VSM Sklep III Cp 972/2025

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotnemu udeležencu prepovedalo približevanje prvemu predlagatelju mld. A. A. na razdaljo manjšo od 200 metrov in navezovanje in vzpostavljanje kakršnihkoli stikov, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi preko tretjih oseb. Izrečeni ukrep velja dva meseca od vročitve sklepa nasprotnemu udeležencu. V II. točki izreka je v presežku predlog, ki se je nanašal na izrek ukrepa drugi predlagateljici in glede dolžine trajanja ukrepa nad dva meseca, zavrnilo. V primeru kršitve je nasprotnemu udeležencu izreklo denarno kazen v višini 1.000,00 EUR (III. točka izreka) in v IV. točki izreka odločilo, da pritožba ne zadrži njegove izvršitve. V V. točki izreka je odločilo o stroških postopka.

2Odločitev iz I. točke izreka izpodbija nasprotni udeleženec, II. točko izreka pa izpodbija druga predlagateljica po svojem zakonitem zastopniku.

3Nasprotni udeleženec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, saj meni, da je neutemeljeno zavrnilo predlog po zaslišanju prič ter po pridobitvi izvedenskega mnenja iz spisa Okrožnega sodišča v Mariboru II N 381/2021, spis in vpogled v spis II N 44/2025 ter poizvedbe na ODT in PP o teku postopkov zoper nasprotnega udeleženca. Prav tako se ne strinja z zavrnitvijo predloga po pridobitvi mnenja CSD ter postavitvi izvedenca klinične psihologije in kliničnega psihiatra. S tem je kršilo njegovo pravico do izjave, saj je nasprotni udeleženec natančno pojasnil, katera odločilna dejstva dokazuje s predlaganimi dokazi, sodišče pa bi z objektivizacijo predlagateljevih navedb te dokaze moralo izvesti, s tem pa je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP ter pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, saj mu je bila odvzeta možnost dokazovanja trditev o odločilnih dejstvih. Sodišče se je sklicevalo na zapis neformalnega razgovora z otrokom v spisu II N 45/2025, pri tem pa iz priloženih listin izhaja, da gre za spis N 44/2025, s čemer je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje v celoti nasprotuje zaključkom sodišča, da je izvajal kakršnokoli nasilje nad prvim predlagateljem. Izvedenec, ki bi bil pritegnjen, pa bi lahko pojasnil, da mld. A. A. nima težav v posledici domnevnega nasilnega okolja pri materi in nasprotnem udeležencu, ampak je vzrok iskati drugje. A. A. je namreč pod močnim vplivom svojega očeta. Dokaz z izvedencem je za odločitev v konkretni zadevi vsekakor potreben in nujen. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je CSD dne 24. 6. 2025 podal mnenje, da mama in njen partner, to je nasprotni udeleženec, z ničemer ne ogrožata mld. A. A., A. A. prevzema čustva in stališča očeta, njemu je lojalen in mu je pomembno, kaj si o njem misli oče ter ima ob tem občutek, da ga ne sme razočarati. CSD je opazil, da oče obremenjuje A. A. s svojimi čustvi do bivše partnerke zaradi preteklih dogodkov, ki jih do danes še ni predelal. Sodišče prve stopnje pa v spis ni želelo vpogledati, nasprotno je sodišče pogledalo v spis II N 45/2025, ki pa nasprotnemu udeležencu ni znan. Sodišče mora odločiti o dokaznem predlogu strank na način, da dokaznemu predlogu ugodi in dokaz izvede ali pa dokaz zavrne. Sodišče je naredilo enostransko dokazno oceno, gre za selektivno dokazno oceno, ki je zelo skopa, ni celovita in ni prepričljiva, zato je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje opisuje sporni dogodek z dne 28. 1. 2025 ter vztraja na stališču, da pri mld. predlagatelju ni povzročil nobenega nasilja, ni ga telesno poškodoval ali mu prizadejal škode na zdravju ali kako drugače protipravno posegel v njegovo dostojanstvo. Meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, saj za izrek ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) niso izpolnjeni pogoji. Predlaga, da se sklep odpravi in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Zakoniti zastopnik predlagateljev v pritožbi nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da izrečen ukrep ni potreben tudi za drugo predlagateljico, slednja je bila priča nasilju nad svojim bratom, zato se šteje, da je tudi sama žrtev nasilja v okolju X, sicer pa dogodek januarja ni bil osamljen in vsekakor bi sodišče prve stopnje moralo zasledovati koristi otroka oziroma mld. B. B., pri tem pa je v celoti spregledalo, da dogajanje pri slednji povzroča trajajočo stisko, saj je imela mesec dni režim stikovanja zgolj z materjo, kar je otrokoma ustrezalo, po enem mesecu pa je sodišče ugodno počutje obeh otrok presekalo na način, da je mld., brez strokovne argumentacije, vrnilo v okolje, kjer se nad otrokom izvaja nasilje. Nesprejemljivo je, da je A. A. ostal pri predlagatelju, B. B. pa se vrača v nepredvidljivo bivalno okolje matere in nasprotnega udeleženca, zoper katera teče obsežen predkazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja zoper družino in otroke. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da predlogu druge predlagateljice v celoti ugodi.

