VSL Sklep VII Kp 22211/2020

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Trbovljah je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zavrže obtožni predlog, katerega je vložila oškodovanka kot tožilka B. B. po svoji pooblaščenki zoper obdolžena A. A. in C. C. zaradi dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 168 KZ-1. Oškodovanki kot tožilki je naložilo, da je dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter potrebne izdatke obdolžencev.

2Zoper navedeni sklep je vložila pritožbo pooblaščenka oškodovanke kot tožilke iz vseh pritožbenih razlogov in s pritožbenim predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek.

3Na pritožbo pooblaščenke oškodovanke kot tožilke sta odgovorila obdolženi A. A. po svoji zagovornici odvetnici ... iz Ljubljane in obdolžena C. C. Predlagala sta, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Senat sodišča druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb in razlogov izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

6Navajanje pritožnice, da sta v obtožnem predlogu opisani kaznivi dejanji žaljive obdolžitve po prvem odstavku člena 160 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 168. člena KZ-1, za kateri ne velja določba o nekaznivosti (oziroma izključitvi protipravnosti) po tretjem odstavku člena 158 KZ-1, je materialnopravno zmotno. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da v obtožnem predlogu navedeni očitki obema obdolžencema predstavljajo domnevne navedbe obeh, ki so oblika subjektivnega videnja dogajanja, vezanega na ustavitev vozila, katerega je tega dne vozil prvoobdolženi, ter na preverjanje tehnične brezhibnosti tega vozila, katerega siceršnja uporabnica je bila drugoobdolžena kot mati obdolženega A. A., pri čemer je dejstvo, da sta obdolžena svoja stališča, mnenja in ocene podala, prvoobdolženi v okviru pritožbe zoper delo policistke – oškodovanke kot tožilke, drugoobdolžena pa v izjavi, podani na zahtevo policije v zvezi s prekrškovnim postopkom, vezanim na predmetni avto in njegovo ustavitev kritičnega dne. Ob izostanku konkretizacije zaničevalnega namena je utemeljeno zavrženje obtožnega predloga na podlagi 1. točke prvega odstavka člena 277 ZKP v okviru njegovega materialnega preizkusa.

7Pooblaščenkino zatrjevanje, da navedbe obeh obdolženih v predmetnih vlogah temeljijo na njunem neresničnem prikazovanju dogajanja, je brezpredmetno. Ključno je, da kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku člena 158 KZ-1 pomeni podajo negativne žaljive vrednostne ocene drugega, ki ne prenese dokaza resnice, medtem ko kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku člena 160 KZ-1 pomeni podajo objektivno žaljivih dejstev, v zvezi s katerimi je možen dokaz resnice. Zapis v obtožnem predlogu, da se je B. B. vedla do A. A. iracionalno in pretirano oblastniško, s čemer ruši ugled slovenske policije, verjetno pa se je tako vedla že večkrat, ljudje pa je ne upajo prijaviti zaradi možnega maščevanja, predstavlja zaznavo načina vodenja policijskega postopka s strani prvoobdolženega in njegova nadaljnja sklepanja v širšem kontekstu policijskega dela. Dejstvo je, da taka zaznava A. A. predstavlja subjektivno negativno oceno policistkinega obnašanja kritičnega dne in ne zatrjevano dejstvo, katerega obstoj oziroma neobstoj je za nazaj mogoče preveriti. Enako mnenje pritožbeno sodišče zavzema tudi glede očitka obdolženi C. C., da je B. B. v zvezi z ustavitvijo vozila in preverjanjem njegove tehnične brezhibnosti označila kot osebo, za katero je splošno znano, da povzroča drugim težave, ter kot tisto, ki se je oblastno vedla do A. A.

8Pritožbene navedbe, da določene okoliščine, ki sta jih navedla obdolžena v svojih vlogah in ki so tudi predmet opisa v obtožnem predlogu, niso v skladu z dejanskim potekom dogajanja (tikanje, dretje, grimasiranje, izjava delavcu T.), ne morejo izpodbiti upravičenosti zaključka prvostopenjskega sodišča, da ključen očitek obema obdolžencema zajema žaljivo negativno vrednostno oceno oškodovanke kot tožilke in ne zatrjevanje objektivno žaljivih dejstev, kar šele bi bilo mogoče subsumirati pod izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku člena 160 KZ-1; nobeno od predhodno zatrjevanih obnašanj oškodovanke kot tožilke namreč po svoji vrsti in naravi ni žaljivo samo po sebi.

9Zato je pravilno nadaljnje razlogovanje v izpodbijanem sklepu, da bi moral biti v opisu obdolžencema očitanih kaznivih dejanj konkretiziran poseben zaničevalni namen. Pritožničino naziranje, da je v tem delu obtožni predlog sklepčen, ker je bila pritožba A. A. zoper delo policistke B. B. posredovana na več naslovov in ker je posledica vložene pritožbe lahko uvedba disciplinskega postopka in stigmatiziranje, ni v nikakršni vsebinski zvezi z zaničevalnim namenom storilca, ki se opisuje z določenim poudarjenim, skrajno ironičnim ali sarkastičnim načinom izražanja¹ oziroma zmerjaško kritiko². Le v tem primeru bi bilo mogoče zavzeti stališče, da je zapis v obtožnem aktu očitno manifestacija zaničevalne žaljive vrednostne ocene drugega, ki po svojem pomenu in vsebini povsem pretehta siceršnjo upravičenost varovanja lastnika koristi v postopku. Enako pritožbeno sodišče ugotavlja tudi za pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izjavo obdolžene C. C. (predzadnji odstavek pritožbe na strani 6).

10Pritožnici ni mogoče pritrditi, da domnevne navedbe obdolženih v pritožbi zoper delo policistke oziroma izjavi, podani v postopku o prekršku, usmerjene zoper oškodovanko kot tožilko, predstavljajo očitek storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 257 KZ-1; vrsta in narava očitkov zoper B. B., ki so zapisani v obtožnem predlogu, takega zaključka ne utemeljuje. Ker pritožba ne pojasni, v čem naj bi žaljiva vrednostna ocena B. B. pomenila tudi zlorabo uradnega položaja v smislu predpisanih alternativno določenih izvršitvenih ravnanj, pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe bolj konkretizirano niti ne more odgovoriti.

11Pooblaščenka oškodovanke kot tožilke pa ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje v določenih delih obrazložitve nepotrebno preseglo okvir svoje odločitve; sklicevanje na sodobne trende dekriminalizacije kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, zlasti pa namigi glede primernosti ravnanja oškodovanke kot tožilke v kritičnem dogajanju (točka 3 in 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ne sodijo v utemeljevanje ocene, da dejanje, ki je predmet obtožnega akta, ni kaznivo dejanje (po zakonu). S temi pritožbenimi navedbami pritožnica uveljavlja smiselno izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka člena 39 ZKP in s tem relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP, pri čemer pa ne izkaže vpliva na pravilnost sprejete odločitve.

12Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13Stroškovni del odločbe temelji na Zakonu o sodnih taksah (Ur. list RS, št. 37/08, s spremembami in dopolnitvami; ZST-1) in Tar. št. 7409. Oškodovanka kot tožilka namreč s pritožbo ni uspela.

¹ Mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, str. 182, točka 9.
² Marko Šorli, Rok Čeferin: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, str. 863, točka 60.