VSL Sodba I Cp 2678/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe v delu za znesek 1.593,04 EUR. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 11.014,65 EUR in tožnik plačilo 20.135,35 EUR, vse s pripadki. Tožnikoma je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodba nima vsebine in argumentov do zahtevane skrbnosti toženke kot stečajne upraviteljice. Bistvo tožbe je bilo, na kakšen način, obsegu in zavarovanji, je toženka zagotovila kritje stroškov v primeru pravdnega uspeha upnikov. Dogovor z G. je bil sklenjen le v načelni obliki. Toženka ni pojasnila, kakšna je vsebina tega dogovora in sodišče ni uspelo ugotoviti tega. Stečajna upraviteljica ni zagotovila kritja vseh stroškov stečajnega postopka. Morala bi zagotoviti, da v primeru neuspeha tožnikoma povrne pravdne stroške. Toženka ni dokazala skrbnosti. Nekritično je vztrajala pri tožbi. Morala bi skleniti dogovor z družbo G. tako, da bi bil zavarovan tudi v primeru stečaja. Toženka s tem ni le obremenila stečajne mase, ampak je oba tožnika prikrajšala za stečajni postopek. Sodišče prve stopnje pa ne da razumnih in logičnih odgovorov. Zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dogovor z družbo G. je bil sklenjen selektivno in enostransko, saj je zagotovil v celoti sredstva za stečajnega dolžnika. Neskrbna je bila tudi zato, ker teh terjatev ni prijavila v stečajnem postopku G. Sklenila je neiztožljiv in nezavezujoč dogovor. Toženka je v stečaju priglašeno terjatev tožnika prerekala, zato je bil ta primoran obstoj terjatve dokazovati v sodnem postopku. Ta zadeva se je končala z delno sodbo z dne 13. 12. 2011, s katero je sodišče ugotovilo obstoj terjatve drugega tožnika do stečajnega dolžnika v višini 102.396,12 EUR in to pomeni, da je toženka prerekala terjatev neutemeljeno. Stroškov ni nikoli terjala od G. in to pomeni, da jih ni imela namena poravnati. Ugotovitve sodišča, da ni mogla posumiti, da stroški stečajnega postopka ne bodo poravnani in da zato ni zahtevala zavarovanja, so nesprejemljive. Ni vložila pritožbe proti prvostopenjski sodbi P 178/1997, ker naj bi ocenila, da je izdana delna sodba utemeljena, vendar pa prej terjatve ni priznala. S tem je prišlo do zavlačevanja postopka. Ni pridobila knjigovodske dokumentacije stečajnega dolžnika z razlogom, da ni dolžna obravnavati pravnih poslov stečajnega dolžnika eno leto pred stečajem.

3Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja je urejena v 102. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07 s spremembami), ki določa, da je upravitelj upnikom odgovoren za škodo, ki jim jo povzroči s kršitvijo svoje obveznosti. Zakon o prisilni poravnavi stečaju in likdvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93), ki je veljal v trenutku uvedbe stečajnega postopka, pa je urejal odškodninsko odgovornost stečajnih upraviteljev v drugem odstavku 80. člena. Določal je, da stečajni upravitelj vsakemu udeležencu v stečajnem postopku odgovarja za škodo, ki mu jo je prizadel namenoma ali iz hude malomarnosti. Izvzeta je bila odgovornost stečajnega upravitelja, ki jo je povzročil iz lahke malomarnosti Tudi za škodo zaradi dejanja stečajnega upravitelja, ki ga je odobril stečajni senat ali predsednik stečajnega senata, ali ker je stečajni upravitelj ravnal po navodilu predsednika stečajnega senata, stečajni upravitelj ne odgovarja, razen, če je na goljufiv način izposloval odobritev ali navodilo.¹

