VSL Sodba in sklep II Cp 1264/2019

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi, in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah I.2. in I.3. izreka v zavrnilnem delu glede dajatvenega tožbenega zahtevka na plačilo 22.513,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2018 in glede stroškov postopka (točka II izreka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točka I.1. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 3.12.2018 razveljavi.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 3.12.2018 tožeči stranki naložilo v plačilo sodno takso zaradi zavlačevanja sodnega postopka v višini 644,00 EUR. Ocenilo je, da je tožeča stranka z vložitvijo druge pripravljalne vloge na naroku dne 15.10.2018 in s spremembo tožbe v omenjeni vlogi in z dodatno spremembo še na naroku istega dne povzročila zastoj v postopku v smislu določbe 33. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1).¹ Zaradi poziva tožeči stranki na plačilo sodne takse za spremenjeno tožbo in zaradi naknadnega navajanja dejstev v zvezi s spremembo tožbe glede zahtevka za ugotovitev skupnega premoženja in določitev deležev je prišlo do zastoja v postopku in posledično do preložitve prvega naroka za glavno obravnavo.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da skupno premoženje pravdnih strank obsega nepremičnino z ID znakom 000 337/13, pri čemer znašata solastniška deleža v korist vsake pravdne stranke do ½, in dajatveni tožbeni zahtevek na plačilo 22.513,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2018 do plačila (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 4.033,82 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

3Tožeča stranka se pritožuje zoper navedeni sklep z dne 3.12.2018, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP²). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter v breme sredstev sodišča oziroma proračuna naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov. Navaja, da je drugo pripravljalno vlogo, s katero je tudi predlagala spremembo tožbe, podala dne 12.10.2018 po elektronski poti. Iz zapisnika za glavno obravnavo izhaja, da se je tožena stranka že pred narokom seznanila z vlogo, tako se je o njej tudi vsebinsko opredelila, zato bi sodišče lahko že na prvem naroku dne 15.10.2018 zaključilo glavno obravnavo. Ne drži, da bi sodišče zaradi poziva tožeči stranki za plačilo sodne takse za spremenjeno tožbo moralo preložiti narok. Iz določil ZST-1 ne izhaja, da bi sodna taksa za spremembo tožbe zapadla ob uveljavitvi spremembe tožbe, ampak le-ta zapade ob spremembi vrednosti predmeta postopka, vrednost predmeta pa se, ko tožeča stranka spremembi nasprotuje, spremeni z odločitvijo sodišča. Sklep o dopustitvi spremembe tožbe je bil tožeči stranki vročen na naroku dne 05.12.2018, ko se je glavna obravnava tudi zaključila. Protispisen je tudi podatek, da je bilo narok potrebno preložiti zaradi poziva tožeči stranki na plačilo sodne takse, saj tožeča stranka takšnega poziva tudi po zaključku glavne obravnave ni prejela. Tožeča stranka je zatrjevala, da v skupno premoženje sodi le sporna nepremičnina, zato je bil poziv sodišča v skladu z materialnoprocesnim vodstvom nepotreben.

4Toženi stranki je bila pritožba zoper sklep vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

5Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Navaja, da iz izpodbijane sodbe napačno izhaja, da sta pravdni stranki dne 11.03.1998, ko sta določili deleža na skupnem premoženju – nepremičnini, ki je tedaj predstavljala le nedograjeno stanovanjsko hišo, zgrajeno do kleti s prvo ploščo, že razdelili premoženje, ki je obstajalo ob razvezi zakonske zveze. Med pravdnima strankama namreč ni sporno, da je po darilu oziroma do razveze nastala nova stvar, kar nujno pomeni, da se je vrednost skupnega premoženja bistveno povečala. Sporazum je tako odločilen le v delu, ki predvideva, da bosta sredstva pri gradnji stanovanjske hiše zakonca prispevala v enaki meri, zaradi česar je tožeča stranka tudi terjala delitev skupnega premoženja, ki ustreza razliki med vrednostjo nepremičnine ob sklenitvi zakonske zveze in vrednostjo nepremičnine ob prenehanju ekonomske skupnosti oziroma njene razveze. Ker je torej predmet darilne pogodbe oziroma sporazuma z nastankom nove stvari prenehal, pravdni stranki pa pozneje oziroma ob razvezi nikoli nista delili skupnega premoženja, je tako zgrešeno stališče, da sta pravdni stranki s sporazumom z dne 11.03.1998 že razdelili skupno premoženje. Materialnopravno je zmotno tudi stališče, da tožena stranka zaradi sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja ni dolžna nadomestiti vrednosti, za katero je bila z darilom obogatena. Ni sporno, da predmet darila obstaja, vendar ne več tak, kakršen je bil ob daritvi. Pravilo o vračilu koristi namreč določa drugi odstavek 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR³) v povezavi s stališčem iz judikata II Ips 29/2016.

6Toženi stranki je bila pritožba zoper sodbo vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

O pritožbi zoper sklep z dne 3.12.2018

7Pritožba je utemeljena.

8Taksa zaradi zavlačevanja sodnih postopkov je sankcija za udeležence postopka, ki jo lahko sodišče izreče po uradni dolžnosti stranki ali njenemu zastopniku oziroma pooblaščencu, če je treba zaradi krivde stranke ali njenega zastopnika oziroma pooblaščenca preložiti glavno obravnavo, ali če se je postopek zavlekel zaradi naknadnega navajanja dejstev in dokazov, ki bi se lahko navedli prej.

9Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.10.2018 izhaja, da je tožena stranka drugo pripravljalno vlogo tožeče stranke prejela pred narokom dne 12.10.2018 in da za odgovor na navedbe v sporni vlogi in spremembo tožbe ni potrebovala dodatnega roka. Ker je tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi ponovno spremenila tožbeni zahtevek, je sodišče odredilo krajšo prekinitev naroka. V nadaljevanju naroka se je tožena stranka opredelila do navedb tožeče stranke v drugi pripravljalni vlogi in na naroku spremenjenega tožbenega zahtevka, tožeča stranka pa je na poziv sodišča opredelila vrednost spornega predmeta po spremenjeni tožbi in navajala dejstva v zvezi s spremenjeno tožbo.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča o izreku takse za zavlačevanje postopka glede na okoliščine primera materialnopravno zmotna. Stališče sodišča prve stopnje, da je bilo zaradi plačila sodne takse za spremenjeno tožbo potrebno preložiti narok za glavno obravnavo, ni pravilno. Iz spisa namreč izhaja, da je bila tožeča stranka predhodno že oproščena plačila sodne takse. Poziv tožeči stranki na plačilo sodne takse za spremenjeno tožbo tako sploh ni bil potreben (slednjega tožeča stranka po naroku niti ni prejela), zato tudi sama preložitev naroka iz tega razloga ni bila potrebna.

11Sodišče prve stopnje je prav tako zmotno presodilo, da je zaradi naknadnega navajanja dejstev v zvezi s spremembo tožbe prišlo do zastoja v postopku in posledično do preložitve naroka za glavno obravnavo v smislu 33. člena ZST-1. V skladu s 184. členom ZPP lahko tožeča stranka spremeni tožbo vse do konca glavne obravnave, slednje pa pomeni, da lahko do konca glavne obravnave ob spremembi tožbe navaja tudi nova dejstva in dokaze, s katerimi spremenjeno tožbo utemeljuje, saj bi v nasprotnem primeru dopustitev spremembe tožbe izgubila vsak pomen. Tožeči stranki tako ni mogoče očitati, da je z navajanjem naknadnih dejstev v zvezi s spremenjeno tožbo zavlekla postopek. V navedenem primeru ne gre za situacijo iz prvega odstavka 33. člena ZST-1, ko pride do zastoja postopka zaradi navajanja dejstev in dokazov, ki bi jih udeleženec postopka lahko navedel že prej. Gre za institut spremembe tožbe, pri čemer je razumljivo, da tožeča stranka dejstev in dokazov, s katerimi je utemeljevala spremenjeno tožbo, ni mogla navesti prej, ampak šele ob spremembi tožbe.

12Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da tožeča stranka postopka ni namerno zavlačevala in v konkretnih okoliščinah primera vložena pripravljalna vloga in sprememba tožbe ter naknadno navajanje dejstev v zvezi s spremembo tožbe niso terjali preložitve naroka. Ker pogoji za izrek takse zaradi zavlačevanja postopka niso bili podani, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZST-1).

O pritožbi zoper sodbo

13Pritožba je delno utemeljena.

