VSL Sklep III Cp 1341/2025

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Toženka je v odgovoru na tožbo (s katero tožnika zahtevata ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in plačilo 53.387,50 EUR in 53.387,50 EUR ter uveljavljata izbrisno tožbo glede vknjižene hipoteke) v pobot uveljavljala svojo nasprotno terjatev. Podala je primarni in pet podrednih pobotnih ugovorov. Sodišče prve stopnje¹ ji je zato izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek o pobotnem ugovoru v znesku 4.875,00 EUR. Toženka je zoper njega vložila ugovor, ki ga je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V obširni pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zoper plačilni nalog napačno ugotovilo vrednost spornega predmeta, saj je konkretna zadeva v ključnih vidikih drugačna od zadev, na katere se je sodišče sklicevalo v izpodbijanem sklepu. Očita, da je sodišče spregledalo razlikovalne okoliščine glede načina, kako sta tožnika v predmetni zadevi oblikovala svoj zahtevek, in sicer v skladu s t. i. teorijo salda. Z njim sta izvedla svojevrsten pobot medsebojnih terjatev. Tožnika nista upravičena do brezplačne uporabe toženkinega denarja. Pobotnega ugovora zaradi vključitve obogatitvenih obresti od celotnega zneska izplačane glavnice toženka ne more oblikovati drugače, kot da v zahtevku navede celotno glavnico, kar pa ne pomeni, da je ta glavnica enaka vrednosti spornega predmeta pobotnega ugovora. Kako enostranski pobot, ki sta ga izvedla tožnika, vpliva na ugotavljanje vrednosti spornega predmeta terjatve, se sodišče ni opredelilo. Prav tako je sodišče sodno takso napačno odmerilo od zneska 322.740,00 CHF (ki naj bi na dan vložitve pobotnega ugovora znašal 346.361,88 EUR), od katerega je tožena stranka primarno podala ugovor pobotanja. Sodišče bi moralo sodno takso odmeriti od dejanske višine glavnice dajatvenega zahtevka tožnikov (106.775,00 EUR), zaradi česar bi ta znašala največ 1.893,00 EUR. Taksna obveznost, ki je naložena toženki, je odmerjena od vrednosti, ki je več kot trikrat višja od kondikcijskega zahtevka tožnikov, zoper katerega se brani. Sodišče je spregledalo jedro toženkinih navedb, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati ji ni nudilo dolžnega materialnega procesnega vodstva, ker ni podalo ustreznih usmeritev glede oblikovanja pobotnega ugovora. Nesorazmerno visoko odmerjena sodna taksa, ob upoštevanju, da to ni edini toženkin postopek v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF, predstavlja kršitev njenih ustavnih in konvencijskih pravic.

3Pritožba ni utemeljena.

4Podlaga za nastanek taksne obveznosti toženke je v prvi točki 5. člena Zakona o sodnih taksah², ki določa, da za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, tudi ob vložitvi pobotnega ugovora, nastane taksna obveznost.³ Višina taksne obveznosti za pobotni ugovor se določi v skladu s tarifno št. 1111 ZST-1, odmeri pa se od vrednosti zahtevka oziroma predmeta. Po prvem in tretjem odstavku 19. člena ZST-1 je tako za plačilo sodne takse odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, razen če zakon določa drugače. V tej zadevi je sporno, od katere vrednosti bi moralo sodišče odmeriti sodno takso za v pobot uveljavljeno terjatev.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sodna taksa v plačilnem nalogu, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, odmerjena pravilno, in sicer od vrednosti v pobot uveljavljene terjatve. ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavljata tožnika z dajatvenim denarnim zahtevkom (106.775,00 EUR) nima odločilne teže. Tudi pritožbene trditve o načinu, na katerega je tožnica v svojih trditvah utemeljevala svoj denarni zahtevek, nimajo takšnega pomena, kot ga predstavlja pritožba. Bistveno je, da tožnica s tožbo poleg ugotovitvenega zahtevka uveljavlja dajatveni (denarni) zahtevek. Toženka pa je v izrecno podanem pobotnem ugovoru zapisala, da (primarno)⁴ zahteva ugotovitev obstoja njene terjatve, "ki znaša EUR protivrednosti zneska 322.740,00 CHF s 6 % letnimi obrestmi od dne 30. 3. 2007 do 6. 2. 2025 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, preračunano v EUR po referenčnem tečaju Evropske centralne banke na dan izdaje sodbe",⁵ kar po njenih pojasnilih pomeni, da pobotni ugovor temelji na glavnici, določeni v CHF, torej 322.740,00 CHF, v EUR protivrednosti na dan izdaje sodbe. Ta na dan 22. 4. 2025⁶, preračunano po veljavnem tečaju, znaša 346.361,88 EUR. Pravilnosti tega preračuna toženka ne izpodbija. Navedeni znesek predstavlja znesek, ki ga je toženka stavila v pobot, zato njena pritožbena polemiziranja o drugačni višini niso utemeljena. To, da je toženka pobotno terjatev opredelila v višini, višji od zahtevka tožnikov, je stvar njene lastne volje, ki jo je sodišče dolžno upoštevati. Breme za to nosi sama. Vrednost terjatve, za katero toženka meni, da bo deležna sodnega varstva, kot pojasnjeno, torej ni vrednost, od katere se v skladu s določbami ZST-1 odmerja sodna taksa.⁷ Očitki o absolutni bistveni kršitvi postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljeni, saj so navedena materialnopravna izhodišča pojasnjena tudi v izpodbijanem sklepu.

6Pritožbeno sodišče še izpostavlja, da v primeru, če bi se sodna taksa odmerjala od vrednosti osnovne terjatve, ki jo uveljavljata tožnika z zahtevkom oziroma s tožbo, bi zgornjo mejo določal že zakon, pa je ne. Strankino breme je, da je postavila v pobot višji znesek, kot sama meni, da ga lahko. Ni dolžnost sodišča, da stranko, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, usmerja glede vrednosti pobotnega ugovora. Očitane kršitve materialnega procesnega vodstva postopka ni. Na pravilnost izpodbijane odločitve tudi ne vpliva okoliščina, da to ni edini postopek toženke v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF. Vrsta postopkov, v katerih se toženki očita oškodovanje njenih komitentov, je stvar nje same in na odmero sodne takse ne more vplivati. Sodišče je dolžno slediti določbam zakona, iz katerih izhaja, da je za vsak postopek (vlogo/ugovor) treba plačati sodno takso. S tem povezani očitki glede posega v ustavne in konvencijske pravice tako niso utemeljeni.

7Glede na navedeno je sodišče pravilno izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 4.875,00 EUR, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).

¹ V nadaljevanju sodišče.
² Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZST-1.
³ Smiselno enako tudi drugi odstavek 18. člena ZST-1.
⁴ Šlo je za navidezno eventualno kumulacijo pobotnih ugovorov, zato je sodišče sodno takso odmerilo le od primarnega.
⁵ Str. 32 odgovora na tožbo (list. št. 42).
⁶ Dan vložitve pobotnega ugovora.
⁷ Prim. VSL sklep III Cp 725/2025 z dne 14. 5. 2025, VSL sklep III Cp 572/2025 z dne 15. 4. 2025, oba izdana v zadevah, ki sta istovrstni predmetni.