6Oba tožnika trdita, da stečajna upraviteljica ni zadosti poskrbela za plačilo pravdnih stroškov iz obeh pravd, ki sta potekali in kjer sta bila tožnika udeležena (tožnica na pasivni strani, tožnik pa v drugi pravdi na aktivni strani). Sodišče prve stopnje je ugotovilo in argumentirano pojasnilo, zakaj šteje, da je toženka sklenila dogovor z družbo G. (točka 21 in 22 obrazložitve). Zagotovilo o poravnavi stroškov je bilo sicer dano ustno, vendar to ne pomeni, da do sklenitve dogovora ni prišlo. Vsebina dogovora je razvidna iz otvoritvenega poročila toženke z dne 5. 5. 2008 (B 4), rednih poročil z dne 20. 10. 2010 (A 5), z dne 4. 1. 2011 (B 10) in 28. 10. 2011 (A 6) ter zaključnega poročila z dne 31. 8. 2012 (A 10). Izhaja tudi iz zapisnika seje upravniškega odbora z dne 27. 10. 2010 (A 12). Sodišče je tudi ugotovilo, da je ta dogovor bil delno izpolnjen in da je toženka naredila vse, kar je v danem lahko, da bi od G. pridobila plačilo stroškov pravdnih postopkov. To izhaja iz poziva toženke na družbo G. k plačilu stroškov pravdnega postopka (B 5), pisne izjave N. F. (B 13), pisne izjave družbe G. (B 14). Tako je sodišče ugotovilo, da je bil dogovor dejansko sklenjen, in sicer tako, da G. poravna stroške obeh pravd. Ugotovljeno je tudi bilo, da se je dogovor izvrševal, saj je G. nakazal na račun stečajnega dolžnika določena sredstva. Sproti je zalagal sredstva, kot to izhaja iz potrdil o plačilu (priloge B 2, B 3, B 8 in B 9). Pri tem ne drži trditev pritožbe, da je plačeval samo stroške stečajnega dolžnika in ne ostalih stroškov. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ravno terjatev proti tožnici oziroma odprta pravda o tem edino premoženje, ki je bilo pričakovano za stečajno maso oziroma edina terjatev stečajnega dolžnika. Ostalih sredstev ni bilo. Tako je bilo o pravdnih stroških tožnice, ki so bili naloženi stečajnemu dolžniku, odločeno šele s sodbo 2011 in v trenutku sklepanja dogovora, to še ni bilo znano. Del pravdnih stroškov v višini 1.594,04 EUR je bil s strani družbe G. nakazan 22. 8. 2012 in v tem delu je tožnica umaknila del tožbenega zahtevka. To pomeni, da je vse do finančnih težav in insolventnosti družbe G., dogovor izpodbijal.

7Ostane še odgovor na vprašanje, ali bi morala toženka z družbo G. skleniti posebno zavarovanje za plačilo pravdnih stroškov. Najprej je treba ugotoviti, da ni posebnih predpisov, ki urejejo stečajni postopek, ki bi zahtevali, da mora stečajni upravitelj glede vsakega dogovora imeti sklenjeno posebno zavarovanje. Zato je treba njeno ravnanje presojati v trenutku sklepanja dogovora oziroma odločitve o tem, ali pravde nadaljuje, glede na stanje stečajne mase oziroma zagotovitev enega izmed upnikov, to je družbe G., da bo te stroške kril. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je stečajna upraviteljica ravnala dovolj skrbno, ker je v trenutku sklepanja dogovora z družbo G., ta družba bila brez finančnih težav, saj je družba zašla v resne finančne težave, ko je v letu 2012 pred sodiščem vložila načrt finančne reorganizacije in podala predlog za začetek postopka prisilne poravnave zaradi insolventnosti v letu 2011. Leta 2008 pa kaj takega ni bilo videti. Treba je tudi opozoriti, da se je o skrbnosti ravnanja stečajnega upravitelja oziroma, kaj šteje za hudo malomarnost, izreklo že Vrhovno sodišče v zadevi III Ips 60/2209. Vrhovno sodišče ugotovi, da je huda malomarnost (culpa lata) takšno ravnanje, ki ne upošteva niti tistega, kar bi v dani situaciji vsakdo upošteval. Za konkreten primer to pomeni, da je toženi stranki mogoče očitati, da je ravnala s hudo malomarnostjo, če ne bi ravnala tako, kot bi ravnal vsak stečajni upravitelj (torej ne samo skrben, pač pa tudi manj skrben stečajni upravitelj). Gledano s stališča ex post (ko je družba G. nehala plačevati stroške pravdnega postopka) se res zdi, da bi bilo zavarovanje potrebno, vendar pa je treba krivdo presojati po stanju ex ante, torej ob sklepanju tega dogovora. Šele, če bi se izkazalo, da je bila sposobnost družbe G. glede plačila stroškov pravdnega postopka že ob sklenitvi dogovora vprašljiva in takšnega dogovora brez zavarovanja ne bi sklenil noben razumen stečajni upravitelj, bi to lahko ocenili za hudo obliko malomarnosti. Toženka pa v trenutku sklepanja dogovora z G. ni mogla vedeti oziroma predvideti, da bo družba zašla v finančne težave. V trenutku, ko pa je družba G. prišla v stečaj, pa je bil stečajni postopek stečajnega dolžnika že zaključen in družba, katere stečajna upraviteljica je bila toženka, ni več obstajala. Tako tudi ne drži očitek pritožbe, da toženka ni priglasila teh terjatev v stečajnem postopku družbe G.

O pritožbi tožnice glede ravnanja stečajne upraviteljice:

Tožnica očita toženki, da ni ravnala pravilno pri odločitvi o tem, da nadaljuje pravdo proti tožnici. Meni, da bi morala vedeti, da nima sredstev in da je zahtevek neutemeljen. Najprej je treba ugotoviti, da je bila prva tožbena podlaga tožnice, da je toženka pričela pravdo proti tožnici. Nato pa se je izkazalo, da je bila pravda vložena proti tožnici, kot direktorici stečajnega dolžnika pred uvedbo stečajnega postopka. To je bila tudi edina terjatev stečajnega dolžnika, saj v stečajni masi ni bilo sredstev. Stečajna upraviteljica je pojasnila in to sprejema sodišče prve stopnje, kako je ravnala po otvoritvenem poročilu z dne 5. 5. 2008 in da so upniki obravnavali problem pomanjkanja denarnih sredstev za nadaljevanje tožbe proti tožnici iz naslova odškodnine. Odzvala se je družba G. in z njo je bil sklenjen dogovor o plačilu teh sredstev in tudi dogovor se je vse do nesolventnosti družbe izvrševal. To pomeni, da se za vložitev tožbe proti tožnici ni odločila stečajna upraviteljica, ampak je družba že vložila to tožbo. Nenazadnje je treba ugotoviti, da za vse stroške, ki so bili tako tožnici kot tožniku povzročeni pred uvedbo stečajnega postopka oziroma ravnanjem stečajne upraviteljice, tudi ne bi mogla odgovarjati stečajna upraviteljica. Ko pa ni bilo več sredstev zaradi težav družbe G., pa je bil sodišču podan predlog za zaključek stečajnega postopka. V dejstvu, da je nadaljevala pravdo, ki je proti tožnici bila začeta že davno prej, ni moč najti protipravnosti ravnanja oziroma očitane hude malomarnosti dela stečajne upraviteljice.

8Tudi tožnik je najprej zmotno trdil, da je bila toženka ta, ki je prerekala terjatev oziroma povzročila, da je vložil tožbo proti stečajnemu dolžniku. Med pravdo je bilo ugotovljeno, da je začel postopek leta 1997 in sicer pod opr. št. 178/1997. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil ta pravdni postopek v teku že enajst let, ko ga je prevzela stečajna upraviteljica, da je bil zapleten in da je pravilna odločitev stečajne upraviteljice, da terjatve ni mogla kar pripoznati. Če bi bila pravda tako jasna, ne bi trajalo toliko časa. Zmotno meni pritožnik, da bi se toženka morala poglobiti v zadevo in sama ugotoviti, da je treba tožbeni zahtevek pripoznati. Zmotno meni pritožba, da toženka s tem, ko ni vložila pritožbe zoper delno sodbo v tožnikovi zadevi, ravnala z namenom zavlačevanja postopka, saj bi lahko to terjatev priznala že v postopku preizkusa prijavljene terjatve. V zadevi so pritožbo vložile druge tožene stranke, kljub temu, da se je stečajni dolžnik oziroma toženka ni pritožila. Postopek je torej še tekel in se ni takoj zaključil. To pomeni, da zadeva ni bila tako jasna in lahka, kot jo ocenjuje tožnik. V trenutku, ko se je odločala, ali nadaljuje pravde, je toženka imela zadosti podlage, da obe pravdi nadaljuje.

9Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Pritožnika nista zadovoljna s temi razlogi, kar pa ne pomeni, da bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe niso v nasprotju in vsa pravnorelevantna dejstva, ki jih je tudi povzelo višje sodišče, so pravilno ugotovljena.

10Na koncu še pritožba trdi, da toženka ni pridobila knjigovodske dokumentacije stečajnega dolžnika in da je pri izpovedbi povedala, da ni dolžna obravnavati pravnih poslov stečajnega dolžnika, ki so nastali več kot eno leto pred uvedbo stečaja. Ni mogoče mimo dejstva, da gre za očitke o nepotrebnih pravdah, ki so tekle že pred uvedbo stečajnega postopka. V teh pravdah je stečajni dolžnik bil zastopan po toženi stranki. Šele od uvedbe stečaja dalje, med pravdo pa je stečajnega dolžnika zastopal odvetnik. Ne drži tudi trditev pritožbe, da je stečajna upraviteljica priviligirala stečajnega upnika G. s. d.d. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stečajna upraviteljica prerekala tudi terjatve te družbe in ni šlo za privilegirano ravnanje. Vse to pokaže, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je ugotovilo, da očitanih protipravnih ravnanj toženke, ki bi jih lahko predelili kot hudo malomarnost, ni bilo mogoče ugotoviti.

11Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o stroških temelji na določbi 154. in 165. člena ZPP.

¹ M. Dolenc, Odškodninska odgovornost stečajnih upraviteljev in odgovornost države zanje, Pravni letopis, 2003, stran 115.