa je prijateljici sporočila, da ni več "virgin", iz česar pritožba sklepa, da se je svoji prijateljici pohvalila, da je imela spolni odnos oziroma da je izgubila nedolžnost. Obdolženec je torej od nje prejemal povsem napačna sporočila, iz katerih ni mogel sklepati, prav tako pa ne iz njenega vedenja, da je storil karkoli proti njeni volji, in glede na to, da ga je objela in da mu z ničemer ni dala vedeti, da z njegovim ravnanjem ne soglaša, tudi ni mogel vedeti, da dela kaj proti njeni volji. Obdolženec v obravnavanih dnevih ni bil oškodovankin trener ali celo učitelj karateja in ni mogel vedeti, da bi oškodovanka z njim občevala zaradi njegovega položaja, saj mu je s svojim ravnanjem dajala povsem drugačna sporočila.

20Povzeti pritožbeni oceni ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je vsa odločilna dejstva obravnavane zadeve pravilno ocenilo in tehtno obrazložilo, oškodovankino izpovedbo o njenem ravnanju in reakcijah na obdolženčevo delovanje, pa tudi komunikacijo med njima, je pravilno ocenilo in nobenega razloga ni imelo za sklepanje, da obdolženec ni vedel, da zlorablja svoj položaj nadrejenosti nad oškodovanko, ki je bila odvisna od njegovega ravnanja in se mu zato ni uprla, ko jo je spolno zlorabil. Sklepanje pritožbe o tem, da je iz SMS sporočil, ki si jih je izmenjevala s prijateljico, razvidno, da se je pohvalila s tem, da je imela z obdolžencem spolne odnose, je zmotno. Nasprotno, iz SMS sporočil (na listinah št. 13 do 18) je razvidna neodločnost oškodovanke, ki je bila glede na njena leta razumljiva, in da je v stiski, ker ne ve, kako naj ravna. Tudi iz SMS sporočil med njo in obdolžencem (na listinah št. 8 do 11) ni razvidno, da bi si želela ponovnega stika z obdolžencem in da se je treninga ponovno udeležila, ker je v obeh primerih soglašala s spolnimi odnosi z njim ter je nanje pristala. Nobenega razloga tudi ni imelo sodišče prve stopnje, da ne bi verjelo njenemu opisu dogajanja, ko je povedala, da je obdolženec v drugem primeru z njo spolno občeval pred treningom in tudi po njem, saj je izpovedba oškodovanke podrobna in sprejemljiva in iz nje ni mogoče razbrati, da bi imela razlog za to, da bi si izmislila, da je z njo spolno občeval tako pred treningom kot po njem. Za vse navedeno je sodišče prve stopnje podalo prepričljive razloge, ki jih povzete pritožbene navedbe ne morejo omajati, tudi ne glede okoliščine, da je obdolženec nedvomno vedel, koliko je oškodovanka stara, kar je v sodbi prav tako prepričljivo obrazložilo.

21Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navajata ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, sta pritožbi zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljeni.

22Ob preizkusu kazenske sankcije, ki jo pritožbi prav tako grajata, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri njeni izbiri in odmeri pravilno upoštevalo težo kaznivih dejanj in obdolženčevo krivdo, in kot obteževalno okoliščino, da je bila oškodovanka v času izvršitve kaznivih dejanj mladoletna. V zvezi z obteževalnimi okoliščinami je v sodbi navedlo, da ne more spregledati, da je obdolženec kar dvakrat zlorabil zaupanje oškodovanke v času, ko mu je bila zaupana, torej, da je dvakrat nad oškodovanko izvršil enako kaznivo dejanje. Slednje pritožbi utemeljeno grajata. Navajata, da je bila obdolžencu za vsako kaznivo dejanje kazen posebej določena in da zato pri posameznem kaznivem dejanju ni mogoče šteti kot obteževalno okoliščino, da je storil še drugo kaznivo dejanje. Ker je bilo navedeno nepravilno upoštevano kot obteževalna okoliščina, je pritožbeno sodišče pritožbama v tem delu ugodilo in posamezni določeni kazni znižalo, v posledici tega pa znižalo tudi izrečeno enotno kazen. Takšna kazen ustreza teži storjenih kaznivih dejanj, stopnji obdolženčeve krivde, ugotovljeni obteževalni okoliščini, da je bila oškodovanka v času storitve kaznivih dejanj mladoletna, ter olajševalni okoliščini, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan. Pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje ni navedlo "praktično nobenih obteževalnih okoliščin", ni utemeljena. Kot obteževalno okoliščino je upoštevalo, da je bila oškodovanka v času izvršitve kaznivih dejanj mladoletna, pa tudi da je dvakrat nad njo izvršil enako kaznivo dejanje, česar sicer ne bi smelo upoštevati kot obteževalne okoliščine, kot je že bilo obrazloženo. Pritožbi navajata tudi sodbe, v katerih so bile izrečene milejše kazenske sankcije in nižje kazni ter ocenjujeta, da bi že pogojna obsodba zadostila namenu kaznovanja, a jima ni mogoče pritrditi. Teža očitanih kaznivih dejanj je v posameznih določenih kaznih, prav tako v enotni izrečeni kazni, potem ko so bile iz navedenega razloga kazni znižane, ustrezno izražena in nikakor ne dopušča, ob tem, ko je bila oškodovanka v času storitve kaznivega dejanja mladoletna, izreka nižje zaporne kazni ali celo pogojne obsodbe.

23Glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornikov obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

24Sodna taksa zaradi neuspešnih pritožb ni bila določena, ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Prim.: sodba VS RS I Ips 7430/2019 z dne 5. 1. 2023
² Tako tudi mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakon s komentarjem, Posebni del, GV Založba Ljubljana, 2002, stran 256.