14V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo sledeča pravno relevantna dejstva:

- pravdni stranki sta dne 30.08.1997 sklenili zakonsko zvezo, ki je bila razvezana dne 14.03.2013,

- dne 11.03.1998 sta sklenili darilno pogodbo in sporazum o določitvi deležev na skupnem premoženju v notarskem zapisu,

- s prej navedeno darilno pogodbo je tožnik kot darovalec toženi stranki kot svoji ženi podaril lastninsko pravico na nepremičnini s parc. št. 337/2 in 337/13, obe k.o. X, do ½, na podlagi katere se je pri nepremičnini vknjižila lastninska pravica v korist tožene stranke do ½,

- leta 2002 se je s poočitvijo izbrisala parc. št. 337/2, k.o. X, in se združila s parc. št. 337/13, k.o. X, sedaj z ID znakom 000 337/13,

- ob daritvi je nepremičnina v naravi predstavljala nedograjeno stanovanjsko hišo, zgrajeno do kleti s prvo ploščo,

- v času trajanja zakonske zveze sta pravdni stranki z vlaganji, opravljenimi v času trajanja zakonske zveze, zgradili stanovanjsko hišo na podarjeni nepremičnini, ki je predstavljala skupno premoženje,

- z vlaganji v podarjeno nepremičnino je nastala nova stvar,

- pravdni stranki sta s sporazumom o določitvi deležev na skupnem premoženju v notarskem zapisu z dne 11.03.1998 določili deleža na njunem skupnem premoženju, nepremičnini sedaj z ID znakom 000 337/13, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo, do ½.

15V zvezi s sporazumom o določitvi deležev na skupnem premoženju v notarskem zapisu z dne 11.03.1998 pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se skupno premoženje v skladu z drugim odstavkom 58. člena ZZZDR lahko razdeli že v času trajanja zakonske zveze, in sicer po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta stranki z omenjenim sporazumom že razdelili skupno premoženje, ki je predmet tega postopka, tj. nepremičnino z ID znakom 000 337/13, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo. V sporazumu je navedeno, da si stranki oziroma udeleženca sporazuma »vzajemno priznavata, da sta oba v enaki meri sodelovala s skupnim delom in sredstvi, ki sta jih pridobila z delom pri nadaljnji gradnji hiše…ter si zato priznavata enaka deleža na tem skupnem premoženju, to je za vsakega delež do ene polovice. To velja tudi za nadaljnjo gradnjo hiše na navedenih parcelah, ki jo bosta prav tako izvajala s skupnim delom in sredstvi, ki jih bosta pridobila z delom. Udeleženka z dnem sklenitve tega notarskega zapisa prevzame vse pravice in obveznosti, ki izhajajo iz naslova solastnine navedene nepremičnine.« Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje sodišču prve stopnje, da lahko omenjeni sporazum stranki spreminjata le sporazumno ali pa z uveljavljanjem neveljavnosti, česar pravdni stranki v postopku nista zatrjevali. Omenjeni sporazum je kot tak veljaven in zavezujoč, sporna nepremičnina pa na podlagi slednjega že razdeljena, zato tožeča stranka ne more ponovno zahtevati ugotovitve, da ta ista nepremičnina spada v skupno premoženje. Poleg tega je bil po neprerekanih trditvah toženke iz prve pripravljalne vloge solastninski delež do ½, na podlagi tega sporazuma vpisan v zemljiški knjigi na tožnika, na javni dražbi že prodan v izvršilnem postopku in to toženki (sklep VL 28545/2010 z dne 25.11.2016 na prilogi B6). Tožnik v pravdi tudi ne zatrjuje večjega deleža od ½. Nobene pravne podlage ni za to, da bi sporna nepremičnina še lahko predstavljala skupno premoženje pravdnih strank, pa četudi sta pravdni stranki po sklenitvi sporazuma (v času sklenitve sporazuma je bila hiša že zgrajena do druge plošče) še nadalje skupaj vlagali v nepremičnino, saj sta tedaj lahko vlagali le v solastninska deleža, torej v njuno posebno premoženje. Poleg tega je tožbeni zahtevek tožeče stranke pod točko 1 tudi sicer nesklepčen. Po eni strani tožeča stranka zahteva ugotovitev, da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, na drugi strani pa, da sta solastninska deleža vsake od pravdnih strank ½, kar je samo po sebi nasprotujoče, saj skupna lastnina in solastnina nista enaki obliki lastnine. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pod točko I.1. izreka sodbe je torej pravilna.

