UPRS sklep I U 1234/2015

Tožba se zavrže.

1Z uvodoma navedenim (v nadaljevanju: izpodbijanim) sklepom je prvostopenjski organ ugotovil, da je imel tožnik na dan 21. 5. 2014 neporavnane obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost v znesku 15.035,37 EUR, od tega glavnica 9.586,59 EUR in zamudne obresti 5.448,78 EUR (1. točka izreka); da po podatkih davčnega knjigovodstva na dan izdaje sklepa o davčni izvršbi, št. DT 42918-81965/2014-1 07-3401-00 z dne 21. 5. 2014 (v nadaljevanju: sklep z dne 21. 5. 2014), obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost niso bile poravnane (2. točka izreka); da je bil sklep z dne 21. 5. 2014 o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z odločbo drugostopenjskega organa, št. DT-499-29-628/2014-2 z dne 28. 11. 2014, odpravljen ter zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje (3. točka izreka); ter nadalje sklenil, da iz razloga, ker je bil s sklepom Okrožnega sodišča v A., št. St … z dne 23. 7. 2014, zoper tožnika začet stečajni postopek (osebni stečaj), davčna izvršba v tem postopku ne bo uvedena (4. točka izreka) in da davčnemu organu stroški postopka niso nastali (5. točka izreka).

2Ministrstvo za finance je po tožnikovi pritožbi z odločbo, št. DT-499-29-61/2015-6 z dne 19. 2. 2015, odločilo, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se v 1. točki izreka navedejo izvršilni naslovi, iz katerih so razvidne obveznosti (obračuna prispevkov za socialno varnost - pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zasebnike za december 2007, odločba o odmeri prispevkov za socialno varnost - pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 12. 2. 2008 ter obračuna obresti), z datumi izvršljivosti ter zneski dolgovanih glavnic in obresti; v preostalem je bila pritožba zavrnjena in ugotovljeno, da stroški postopka niso bili priglašeni. V obrazložitvi drugostopenjski organ navede razloge za odločitev in dodaja, da ugotovitev iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa, ki ji je ugovarjal tožnik, ne vpliva na njegov položaj glede davčne izvršbe. Ta je bila namreč s sklepom, št. DT 42918-81965/2014-6-07-3401-06 z dne 29. 7. 2014 (v nadaljevanju sklep z dne 29. 7. 2014), ustavljena, sklep z dne 21. 5. 2014 je bil v pritožbenem postopku odpravljen, z izpodbijanim sklepom pa je odločeno, da davčna izvršba v tem postopku ne bo uvedena.

3Tožnik je zoper izpodbijani sklep, kot je bil spremenjen z drugostopenjsko odločbo, vložil tožbo. Hkrati izpodbija še sklep Finančne uprave RS, št. DT 4290-83162/2014-2 (07-710-10) z dne 13. 1. 2015, s katerim je bilo odločeno o njegovi vlogi za vračilo sredstev, v zvezi z drugostopenjsko odločbo o pritožbi zoper ta sklep. Kot prizadeto stranko navede Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ Slovenije), kot vrednost spornega predmeta pa 15.182,18 EUR. Prvo- in drugostopenjski organ sta v nasprotju z Ustavo RS (člen 153 in 14/II) ter Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP, člen 13) navedla, da iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju PIZ) dolguje skupaj 15.053,37 EUR ter da je bila glavnica pobotana s preplačili dohodnine v višini 217,77 EUR in 214,13 EUR, kar je pretrgalo zastaranje pravice do izterjave. Glede na drugostopenjsko odločbo opozarja, da obračun prispevkov za PIZ za december 2007 ni izvršilni naslov in da odstopa od tožnikovega obračuna, ta znesek tudi gotovo ni bil pobotan in zato je pravica do izterjave relativno zastarala. Tudi navedeni zneski, ki naj bi jih dolgoval po odločbi z dne 12. 2. 2008, odstopajo od stanja, razvidnega iz te odločbe. Nadalje tožnik izpostavlja, da je toženka v pravnomočni odločbi, št. DT 4290-18293/2012-5 (07-122-00) z dne 19. 6. 2012 navedla, da so bile s preplačili dohodnine 217,77 EUR in 214,13 EUR pobotane oziroma plačane obresti in ne glavnica, torej sedaj negira samo sebe in predpise, vključno z Ustavo in EKČP. Pravica do izterjave je zastarala in je dolg treba odpisati. Toženka je ZPIZ Slovenije dala neresnične podatke o višini tožnikovega dolga iz naslova prispevkov za PIZ (glavnica 9.586,59 EUR in obresti 5.595,59 EUR), kar ZPIZ Slovenije sedaj protipravno uveljavlja v stečajnem postopku St 3307/14 in je zato posledično prizadeta stranka. Tožnik poleg izdanih mu upravnih aktov, na katere se sklicuje v tožbi, prilaga obračun prispevkov za socialno varnost za mesec december 2007 in prijavo terjatve ZPIZ Slovenije v stečajnem postopku. Predlaga, da sodišče po izvedbi ponujenih dokazov tožbi ugodi, izpodbijane „izreke“ odpravi ali razveljavi ter samo ugotovi dejansko stanje in z ustreznim izrekom nadomesti izpodbijane akte.

4Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče glede na razloge, navedene v upravnih odločbah, tožbo zavrne.

5V nadaljnjih vlogah tožnik opozarja, da odgovor na tožbo ni skladen z 278. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 277. in 318. člena omenjenega zakona. Toženka je v nasprotju s 158. členom Ustave spregledala, da je bilo v pravnomočni odločbi z dne 19. 6. 2012 navedeno, da so bile s preplačili dohodnine pobotane obresti, v izpodbijanem aktu pa, da je bila pobotana glavnica. Sicer pa se lahko pobotajo samo enakovredne terjatve: toženka prispevke za PIZ samo pobira in izterjuje za ZPIZ Slovenije, zato za pobot ni pravne podlage. Odločba z dne 12. 2. 2008 je postala pravnomočna 1. 3. 2008 in v petih letih (2. 3. 2013) je terjatev zastarala, zato gre za nedopustno prisilno davčno izvršbo iz hude malomarnosti. Tožnik se sklicuje na 153. člen v zvezi s 125. členom Ustave in zatrjuje, da so mu bile kršene pravice iz 14. člena, četrtega odstavka 15. člena, 33. člena in četrtega odstavka 26. člena Ustave ter 6. in 13. člena EKČP. Opozarja, da mora sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti. ZPIZ Slovenije je tožniku pravico do starostne pokojnine priznal brez obdobja od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007, ker toženka ni sporočila, da sta bila zneska 217,77 EUR in 214,13 EUR plačana. To dokazuje, da trditev o pobotu (glavnice ali obresti) ne drži. Ker je toženka protipravno vodila prisilno izvršbo, mora tožniku vrniti znesek 31,24 EUR, ki ga je zaradi izvršbe plačal banki. Posledično so neupravičeni tudi stroški izvršbe v višini 25,00 EUR, ki jih toženka uveljavlja v stečajnem postopku. Navedeno tožnik uveljavlja kot nepopravljivo gmotno škodo, za katero je odgovorna toženka zaradi namenoma oziroma iz hude malomarnosti storjenega protipravnega ravnanja. Predlaga, da sodišče obe zadevi združi in izda zamudno sodbo, s katero naj razsodi: (1.) da se odpravita oba izpodbijana sklepa z dne 13. 1. 2015 v zvezi z odločbama drugostopenjskega organa z dne 19. 2. 2015 ter (2.) da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za: - glavnico 217,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2009 do plačila, - glavnico 214,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2010 do plačila, - glavnico 31,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2014 do plačila, - glavnico 25,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2014 do plačila. Prilaga sklep Okrožnega sodišča v A. o začetku postopka osebnega stečaja nad tožnikom, št. St ... z dne 23. 7. 2014, in končni seznam preizkušenih terjatev v navedenem stečajnem postopku z dne 27. 2. 2015, obvestilo banki B. z dne 23. 5. 2014, nalog ZPIZ Slovenije za izplačevanje akontacije starostne pokojnine tožniku z dne 1. 10. 2014, predhodno informacijo ZPIZ Slovenije o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine z dne 1. 10. 2014 in izpis pokojninske dobe z dne 6. 12. 2011.