5V odgovoru na pritožbo nasprotni udeleženec predlaga zavrnitev pritožbe druge predlagateljice kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) v zvezi z 22.a členom ZPND.

8Na podlagi določbe prvega odstavka 19. člena ZPND, lahko sodišče povzročitelju nasilja, ki je žrtev telesno poškodoval, ali ji je prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače protipravno posegal v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice izreče prepovedi, kot jih je izreklo prvostopno sodišče nasprotnemu udeležencu v obravnavanem postopku. Navedene ukrepe je mogoče izreči tudi v primeru, če je povzročitelj nasilja žrtvi grozil, da jo bo poškodoval ali drugače protipravno posegal v njeno dostojanstvo ali osebnostne pravice (drugi odstavek 19. člena ZPND). Ukrepi prepovedi lahko trajajo največ 12 mesecev (tretji odstavek 19. člena ZPND). Varstvo žrtev družinskega nasilja je pomembna vrednota ustavnega pomena.

9Z ukrepi, ki jih izreka po ZPND, država posega v družinsko in zasebno življenje posameznikov, ki sta tako ustavno¹ kot konvencijsko varovana.² Zaradi tega je posege države v zasebno in družinsko življenje posameznikov vedno treba presojati skozi prizmo testa sorazmernosti. To ne izhaja zgolj iz določbe drugega odstavka 8. člena EKČP,³ temveč tudi iz ustaljene prakse Ustavnega sodišča RS, v skladu s katero je mogoče omejiti človekovo pravico, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti). Načelo sorazmernosti iz 5. člena ZPND po eni strani varuje žrtve (saj je trajanje ukrepov odvisno od stopnje ogroženosti žrtve), po drugi strani pa varuje posameznike pred neupravičenimi posegi države v njihovo družinsko in zasebno življenje. Ko sodišče odloča o izreku ukrepov, zato ni relevantno zgolj vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, marveč, ali predstavlja takšno stopnjo nasilja, da je državni poseg v družinsko skupnost utemeljen.⁴

