VSL Sklep III Cp 1858/2025

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru tožnikov zoper plačilne naloge z dne 16. 9. 2025 ugodi in se ti razveljavijo, nova višina sodne takse za pritožbeni postopek se odmeri po tar. št. 1121 ZST-1 v znesku 180 EUR. Nov plačilni nalog je sestavni del tega sklepa.

II. Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožnikov zoper plačilne naloge z dne 16. 9. 2025 in sklenilo, da ti ostanejo v veljavi, pri čemer začne rok za plačilo takse teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa.

2Tožniki se zoper sklep pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njihovemu ugovoru zoper plačilne naloge ugodi oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajajo, da je sodišče prve stopnje za pritožbo zoper sodbo izdalo tri plačilne naloge, in sicer prvo in drugo tožeči stranki v znesku 180 EUR, tretje tožeči stranki v znesku 165 EUR ter četrto in peto tožeči stranki v znesku 165 EUR. Že v ugovoru zoper plačilne naloge so opozorili, da jim ni jasno, zakaj so za pritožbo zoper sodbo prejeli vsak svoj plačilni nalog, medtem ko so za vložitev tožbe prejeli en, skupni plačilni nalog. Sodišče prve stopnje se o tem ni izreklo. Vztrajajo, da ni razloga, da bi se jih v zvezi s pritožbo obravnavalo drugače, kot v zvezi s tožbo, še zlasti zato, ker so zahtevali plačilo odškodnine za škodo na skupnih prostorih (resda vsak glede na delež na skupnih prostorih) in se tako štejejo za materialno formalne sospornike. Tudi sicer je izračun posamezne sodne takse napačen. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izračuna zakonskih zamudnih obresti, saj teh zneskov ni navedlo v sodbi in gre za stranske terjatve. Upoštevati bi moralo le sporne zneske, ki so 917,01 EUR za prvo in drugo tožečo stranko, 621,22 EUR za tretje tožečo stranko in 718,52 EUR za četrto in peto tožečo stranko.

3Pritožba je utemeljena.

4Tožniki so etažni lastniki stavbe na naslovu ... S tožbo so zahtevali povračilo škode v skupnem znesku 16.504,73 EUR, ki je nastala na skupnih delih in prostorih zaradi izlitja vode v stavbi.¹ Zaradi delnega plačila med pravdo so tožbo za del glavnice umaknili, vztrajali pa so pri plačilu zakonskih zamudnih obresti od te glavnice ter pri plačilu preostanka (še neplačane) glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je njihovemu zahtevku delno ugodilo - zakonske zamudne obresti od že plačane glavnice jim je delno prisodilo in delno zavrnilo, prav tako je zavrnilo plačilo preostanka glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniki so zoper zavrnilne dele sodbe vložili pritožbo, za katero jim je sodišče prve stopnje izdalo tri plačilne naloge², pri čemer je kot vrednost spornega predmeta, na podlagi katere se določi višina sodne takse, upoštevalo seštevke vrednosti zavrnjenih zakonskih zamudnih obresti od že plačane glavnice in zavrnjene zneske glavnice.

5Tožniki utemeljeno opozarjajo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj jim je za pritožbo izdalo tri plačilne naloge za plačilo sodne takse, medtem ko jim je tožbo taksiralo enotno, z enim plačilnim nalogom. Takšno postopanje je napačno. Tožniki, ki so etažni lastniki stavbe in s tem solastniki njenih skupnih delov, so enotni sosporniki in se štejejo za enotno pravdno stranko (196. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Kot taki so nerazdelno dolžni plačati le eno sodno takso za pritožbo. Poleg tega je vseh pet tožnikov vložilo pritožbo v eni vlogi (iz vsebine pritožbe je razvidno tudi, da so pritožbeni razlogi za vse tožnike enaki), zato je dejansko uveden samo en postopek, kar pomeni, da se plača samo ena sodna taksa.³

6Zakon o sodnih taksah (ZST-1) v prvem odstavku 19. člena določa, da se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu. V primeru vložene pritožbe oziroma kakšnega drugega pravnega sredstva velja, da če se odločba le deloma izpodbija, se vzame kot podlaga za plačilo sodne takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela (peti odstavek 18. člena ZST-1). Za pravno sredstvo, ki se vloži samo zoper odločbo o stranskih terjatvah, se plača taksa samo po znesku stranskih terjatev (sedmi odstavek 18. člena ZST-1). Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v tem zakonu določeno drugače (drugi odstavek 19. člena ZST-1). ZPP glede ugotovitve vrednosti spornega predmeta v prvem odstavku 39. člena določa, da če je v zadevi odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek navedenega člena).

7Kot napačna se tako izkaže odločitev sodišča prve stopnje, da se v konkretnem primeru kot vrednost spornega predmeta za odmero takse šteje seštevek zavrnjenih zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice in zavrnjene glavnice. Tožniki so terjali plačilo odškodnine (glavnica oziroma glavni zahtevek) in zakonskih zamudnih obresti (stranska terjatev) in tudi pritožba se nanaša na del nepriznane odškodnine in del nepriznanih obresti. Vrednost stranskih terjatev se za odmero sodne takse za pravno sredstvo upošteva le, če je bilo pravno sredstvo vloženo samo zoper odločbo o stranskih terjatvah, sicer pa je bistvena vrednost izpodbijane glavnice. Ta v tej zadevi znaša 2.256,75 EUR.

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru zoper plačilne naloge z dne 16. 9. 2025 ugodilo in te plačilne naloge razveljavilo, višina sodne takse za pritožbeni postopek, pa se odmeri po tar. št. 1121 ZST-1 v znesku 180 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

9V skladu z določbo tretjega odstavka 34.a člena ZST-1 in upoštevaje novo višino sodne takse, bo moralo sodišče prve stopnje po prejemu tega sklepa tožnikom izdati in skupaj s sklepom vročiti še nov nalog za plačilo sodne takse, ki je sestavni del tega sklepa in zoper katerega tožniki, glede na pravnomočno odločitev o obravnavani taksni obveznosti, ne bodo imeli možnosti vložitve novega ugovora.

10Ne glede na to, da so tožniki s pritožbo uspeli, stroške, ki so jim s tem nastali, nosijo sami. Gre namreč za postopek, ki teče med taksnimi zavezanci in državnim organom (sodiščem), nasprotna stranka v postopku odločanja niti ni udeležena. Zato uspeh tožnikov s pritožbo v tem postopku ne pomeni tudi neuspeha nasprotne stranke, kot to velja v pravdnem postopku. Zato v postopku odločanja po določbah ZST-1 smiselna uporaba določb ZPP o stroških postopka ni možna.⁴

¹ Tožbeni zahtevek je bil sicer oblikovan tako, da se je znesek odškodnine delil med tožnike v skladu z njihovimi solastniškimi deleži na skupnih delih stavbe - prvo in drugo tožeča stranka 6.706,52 EUR z zzo, tretje tožeča stranka 4.543,34 EUR z zzo ter četrto in peto tožeča stranka 5.254,87 EUR z zzo.
² Prvo in drugo tožeči stranki v znesku 180 EUR, tretje tožeči stranki v znesku 165 EUR ter četrto in peto tožeči stranki v znesku 165 EUR.
³ Glej odločbe VSL III Ip 4995/2013, VSK II Ip 416/2018 in VSK II Ip 415/2018.
⁴ Tako tudi odločbe VSL I Cpg 1045/2012, VSL II Cp 2731/2014 in VSL III Cp 280/2025.