4. člen ZPND

Jokanje babice pred predlagateljicama in govorjenje, da bo umrla z namenom, da bi deklici pri mamici dosegli, da se ji opraviči, je huda manipulacija in pritisk na deklici. Nagovarjanje mlajše deklice, naj se z mamico zmeni, da se bo varovala pri babici, čeprav sta se starša odločila drugače, prav tako. Enako velja za sklepanje dogovorov, ki jih deklici ne smeta razkriti staršem in neprimerne komentarje o starših. Ni dvoma (in ni sporno), da imata deklici radi starša, babico in teto (in obratno). Z opisanimi ravnanji in neposrednimi pritiski na deklici pa je prva nasprotna udeleženka deklici spravila v precep h komu iti, kaj komu povedati, kako ravnati. Takšna čustvena stika otroka brez dvoma ogroža, saj je to že za odraslega človeka lahko veliko breme, za tako majhni deklici pa je gotovo preveliko in s tem tudi preintenzivno in pomeni psihično nasilje.

Splošno znana je pomembnost in koristnost ohranjanja in razvijanja odnosov s starši in drugimi sorodniki za otrokov zdrav osebnostni in čustveni razvoj. Stiki pod nadzorom po svoji vsebini pomenijo hud poseg v odnos med staršem in otrokom ter njuno pravico do preživljanja skupnega časa. Takšen poseg v pravico do družinskega življenja je lahko upravičen le v primeru hude ogroženosti otroka (in/ali drugega od staršev), ki je ni mogoče preprečiti na manj omejujoče načine. Sodišče prve stopnje bo moralo zato presoditi, ali je glede na pojavnost morebitnega nasilja in stopnjo ogroženosti predlagateljice in otrok njihovo varstvo mogoče doseči z milejšimi ukrepi, kot je predlagani ukrep omejitve stikov. Če bo ugotovilo, da je to mogoče, ne bo smelo zgolj zavrniti predlagateljičinega predloga, temveč bo moralo ukrepati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 6. člena ZNP-1).

Zakonodaja v določenih primerih dopušča omejitve pravice do izjave, če se s tem varuje kakšna druga pomembna vrednota. Tako lahko sodišče v družinskem postopku na podlagi četrtega odstavka 96. člena ZNP-1 odloči, da se zaradi varstva koristi otroka staršem ne dovoli vpogled v zapis o vsebini neformalnega razgovora z otrokom; sodišče v tem primeru v obrazložitvi odločbe povzame dele izjav iz razgovora z otrokom, če je nanje oprlo svojo odločitev. Dokazni postopek po ZPND mora biti hiter, strnjen, intenziven in ne ekstenziven, kar uokvirja omejen obseg izvedbe dokazov, od sodišča pa terja, da pretehtano in s prepričevalnimi argumenti - razumno, logično in izkustveno - utemelji odločitev, kar pogojuje zaupanje v rezultate in s tem v ustreznost delovne metode pri izboru dokazov.

Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje stališčem sodne prakse, ki jo v pritožbi citira nasprotni udeleženec, da za izrek ukrepov po ZPND ne zadostuje vsakršno nasilje, temveč mora biti stopnja nasilja takšna, da ogroža žrtev, pri čemer je treba njegovo ravnanje presojati tudi objektivno; zgolj pod takšnimi pogoji je dovoljen poseg v družinsko skupnost, pri čemer je v vsakem primeru potrebno upoštevati načelo sorazmernosti (5. člen ZPND).

ZPND z ukrepi za preprečevanje nasilja v družini varuje pravice žrtev (življenje, zdravje, dostojanstvo, mirno bivanje). Gre za pravice, ki so vezane na osebni status in integriteto določene osebe, zato s smrtjo prenehajo. Zaradi nepodedljivosti s smrtjo preneha tudi materialnopravno razmerje, ki naj bi se tekom postopka uredilo s predlaganimi ukrepi. Pravnega interesa za varovanje predlagateljice s predlaganimi ukrepi od njene smrti dalje tako ni več. Ker predlagana naložitev odjave prebivališča nasprotnemu udeležencu ne bi preprečevala dejanskega bivanja v hiši predlagatelja, mu kot taka tudi ne bi nudila varstva, kakršnega ima namen žrtvi zagotoviti ZPND. Starejše osebe so kot ranljiva skupina deležne posebne skrbi pri obravnavanju nasilja in nudenju pomoči.

V danem primeru je bilo potrebno začasno regulirati le stike med materjo in sinom zaradi ravnanja sedanjega partnerja nasprotne udeleženke

V skladu z načelom sorazmernosti mora biti podana takšna raven nasilja, ki terja in zato utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Vsako neprijetno obnašanje, partnerska nastrojenost in nesoglasja o delitvi ter uporabi skupnega premoženja še ne predstavljajo nasilja v smislu določb ZPND.