K pritožbi nasprotnega udeleženca

10Nima prav pritožba, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlagane dokaze nasprotnega udeleženca z zaslišanjem prič in s pridobitvijo izvedenskega mnenja iz spisa II N 381/2021 ter II N 44/2025, pritegnitvijo izvedencev klinične psihologije in ostalih listin ODT in PP. O slednjem ima sodišče prve stopnje ustrezne razloge v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Res se sodišče zmotno sklicuje na zadevo II N 45/2025 namesto zadevo II N 44/2025, vendar gre zgolj za pisno napako, ki na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ni vplivala in ne gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Sodišče prve stopnje je opravilo ustrezno dokazno oceno (8. člen ZPP) izpovedbe zakonitega zastopnika predlagateljev in nasprotnega udeleženca ter zapisnika o neformalnem razgovoru s prvim predlagateljem ter ostale spisovne dokumentacije (navedene v točki 5 obrazložitve). Nasprotnemu udeležencu je bila dana možnost, da se o vseh relevantnih dokazih izjasni (pravilno sodišče prve stopnje nasprotnega udeleženca ni seznanjalo z izjavo prvega predlagatelja dano v neformalnem razgovoru), zato očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ni podana. Zakonodaja v določenih primerih dopušča omejitve pravice do izjave, če se s tem varuje kakšna druga pomembna vrednota. Tako lahko sodišče v družinskem postopku na podlagi četrtega odstavka 96. člena ZNP-1 odloči, da se zaradi varstva koristi otroka staršem ne dovoli vpogled v zapis o vsebini neformalnega razgovora z otrokom⁵; sodišče v tem primeru v obrazložitvi odločbe povzame dele izjav iz razgovora z otrokom, če je nanje oprlo svojo odločitev, kar je storilo v tem postopku tudi sodišče prve stopnje, ki je izpovedbo prvega predlagatelja glede dogodka z dne 28. 1. 2025 smiselno povzelo, upoštevaje, da je slednja bila podana v spisu II N 44/2025 Okrožnega sodišča na Ptuju.

12Sodišče je v predmetnem postopku, ko je vzpostavilo kontradiktoren postopek, ugotavljalo, ali je izrek ukrepa po ZPND utemeljen. Svojo odločitev je pravilno oprlo na izpovedbi nasprotnega udeleženca in zakonitega zastopnika predlagateljev ter na zapis neformalnega razgovora s prvim predlagateljem v spisu II N 44/2025. Prav tako se je oprlo na mnenje CSD-ja z dne 19. 2. 2025, iz katerega izhaja, da je ravnanje nasprotnega udeleženca do predlagateljev neprimerno in v njihovo škodo in jih je mogoče opredeliti kot psihično nasilje, saj pri prvemu predlagatelju vzbuja stisko, strah, občutek manjvrednosti in ponižanja. Na podlagi slednjega je CSD tudi zaključil, da obstaja sum, da je nasprotni udeleženec nad prvim predlagateljem izvajal tako fizično kot tudi psihično nasilje. Gre za mnenje CSD pridobljeno kmalu po spornem dogodku z dne 28. 1. 2025, zato sodišču tudi ni bilo potrebno pribavljati novega mnenja oz. se ukvarjati z zaključki CSD z dne 24. 6. 2025, ki se nanašajo na možnost vzpostavitve stikov predlagateljev v domačem okolju nasprotnega udeleženca in mame predlagateljev ter vplivom zakonitega zastopnika na prvega predlagatelja.

13Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo tudi na dokaze iz spisa II N 44/2025 (sodišče zmotno navaja N 45/2025), saj gre v obeh primerih za isti historični dogodek, to je dogodek z dne 28. 1. 2025. Pri tem je pravilno sledilo opisu dogodka z dne 28. 1. 2025, kot ga je podal prvi predlagatelj in iz katerega izhaja fizično nasilje nasprotnega udeleženca nad njim. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je na podlagi slednjega s stopnjo verjetnosti dokazano, da je nasprotni udeleženec pri prvem predlagatelju povzročil strah in ogroženost takšne intenzitete, ki potrebuje varstvo po ZPND.

