2. člen ZT-1

Za presojo, ali obravnavani Odlok ureja posamična razmerja z učinkom upravnega akta, je treba ugotoviti, ali posamezna norma tega akta neposredno vpliva na pravni položaj določene osebe, torej ali sprememba posamičnega javnopravnega razmerja (omejitev, izguba pravice itd.) nastopi neposredno na njeni podlagi in le enkratno, v konkretnem življenjskem primeru. Navedeno pa samo po sebi vključuje tudi presojo, ali norma zadeva določene osebe posamično (individualno), torej ali učinkuje zgolj na določen krog oseb. Eden od pokazateljev, da gre za navedene učinke, je, da za nastop take spremembe ni treba izdati upravne odločbe (zoper katero ima prizadeta oseba samostojno sodno varstvo). Na drugi strani je za predpise značilno, da se nanaša na nedoločen oziroma nedoločljiv krog oseb in na nedoločeno število primerov, nastalih v času njegove veljavnosti. Začasna prepoved neposrednega ponujanja in prodajanja blaga potrošnikom se nanaša na vse osebe, ki po uveljavitvi Odloka opravljajo trgovinsko dejavnost, kot jo ureja ZT-1, razen če zagotovijo (za kar tudi odgovarjajo), da pri njih zaposleni izvajalci dejavnosti, ki prihajajo v neposreden stik s potrošniki, izvedejo testiranje na v

Bistvo trgovinske dejavnosti je v nakupu blaga z namenom nadaljnje prodaje, bistvo tiste vrste gostinske dejavnosti, pri kateri je poudarek na hrani, pa je v takšni pripravi jedi, da je ta primerna za takojšnje zaužitje. Pojma obdelave (predelave in dodelave), ki ga vsebuje definicija trgovinske dejavnosti, ni mogoče enačiti s pripravo hrane (jedi) za takojšnje zaužitje, saj bi bila v nasprotnem primeru vsaka gostinska dejavnost hkrati tudi trgovinska dejavnost.

Tožnica (trgovka) od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi telesne poškodbe, ki ji je nastala pri preprečitvi tatvine v trgovini. Pri opravljanju trgovinske dejavnosti tveganje za nastanek škode ni večje od običajnega in pri njej nevarnosti ne presegajo tistih, ki so jim ljudje izpostavljeni pri običajnih vsakodnevnih opravilih. Delo trgovke in blagajničarke, ki opravlja delo v okviru te dejavnosti ni nevarno delo, zaradi katerega bi bila tožnica izpostavljena večjim nevarnostim od običajnih. Veljavni predpisi ne dajejo podlage za sklepanje, da bi opravljanje trgovinske dejavnosti, kljub dejstvu, da prodajalke vsakodnevno prihajajo v stik s strankami, med katerimi je tudi nezanemarljiv odstotek tatov, delodajalcu (trgovskemu podjetju) narekovalo posebno varovanje. Zato delodajalcu ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti.

Iz navedbe tožnika, da kupuje plemenite kovine in druge izdelke z namenom, da bi jih zatem prodal naprej ter tako zaščitil svoje premoženje in dobil čim večji zaslužek, izhaja, da je predmete kupoval s pridobitnim namenom. Tožnik je tako opravljal pridobitno dejavnost, za opravljanje katere bi moral biti vpisan v ustrezni register.

Če podjetnik zgolj dodatno obdela hrano v smislu obdelave, predelave ali dodelave po ZT-1, a ne omogoča potrošniku uživati hrane v prodajalni ali pred njo, potem ne gre za gostinsko dejavnost. Za katere dejavnosti je stranka registrirana, katera korita in kakšne stroje ali naprave ima v prodajalni ni bistveno, če upravni organ ob tem ni ugotovil, da stranka ne obdeluje ali predeluje hrane za prodajo zgolj v smislu ZT-1, in da gre za pripravo hrane v smislu ZGos v povezavi z ZT-1. Tega pa niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista ugotovila, niti poskušala argumentirati ob upoštevanju določila prvega stavka 4. odstavka 3. člena ZT-1.