16V zvezi z dajatvenim zahtevkom na vračilo vrednosti darila pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je zaradi obsežnih vlaganj v podarjeno nepremičnino nastala nova stvar, zato v skladu s sodno prakso zahtevek za vračilo darila v naravi po 84. členu ZZZDR ni utemeljen. Mogoča je zgolj nadomestitev vrednosti darila iz naslova vračanja daril po 84. členu ZZZDR.⁴ Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe sklicuje na sodno prakso, ki v takšnih primerih (spremembe identitete nepremičnine in nastanka nove stvari) razvezanemu zakoncu omogoča, da vrednost podarjene nepremičnine uveljavlja v okviru zahtevka za delitev skupnega premoženja, kjer lahko zahteva vračunanje svojega večjega prispevka iz posebnega premoženja k ustvarjenemu skupnemu premoženju. Vendar pa je treba pripomniti, da so navedeni primeri iz sodne prakse bistveno drugačni od konkretne zadeve, saj v slednjih stranki nista predhodno (še v fazi gradnje) sklenili sporazuma o določitvi deležev oziroma o razdelitvi skupnega premoženja. Ker je skupno premoženje pravdnih strank že razdeljeno, tožeča stranka v pravdi ne more več uveljavljati večjega deleža na skupnem premoženju iz naslova vložka posebnega premoženja v skupno premoženje. Dejstvo, da sta pravdni stranki sporno nepremičnino že razdelili, pa še ne pomeni, da tožeča stranka ne more zahtevati vrnitve vrednosti darila po 84. členu ZZZDR. Ni pa ta vrnitev večjega darila avtomatična posledica razveze pravdnih strank, temveč sta v skladu s spremenjeno sodno prakso preklic in vrnitev darila iz 84. člena ZZZDR mogoča zgolj v primerih, ko bi bilo po splošnem prepričanju zavržno in do darovalca krivično, če bi obdarjenec obdržal darilo. Sodišče mora v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZZZDR najprej ugotoviti: (a) da gre za darilo (zakonec podari drugemu zakoncu nekaj iz svojega posebnega premoženja), (b) da sta stranki darilne pogodbe zakonca, (c) da darilo po svoji naravi presega pojem običajnega darila, pri čemer so neobičajna darila zlasti tista, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca. V nadaljevanju pa mora ugotavljati tudi, kakšna je bila konkretna kavza sporne pogodbe, saj je to ključno za odločitev, ali je darilo po 84. členu ZZZDR preklicljivo ali ne. Da je lahko darilo preklicljivo, mora imeti specifično, neobičajno obarvano kavzo, ki odstopa od tipičnega, povprečnega darilnega namena. Preklic tako ne bo utemeljen, kadar kavza darila ne korenini v specifični zakonski veri v dosmrtno skupno življenje, marveč vsebuje številne druge primesi ter te druge primesi celo prevladujejo. Ko torej vera v večno ljubezen, ki je zaslepila darovalca, sploh ni v ospredju. Vrhovno sodišče RS tu navede najbolj tipičen primer, ko bi zakonca formo darilne pogodbe preprosto uporabila kot najbolj priročno za to, da pravno priznata nekaj, kar velja le ekonomsko. Ko torej ravnata ne več čustveno zaslepljeno, marveč izrazito racionalno ter skušata svoj pravno inominatni položaj rešiti prek ene izmed obstoječih nominatnih oblik.⁵ Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev strank v zvezi z nagibom sklenitve darilne pogodbe in ni ugotavljalo kavze darilne pogodbe, bo to moralo storiti v ponovljenem postopku. Pritožbeno sodišče namreč ne more samo prvič obravnavati prezrtih pravnorelevantnih trditev pravdnih strank ali namesto sodišča prve stopnje v večjem obsegu dopolnjevati njegove ugotovitve in razloge. Na ta način bi namreč nesorazmerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Zato je bilo treba sodbo v tem delu (zavrnilnem delu glede dajatvenega tožbenega zahtevka na plačilo 22.513,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2018) razveljaviti in jo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

17V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti konkretno kavzo darilne pogodbe in sporazuma o določitvi deležev na skupnem premoženju z dne 11.03.1998, saj je od tega odvisna pravna presoja pogodbe in odločitev o tem, ali je dano darilo preklicljivo na podlagi 84. člena ZZZDR ali ne.

18Ker v preostalem delu pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točka I.1. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških postopka

19Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari in vrnitve zadeve v novo sojenje je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (točka II izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper sklep o delni razveljavitvi sodbe je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15. dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Uradni list RS, št. 37/2008 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
³ Ur. l. RS, št. 69/2004 UPB-1 s spremembami
⁴ Glej VSL sodba II Cp 2121/2011 z dne 16.11.2011.
⁵ Glej VSRS sklep II Ips 29/2016 z dne 30.11.2017, točka 26 obrazložitve