14Dokazni postopek po ZPND mora biti hiter, strnjen, intenziven in ne ekstenziven, kar uokvirja omejen obseg izvedbe dokazov, od sodišča pa terja, da pretehtano in s prepričevalnimi argumenti - razumno, logično in izkustveno - utemelji odločitev, kar pogojuje zaupanje v rezultate in s tem v ustreznost delovne metode pri izboru dokazov⁶. Glede na dejstvo, da je po določbah ZPND dopuščen nižji dokazni standard - odločilna dejstva je treba ugotoviti le s stopnjo verjetnosti, je tudi po oceni sodišča druge stopnje na podlagi opisanega ravnanja prvega predlagatelja glede dogodka z dne 28. 1. 2025, in poročila CSD z dne 19. 2. 2025, utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za takšen poseg v njegovo dostojanstvo kot tudi osebnostne pravice, v smislu prvega in drugega odstavka 19. člena ZPND, ki potrebujejo pravno varstvo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno predlogu ugodilo in izreklo ukrep prepovedi približevanja, vključno s prepovedjo navezovanja kakršnihkoli stikov s sredstvi za komuniciranje, v trajanju dveh mesecev.

15Po oceni sodišča druge stopnje je takšno obdobje ustrezno, sicer pa pritožbeno niti ni sporno. Pri tem sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati drugih dokazov (zasliševanje prič, ki o samem dogodku ne bi vedele povedati, pritegnitev izvedenca, ki bi ugotavljal vpliv zakonitega zastopnika na prvega predlagatelja), saj bi slednje po nepotrebnem zavleklo postopek, kar ne more biti in ni v korist oseb, ki jim ZPND daje varstvo.

K pritožbi druge predlagateljice

16Pritožba druge predlagateljice poudarja, da je bila sama prisotna nasilju, ki se je izvajalo nad njenim bratom in je tako tudi sama žrtev nasilja v skladu s 4. členom ZPND. Slednja namreč živi v okolju z nasprotnim udeležencem, kjer se je izvajalo nasilje nad njenim bratom, to je prvim predlagateljem.

17V 4. členu ZPND predpisuje posebno varstvo otrok pred nasiljem v družini. Nasilje nad otroki ni le neposredno nasilje nad njimi, pač pa so žrtev nasilja tudi, če so prisotni pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom (drugi odstavek 4. člena ZPND).

18Sodišče prve stopnje ima o slednjem ustrezne razloge v 13. točki obrazložitve, ki jih sodišče druge stopnje v celoti povzema kot pravilne. Res je, da je bila druga predlagateljica prisotna pri izvajanju nasilja nad prvim predlagateljem, vendar kot izhaja iz zadeve II N 44/2025, se slednja nasprotnega udeleženca ne boji in sama nikoli ni bila neposredno ogrožena s strani nasprotnega udeleženca, ter da je zaradi odnosa do prvega predlagatelja čutila stisko, s čemer je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da intenziteta ravnanj nasprotnega udeleženca zoper drugo predlagateljico ni bila tolikšna, da bi zahtevala zaščito in izrek ukrepa po ZPND. Omejitev stikov oz. izvajanje stikov med drugo predlagateljico in njeno materjo pod nadzorom CSD (163. člen Družinskega zakonika - DZ) pa ne pomeni, da bi bilo treba v tem postopku izreči ukrepe po ZPND, saj so stiki predmet presoje v drugem postopku.

19Glede na obrazloženo, ker pritožbi obeh udeležencev postopka nista utemeljeni, ju je sodišče druge stopnje kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

20Na podlagi 8. točke 22.a člena ZPND sodišče o stroških postopka odloča po prostem preudarku, zato nasprotni udeleženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

21Predlagatelj stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla (163. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

¹ Ustava RS v 35. členu zagotavlja varstvo zasebnosti posameznikov, v tretjem odstavku 53. člena pa določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.
² Glej 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 33/94, ki določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja.
³ Le-ta določa, da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Za uporabo drugega odstavka 8. člena EKČP se pri izrekanju ukrepov po ZPND izrecno zavzema K. Filipčič, Zakon o preprečevanju nasilja v družini, Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 33.
⁴ VSL sklep IV Cp 1065/2020 z dne 7.7.2020.
⁵ VSM III Cp 227/2023 z dne 11. 5. 2023
⁶ VSL IV Cp 908/2023 z dne 22. 5. 2023.