6Kot izhaja iz povedanega, je tožnik z isto vlogo - tožbo izpodbijal dva sklepa Finančne uprave RS z dne 13. 1. 2015, v zvezi z drugostopenjskima odločbama z dne 19. 2. 2015, s katerima je bilo odločeno o njegovih pritožbah zoper navedena sklepa. Ker gre za dve različni upravni odločitvi, ki sta bili sprejeti vsaka s svojim upravnim aktom, je sodišče zadevo razdružilo (in tožnikovemu nasprotnemu predlogu ni sledilo) tako, da se pod št. I U 387/2015 obravnava tožba zoper odločitev o tožnikovi vlogi za vračilo sredstev, v tem upravnem sporu (pod št. I U 1234/2015) pa tožba zoper uvodoma navedeni sklep, ki se nanaša na postopek davčne izvršbe, kot je bil spremenjen z drugostopenjsko odločbo.

7Tožbo, ki je predmet tega upravnega spora, je bilo treba zavreči.

8Glede na navedbe tožnika sodišče najprej pojasnjuje, da postopek v upravnem sporu ureja Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); določbe ZPP se uporabljajo le za tista vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, in sicer primerno naravi upravnega spora. ZUS-1 izdaje zamudne sodbe ne predvideva. Po določbah tega zakona (tretji odstavek 38. člena) je toženka dolžna le, da sodišču predloži vse spise zadeve; če tega ne stori niti po ponovnem pozivu, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov. Ni pa toženka, glede na ureditev po ZUS-1, zavezana podati obrazloženega odgovora na tožbo. Razlogi za sprejeto odločitev, ki se presoja v upravnem sporu, morajo biti namreč razvidni že iz izdanih upravnih aktov in izkazani v upravnih spisih. Na določbe ZPP o odgovoru na tožbo in izdaji zamudne sodbe se torej v upravnem sporu ni mogoče sklicevati (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča, št. X Ips 348/2011 z dne 30. 8. 2012).

9Sodišče lahko o tožbi v upravnem sporu in s tem o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta vsebinsko odloča le, če so izpolnjene z zakonom določene procesne predpostavke. Med drugim mora tako tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati pravni interes. To pomeni, da mora ves čas upravnega spora izkazovati pravovarstveno potrebo, tj. da je poseg sodišča potreben, ker drugače njegove pravice oziroma neposredne, na zakon oprte osebne koristi ne bi bile zavarovane. Povedano drugače, tožnik mora ves čas postopka izkazovati, da upravni spor zanj pomeni možnost izboljšanja pravnega položaja, ki ga brez tega upravnega spora ne bi mogel doseči. Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora. Kot izhaja iz določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 mora namreč sodišče tožbo zavreči, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.

10Navedena procesna predpostavka v zvezi s tožbo zoper sklep, ki je, spremenjen z drugostopenjsko odločbo, predmet tega upravnega spora, po presoji sodišča ni izpolnjena.

11Odločitev, ki izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, da davčna izvršba ne bo uvedena, očitno ne pomeni odločitve, ki bi bila neugodna za tožnika in bi zato ta imel pravni interes za njeno izpodbijanje pred sodiščem. Povedano velja tudi za izrek, da davčnemu organu stroški postopka niso nastali. Kolikor se v izreku izpodbijanega sklepa ugotavljajo posamezna dejstva (kar sicer sodi v obrazložitev in ne v izrek upravnega akta), pa to prav tako ne pomeni posega v kakšno tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Izjema od povedanega bi bila lahko podana le glede tistega dela izreka izpodbijanega sklepa, v katerem se ugotavlja obstoj tožnikovih obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, konkretno PIZ, torej glede dela izreka, ki bi ga bilo mogoče razumeti kot odločitev o obstoju določenega pravnega razmerja in ki bi kot takšna, ker je vsebovana v izreku, lahko imela učinek tudi izven konkretnega postopka davčne izvršbe, v drugih postopkih. In tako sklep v tem delu glede na navedbe, s katerimi ga izpodbija, očitno razume tudi tožnik. Vendar ne glede na navedeno njegov pravni interes za tožbo zoper izpodbijani sklep ni podan.