Četrti odstavek 22.b člena ZPND določa le, da mora biti predlog za izrek ukrepov po 19. členu ZPND podan v roku šest mesecev od zadnjega nasilnega dejanja in ne, da sodišče lahko upošteva le tisto nasilje v družini, ki je bilo storjeno v zadnjih šestih mesecih pred podajo predloga za izrek ukrepov. V postopku izreka ukrepov sodišča zaradi nasilnih ravnanj v družini je treba ugotoviti oziroma dokazati obstoj nasilja v preteklosti in verjetnost, da bo takšno nasilje nastalo tudi v prihodnosti.

Domneva, da so stiki z nerezidenčnim staršem otroku v korist, velja le, če ni kakšnih posebnih okoliščin. Če pa je z verjetnostjo izkazano, tako kot v obravnavanem primeru, nasilje starša nad otrokom, je domneva o koristnosti stikov obrnjena: domneva se, da stiki niso v korist otroka in da starš, ki izvaja nasilje, nima stikov. Obrnjeno domnevo zahteva 31. člen Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija), ki nalaga državam pogodbenicam, da izvajanje varstva, vzgoje in stikov zagotovijo na način, ki ne ogroža pravic in varnosti žrtve nasilja ali otrok. Sodišče mora torej v skladu z Istanbulsko konvencijo zagotoviti, da stiki ne ogrozijo otroka in starša, ki sta žrtev nasilja.

Ni šlo za konflikten odnos med družinskimi člani, h kateremu bi prispevali vsi udeleženi, ampak za nasilje nasprotnega udeleženca nad predlagateljico in posredno nad sinom. Otrok ni žrtev nasilja le, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom, ampak tudi, če živi v okolju, kjer se izvaja nasilje.

Podlaga za izrek začasnih ukrepov, določenih v 19. členu ZPND, je ugotovitev, da je povzročitelj nasilja žrtev telesno poškodoval, ali ji prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali osebnostne pravice. Glede na naravo postopka, s ciljem hitre in učinkovite zaščite žrtve, je zahtevana stopnja prepričanja o pravno relevantnih dejstvih nižja kot pri meritornih odločitvah. Udeleženca morata zatrjevana dejstva dokazati s stopnjo verjetnosti, ta dokazni standard pa je dosežen, kadar obstaja več argumentov za obstoj določenega dejstva kot proti njemu. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je predlagateljicama v danem primeru to uspelo. Nasprotni udeleženec namreč v ugovornem postopku ni prepričljivo ovrgel dejstev, na katerih je temeljil sklep o izrečenih ukrepih. Pri tem za izrek ukrepov ni potrebno, da so izkazane vse zatrjevane vrste nasilja, temveč zadošča obstoj katerekoli oblike, ki žrtev ogroža.

Postopek po ZPND je podoben zavarovanju z začasno (ureditveno) odredbo in ne gre za trajno, pač pa za začasno ureditev. Pri odločanju o podaljšanju je treba ovrednotiti okoliščine na strani žrtve, kot tudi na strani povzročitelja nasilja ter presoditi, ali je zaščita še potrebna. V postopkih po določbah ZPND zadošča nižji dokazni standard, izkaz odločilnih dejstev s stopnjo verjetnosti. Sodišče mora postopati hitro, izvede le nujno potrebne dokaze, s katerimi s stopnjo verjetnosti ugotovi obstoj ali neobstoj odločilnih dejstev, pri tem pa mora imeti vedno pred očmi interes otroka oz. njegovo zaščito. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da je ocena verjetnosti glede obstoja oz. neobstoja odločilnih dejstev približno enaka, ob tehtanju morebitnih posledic, ki bi jih izrek oziroma neizrek ukrepa lahko imel, je pravilno dalo prednost izreku ukrepa zaradi zaščite žrtve (če je žrtev nasilja otrok, imajo koristi in pravice otroka prednost pred koristmi in pravicami drugih udeležencev postopka - 5. člen ZPND), a je tudi ugotovilo, da je predkazenski postopek še v teku, obstoji torej utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, to pa po presoji pritožbenega sodišča vodi

Pritožbena trditev, da nasprotni udeleženec nad otrokoma (druga predlagateljica in tretji predlagatelj) glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni izvajal fizičnega nasilja, sicer drži, vendar takšno dejstvo še ne preprečuje izreka ukrepov za njuno zaščito, kot to očitno zmotno meni nasprotni udeleženec. Sodišče prve stopnje je ob dejanski ugotovitvi, da sta bila oba otroka prisotna ob izvajanju fizičnega nasilja nad prvo predlagateljico dne 27. 1. 2023, pravilno zaključilo, da na podlagi drugega odstavka 4. člena ZPND druga predlagateljica in tretji predlagatelj štejeta za žrtvi nasilja v tem dogodku in s tem za materialnopravna upravičenca za izrek ukrepov in prepovedi iz ZPND.

