VSL Sodba I Cpg 332/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od poteka tega roka do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) ugotovilo, da v stečajnem postopku nad A. d. d. – v stečaju ne obstoji ločitvena pravica v korist tožene stranke na terjatvah do tožeče stranke iz najemne pogodbe z dne 30.8.2018, in sicer v višini 8.300,00 EUR z datumom zapadlosti 25.11.2018, v višini 8.300,00 EUR z datumom zapadlosti 25.12.2018 in v višini 6.635,19 EUR z datumom zapadlosti 25.1.2019, za zavarovanje terjatve v višini 7.075,36 EUR, ter (II.) toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.209,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in smiselno uveljavljala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je bistveno (pravno) vprašanje, ali je tožena stranka v postopku davčne izvršbe, v katerem je bila zarubljena terjatev stečajnega dolžnika (A. d. d. – v stečaju) do tožeče stranke pridobila ločitveno pravico na tej terjatvi ali ne, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

6Iz pritožbe ni razvidno, glede česa naj bi sodišče prve stopnje zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pravno relevantna dejstva so bila namreč nesporna. Nesporno je bilo, da ima tožena stranka do stečajnega dolžnika terjatev iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki jih stečajni dolžnik ni plačal (tožeča stranka obstoja terjatve niti ni prerekala), zaradi česar je Finančna uprava Republike Slovenije (FURS) 14.11.2018 izdala sklep o davčni izvršbi št. DT 000/2018-1, s katerim so bile zarubljene terjatve dolžnika do tožeče stranke na podlagi najemne pogodbe z dne 30.8.2018 iz naslova najemnin v znesku 8.300,00 EUR, zapadla 25.11.2018, v znesku 8.300,00 EUR, zapadla 25.12.2018, in v znesku 6.635,19 EUR, zapadla 25.1.2019, in je bilo dolžniku prepovedano razpolagati s temi terjatvami ter tožeči stranki naloženo plačilo teh terjatev na prehodni podračun FURS. Ker tožeča stranka teh zneskov ni plačala, je bila izdana še odločba št. DT 000/2018-2 z dne 31.1.2019, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo po sklepu o davčni izvršbi na prehodni podračun FURS, sicer se bo dolg prisilno izterjal. Prav tako ni bilo sporno, da zoper odločbi ni bil vložen ne ugovor ne pritožba. Ta pritožbeni razlog (zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), ki ga tožena stranka niti ni konkretizirala, tako ni utemeljen.

7Višje sodišče pa se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka z rubežem terjatve v postopku davčne izvršbe ni pridobila zastavne pravice na zarubljenih terjatvah, s tem pa tudi ni pridobila ločitvene pravice, ki je pravica upnika, da je prednostno, pred drugimi upniki, poplačan iz določenega premoženja stečajnega dolžnika, kot je določeno v 19. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP.

8Glede na zgoraj navedena nesporna dejstva je bila v davčnem postopku zarubljena terjatev stečajnega dolžnika do tožeče stranke, tožeči stranki pa je bilo naloženo plačilo zarubljenega zneska. Davčna izvršba na (druge) denarne terjatve dolžnika je urejena v 4. podpoglavju II. poglavja tretjega dela Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2 (členi od 172. do 175.). V teh določilih ZDavP-2, ki je v razmerju do Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ specialni predpis, sam ureja področje davčne izvršbe na terjatve davčnega dolžnika do njegovih dolžnikov in se tudi ne sklicuje na podrejeno uporabo pravil ZIZ. Zato podrejena uporaba pravil ZIZ ne pride v poštev.

9ZDavP-2 ne določa, da bi davčni upnik z rubežem terjatve po navedenih določilih pridobil zastavno pravico na terjatvi stečajnega dolžnika, medtem ko npr. za primer davčne izvršbe na nepremičnine v 208. členu to izrecno določa. Za terjatev v skladu z navedenim podpoglavjem pa ZDavP-2 določa, da sme davčni organ izterjati terjatev od dolžnikovega dolžnika, ki je tudi ne sme plačati nikomur drugemu (razen če bi pravočasno ugovarjal sklepom davčnega organa, kar pa v obravnavani zadevi ni bil primer), temveč mora na podlagi posebne davčno izvršilne odločbe terjatev plačati na podračun, naveden v odločbi. Torej je pravilno stališče, da tožena stranka z rubežem terjatve ni pridobila zastavne pravice, kar smiselno izhaja tudi iz odločb VSRS III Ips 30/2018 in III Ips 104/2008. Enako pa je odločilo višje sodišče tudi v zadevi II Cpg 323/2022 z dne 21.12.2022, ki jo udeleženci postopka poznajo, saj v njej nastopa ista tožeča stranka, sicer drugo toženo stranko pa prav tako zastopa državno odvetništvo.

10Na drugačno odločitev ne more vplivati niti odločitev v zadevi XI Pg 293/2021, ki je tožena stranka niti ni predložila, odločbe sodišč prve stopnje pa se ne objavljajo. Ena odločitev sodišča prve stopnje, ki ni bila preizkušena pred pritožbenim sodiščem, niti ne more predstavljati usklajene sodne prakse. Poudariti pa velja, da je bila ta odločitev v postopku pred višjim sodiščem s sodbo II Cpg 323/2021 z dne 21.12.2022 spremenjena tako, da je bilo ugodeno zahtevku za neobstoj ločitvene pravice.

11Ker tako tožena stranka zastavne in s tem ločitvene pravice na terjatvah do tožeče stranke ni pridobila, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Glede na navedeno pa tudi ni pomembno, ali je sodišče prve stopnje sploh smelo presojati obstoj terjatve stečajnega dolžnika do tožeče stranke, zato se višje sodišče s pritožbenimi navedbami glede tega ni ukvarjalo. Prav tako se mu zaradi zavrnitve pritožbe ni bilo treba ukvarjati z navedbami iz odgovora na pritožbo v zvezi z zastaranjem.

12Izpodbijana sodba je tako pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ker se je tožena stranka pritožila zoper stroškovni del izpodbijane sodbe le v posledici zatrjevane nepravilnosti odločitve o tožbenem zahtevku, je višje sodišče pritožbo tudi v tem delu zavrnilo.

13Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi svoje stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku.