17. člen ZST-1

Če imajo zahtevki stranke različno podlago, se sodna taksa odmeri po vrednosti spornega predmeta za vsakega posameznega izmed njih (tako drugi odstavek 41. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1). Glede na konkretne okoliščine, ko predlagatelj ni opredelil vrednosti spornega predmeta za omenjeni zahtevek, ko je bilo o predlogu predlagatelja za izdajo začasne odredbe že pravnomočno odločeno, ko je bilo tudi že pravnomočno odločeno, da se ne dopusti zahtevek za izročitev premičnin in glede na pomanjkljivo trditveno podlago glede vrednosti premičnin in ko vrednosti spornega predmeta ni bilo mogoče določiti niti s prostim preudarkom po prvem odstavku 30. člena ZST-1, je treba po oceni pritožbenega sodišča upoštevati tretji odstavek 30. člena ZST-1 in kot vrednost spornega predmeta vzeti znesek 700,00 EUR, ki ga v takšnih primerih ZST-1 določa v postopkih pred okrajnimi sodišči. Upoštevajoč tar. št. 4013 ZST-1 v povezavi s tar. št. 9611 ZST-1 in 17. členom ZST-1 sodna taksa tako znaša 30,00 EUR, katero bo pritožnik glede na njeno relativno nizko višino zmogel brez ogrožanja svojega socialnega stanja plačati takoj.

Po šestem odstavku 11. člena ZST-1 je do celotne oprostitve plačila taks upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Po drugem odstavku 13. člena ZBPP se šteje, da je prosilec upravičen do brezplačne pravne pomoči, če njegov lastni dohodek ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka določenega z ZSVarPre, kar znaša 843,78 EUR. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da predlagatelj prejema pokojnino v višini, ki presega navedeni cenzus. Te dejanske ugotovitve predlagatelj ne prereka, ampak se ne strinja z višino omenjenega cenzusa, ki pa je zakonsko določen. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za oprostitev plačila sodne takse je že zato pravilna. Ker pa je bilo predlagatelju določeno obročno plačilo sodne takse, je pritožbeno sodišče glede na nižje odmerjeno sodno takso ustrezno spremenilo izpodbijani sklep tudi v odločitvi o njenem obročnem plačilu.

Zavezanec za plačilo sodne takse za predlog za delitev solastne stvari je predlagatelj nepravdnega postopka. Njegova obveznost nastane ob vložitvi predloga za začetek postopka. Taksna obveznost se določi glede na vrednost predmeta nepravdnega postopka, pri čemer se v postopku delitve solastne stvari določi vrednost predmeta postopka po vrednosti celotne stvari, ki se deli.

Zapuščinsko sodišče je pri ugotavljanju obsega zapuščine pravilno upoštevalo pogodbo o preužitku, ustrezno sklenjeno v obliki notarskega zapisa. Če dediča menita, da je pogodba o preužitku neveljavna, ker jo je zapustnica za časa življenja preklicala, in da torej sporna nepremičnina sodi v zapuščino, bosta morala za razveljavitev te pogodbe sprožiti drug ustrezen postopek, saj pogodba velja, dokler ni razveljavljena. Preklic dvostranskega pravnega posla s strani ene od pogodbenih strank namreč ne povzroči samodejno prenehanja njegove veljavnosti.

Napačno dedič meni, da bi sodišče moralo takso za zapuščino porazdeliti med dediče upoštevaje vrednostni rezultat njihovega dednega dogovora. Odločilno je namreč sorazmerje podedovanega premoženje. Kako so si ga (po dedovanju) dediči sporazumno razdelili (z dednim dogovorom), pa na taksno obveznost posameznega izmed njih več ne vpliva; kvečjemu bi se med seboj lahko dogovorili tudi o tem.

Plačilni nalog je po določbi 1. odst. 34. čl. ZST-1 odločba o odmeri sodne takse, zoper katero ima taksni zavezanec pravno sredstvo – ugovor. V ZST-1 ni podlage za zavezančevo zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse. Vrednost predmeta postopka za razdružitev solastne nepremičnine predstavlja vrednost stvari, ki se deli, torej celotne nepremičnine.