180. člen ZPP-UPB3

Pravni interes za tako ugotovitveno tožbo je namreč podan, če tožnik trdi, da je njegova pravica s sklenitvijo nične pogodbe kršena ali ogrožena in če izkaže za verjetno, da mu bo, če bo tožbenemu zahtevku ugodeno, zagotovljena pravna korist, ki je brez sodbe sodišča ne bi mogel ustvariti. Prav slednjega pa tožeča stranka ni izkazala. Pravno korist od vložene tožbe bi imela, če bi izkazala, da bi lahko po ugotovitvi ničnosti od prve toženke iztožila sklenitev prodajne pogodbe.

Zavrženje tožbe pomeni, da sodišče stranki odreče sodno varstvo, kar že samo po sebi predpostavlja posebno previdnost sodišča pri predhodnem preizkusu tožbe. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo, da gre v tem postopku za nadaljevanje izvršilnega postopka, kjer se je nasprotna stranka o zahtevku že izjavila, zato se položaj razlikuje od položaja pri predhodnem preizkusu "običajne" tožbe. Katera dejstva mora tožeča stranka v postopku navesti, je namreč vedno odvisno tudi od ugovorov nasprotne stranke. Zato je treba pri odločanju o izpolnjenosti procesnih predpostavk v postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, upoštevati celotno procesno gradivo, s katerim sodišče v tistem trenutku razpolaga. Za dolžnika (zdaj toženo stranko) v ugovoru ni bila sporna "razmejitev vtoževanega historičnega dogodka od drugih historičnih dogodkov, iz katerih lahko prav tako izvira obveznost plačila nominalno enakega denarnega zneska". Zato ne gre za vprašanje nepopolnosti tožbe, saj je (strankam) jasno, kateri historični dogodek je podlaga zahtevku.

Po določbi prvega odstavka 362. člena OZ zastaranje teče tudi proti mladoletnikom in drugim poslovno nesposobnim osebam, ne glede na to, ali imajo zakonitega zastopnika ali ne. V drugem odstavku istega člena OZ (oziroma ZOR) je določena izjema od tega pravila: zastaranje terjatve mladoletnika, ki nima zastopnika, in druge poslovno nesposobne osebe brez zastopnika ne more nastopiti, preden ne pretečeta dve leti, odkar je taka oseba postala poslovno popolnoma sposobna ali odkar je dobila zastopnika. Navedeni določili 362. člena OZ, ki urejata posebna pravila o nastopu zastaranja posebej varovanih oseb, urejata le iztek zastaralnega roka, ne pa začetek njegovega teka.

Družba civilnega prava oziroma societeta je pogodbena zveza več oseb za dosego skupnega namena s skupnimi sredstvi oziroma drugačnim prispevkom, lahko tudi v delu ali stvareh. Bistveni opredelilni elementi te družbe so: obstoj več družbenikov; pogodba; skupni namen ter sodelovanje oziroma prispevek posameznega družbenika v denarju, sredstvih, delu ali drugi premoženjski vrednosti. Pri družbi civilnega prava gre za obligacijsko razmerje in za pravno obliko. Družba civilnega prava ni pravna oseba in se ne vpisuje v sodni register ter ni procesno (ne aktivno ne pasivno) sposobna.

Sodišče seveda ni dolžno oziroma tudi ne more stranke poučevati v smislu postavljanja dejanskih tožbenih trditev in tožbenega zahtevka, saj bi na ta način privilegiralo eno stranko postopka.

Procesno gledano je postopek izdaje evropskega plačilnega naloga primerljiv s postopkom, ki se začne v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, ki se na podlagi ugovora dolžnika nato nadaljuje v rednem postopku po določbah ZPP, zaradi česar je po oceni pritožbenega sodišča potrebno nadaljevanje postopka (po ugovoru) v obeh postopkih voditi enako. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je institut zamudne sodbe, glede na pogoje, ki jih mora izpolnjevati, uporabljiv le v rednem pravdnem postopku, ki se začne s tožbo, ne pa tudi v postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolitvenem delu. Toženka je zoper izdani evropski plačilni nalog vložila pravočasen ugovor, s čemer je aktivno nasprotovala zahtevku. Takšna njena procesna aktivnost je po oceni pritožbenega sodišča privedla do vzpostavitve kontradiktornega postopka, v okviru katerega pa izdaja zamudne sodbe (več) ni dopustna.

V odškodninskem pravu velja, da morajo predpostavke odškodninske obveznosti biti podane kumulativno. Kršitev pogodbene obveznosti je materialnopravna predpostavka, ki jo sodišča ugotavljajo praviloma najprej. Posebnost v obravnavani zadevi je, da to predpostavko sestavlja več zakonskih dejanskih stanov, ki morajo biti prav tako podani kumulativno. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da razlagalne težave povzroča podnormiranost zakonskega besedila, neobstoj primerljive sodne prakse, delna sprememba ZIS (uveljavitev novele ZIS-C) v relevantnem časovnem obdobju. Tako na ravni omenjene predpostavke ni izrecno določeno, kdaj oz. ali sploh mora igralnica, splošna opozorila o tveganju igre na srečo (trditve o takšnem obveščanju z besedili na vstopnicah, brošurah, plakatih) konkretizirati tako, da se posveti posameznemu igralcu, ki npr. izstopa s številom obiskov igralnice, po vsotah denarja, s katerim igra in ga individualno obravnavati. Tudi kaj natančno bi naj ta individualna obravnava vsebovala, ni izrecno določeno. Vendar je, kot je sodišče druge stopnje obširno pojasnilo v tej sodbi, materialnopravna predpostavka tudi resna ogroženost za preživljanje oz. škodljivi vplivi