12Iz dokazil, ki jih je tožnik sam predložil sodišču (sklep Okrožnega sodišča v A., št. St ... z dne 23. 7. 2014, prijava terjatve v stečajnem postopku s strani ZPIZ Slovenije in končni seznam preizkušenih terjatev v stečajnem postopku z dne 27. 2. 2015), namreč izhaja, da je bil nad tožnikom 23. 7. 2014 začet postopek osebnega stečaja, v katerem je ZPIZ Slovenije prijavil terjatev iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v skupni višini 15.182,18 EUR, ta terjatev pa je bila s sklepom stečajnega sodišča v celoti dokončno priznana. Iz končnega seznama ne izhaja, da bi bila zadevna terjatev prerekana in bi bil tožnik ali kdo drug napoten na vložitev zahtevka za ugotovitev njenega ne/obstoja, ampak da je bila s strani ZPIZ prijavljena terjatev iz naslova prispevkov za PIZ v celoti dokončno priznana. Enako, kar ni odveč pripomniti, je razvidno tudi glede prijavljene terjatve Republike Slovenije (MF, FURS, Davčni urad Kranj) v višini 25,00 EUR.

13Če je terjatev za plačilo davkov ali prispevkov v stečajnem postopku priznana, po določbi sedmega odstavka 314. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prosilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) preneha pravna korist dolžnika za vodenje postopka, v katerem pristojni organ odloča o terjatvi, za vložitev pritožbe ali drugega pravnega sredstva v tem postopku in za tožbo v upravnem sporu proti odločbi, s katero je pristojni organ odločil o tej terjatvi. Tudi če bi izpodbijani sklep v delu, v katerem se ugotavlja obstoj tožnikove obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost - PIZ, šteli za odločitev pristojnega organa o obstoju terjatve iz tega naslova, torej tožnik po izrecni določbi zakona pravne koristi za tožbo v upravnem sporu zoper takšno odločitev ne izkazuje, ker je bila terjatev v stečajnem postopku priznana. To pa ne pomeni, da je tožniku odvzeto sodno varstvo. Stečajni dolžnik ima namreč v glavnem postopku osebnega stečaja položaj stranke in kot tak lahko prereka pravočasno prijavljeno terjatev upnika v tem postopku (385. in 64. člen ZFPPIPP) ter posledično izkoristi z navedenim zakonom predvidene pravne poti za uveljavitev svojih ugovorov.

14Ker po navedenem tožnikov pravni interes za tožbo zoper sklep, ki je predmet tega upravnega spora, ni podan, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Da bi bil podan kateri od razlogov, zaradi katerih bi bil sklep po zakonu (za to zadevo je relevanten 279. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) ničen, namreč ni mogoče zaključiti.

15Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker je sprejelo odločitev procesne narave.

16Da bi bila zakonska ureditev, na kateri temelji odločitev, v neskladju z Ustavo ali EKČP, tožnik s svojimi splošnimi navedbami ni uspel utemeljiti, pa tudi sicer sodišče podlage za takšen zaključek ne najde.

17Sklepno tako le še pojasnjuje, da je bil izpodbijani sklep izdan izključno tožniku v davčnem upravnem postopku, v katerem ZPIZ Slovenije ni bil udeležen. Ker tudi sicer ni razlogov, ki bi kazali na to, da bi izpodbijani upravni akt neposredno vplival na pravni položaj ZPIZ Slovenije, ga sodišče v upravni spor ni pritegnilo.