Za dokazni postopek, ki se vodi po ZPND, velja nižji standard materialne resnice, temu pa se prilagaja nabor dokazov. Dokazni postopek po ZPND mora biti hiter, strnjen, intenziven in ne ekstenziven, kar uokvirja omejen obseg izvedbe dokazov. Vse dokler nasprotni udeleženec uveljavlja pravno varstvo v sodnih postopkih, sodeluje s CSD in sledi odločitvam sodišča in napotkom CSD glede stikov, ne izvaja nasilja (fizičnega ali psihičnega) zoper otroke ali predlagateljico, bo deležen sodnega varstva, kljub slabšim starševskim kapacitetam. Res je, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je treba stike med nasprotnim udeležencem in otroki izvajati pod nadzorom, kar pa posledično ne pomeni, da bi bilo treba v tem postopku izreči ukrepe po ZPND.

Dokazni standard utemeljenega suma v kazenskih zadevah zadostuje dokaznemu standardu verjetnosti v obravnavanem postopku po ZPND. Podane so konkretizirane in specifične navedbe, ki v povezavi z oceno organov pregona vzpostavljajo dovolj visoko stopnjo verjetnosti obstoja pogojev za izrek ukrepov, ki naj začasno zaščitijo mld. A. A. pred morebitno ponovno zlorabo s strani nasprotnega udeleženca.

Otrok je žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja (drugi odstavek 4. člena ZPND). O otrokovih stikih sodišče v postopku zaradi preprečevanja nasilja v družini ne odloča. V izpodbijanem sklepu pa je iz prepovedi navezovanja stikov ali vzpostavljanja srečanj s predlagateljico in otrokom izrecno izključilo morebitne sodno določene stike nasprotnega udeleženca s fantkom.

Pri odločanju o zaupanju otrok je bolj pomembno, da so otroci zaupani v vzgojo in varstvo tistemu od staršev, ki ima boljše starševske kapacitete, kot tistemu, pri katerem bi imeli boljše stanovanjske pogoje ali ki ostane v njihovem dotedanjem domu oziroma okolju. Trening starševskih veščin ni namenjen le staršem, ki otrokom povzročajo nasilje, namenjen je tudi moškim in ženskam, ki jim manjka starševskih veščin in potrebujejo dodatna znanja o vzgoji. Pri ugotavljanju zmožnosti preživninskega zavezanca se ne upoštevajo samo dejanski prejemki, torej že izkoriščene možnosti pridobivanja dohodka, ampak tudi neizkoriščene možnosti, to so tiste, ki jih je zavezanec dolžan poiskati in izkoristiti, da lahko izpolni svojo preživninsko obveznost, ki ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in tudi pred lastnim preživljanjem. Odsotnost otrokovih stikov z enim od staršev (do katere zaradi konfliktov med staršema hitro pride) lahko povzroči odtujitev, to pa nedvomno predstavlja škodo, ki je težko popravljiva.

Postopki po tem zakonu so nujni in prednostni (četrti odstavek 22.a člena ZPND), saj lahko le tako učinkovito zaščitijo žrtev nasilja, izrečeni ukrepi pa so začasni. Prav zaradi zagotavljanja učinkovitosti varstva je dokazni standard nižji in zadostuje že, da so dejstva, na katerih temelji odločitev sodišča, izkazana z verjetnostjo. Ker morajo sodišča postopati hitro, v teh postopkih ni mesta za izvajanje dokazov z izvedenci, s katerimi bi udeleženci izkazovali mehanizem nastanka poškodbe, temveč mora sodišče oceniti, ali je predlagatelj žrtev takšnega nasilja v družini, da je poseg države s prisilnimi ukrepi v zasebnost in osebnostne pravice posameznika utemeljen. Vsak konfliktni odnos med bivšima partnerjema ali družinskimi člani še ne predstavlja takšnega nasilja, da bi upravičeval izrek ukrepa, temveč mora sodišče najti mejo med konfliktnimi odnosi, ki jih udeleženci lahko razrešijo sami, in tistimi, kjer žrtev pred nasiljem potrebuje posebno zaščito. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče v tem postopku moralo varovati vsako "ogroženost posameznikovih pravic", temveč je njegov namen zaščita žrtev družinskega nasilja pred samovoljo in nasiljem, ki za odvrnitev

Konflikti med staršema, kjer prihaja do verbalnih in fizičnih obračunavanj, za otroke nedvomno predstavljajo velik stres in negativno vplivajo na njihov zdrav psihosocialni razvoj ter tako predstavljajo ogrožujoči faktor, ki utemeljuje poseg v dosedanjo ureditev stikov z začasno odredbo.

Opisane ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljujejo izdajo začasne odredbo o prikritju lokacije vrtca, ki ga bo v kraju varne hiše obiskoval mladoletni A., najprej zaradi varstva nasprotne udeleženke – takšna začasna odredba je potrebna, da se prepreči nasilje ali nastanek težko nadomestljive škode (na telesnem in duševnem zdravju nasprotne udeleženke). Izpolnjen je torej pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Ker je otrok žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja (drugi odstavek 4. člena ZPND), pa izdana začasna odredba posredno varuje tudi A.