19. člen ZEKom-UPB1

V skladu z določilom 335. člena ZPP mora pritožba obsegati: navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Navedba sodbe ne pomeni nujno, da mora pritožnik navesti (pravilno) opravilno številko. Zadošča navedba podatkov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, katero sodbo se izpodbija. Materialno trditveno in dokazno breme o škodi in njeni višini je na stranki, ki zatrjuje, da ji je zaradi protipravnih ravnanj nasprotne stranke nastala škode. To je v tem primeru na tožeči stranki. Ker tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni navedla, koliko minut klicev je v pravno odločilnem obdobju (v obdobju zamude) posredovala v zaključevanje v omrežje tožene stranke preko drugih operaterjev, tako že iz tega razloga ni zmogla svojega trditvenega bremena glede nastanka škode in njene višine v okviru prvega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka bi namreč morala zatrjevati, koliko minut klicev je posredovala v zaključevanje v omrežje tožene stranke v obdobju zamude preko drugih operaterjev, koliko minut klicev bi lahko poleg navedenega zaradi nižje cene, če bi bila medomrežna povez

Odločbo APEK, s katero so bile toženi stranki naložene obveznosti operaterskega dostopa, je tožena stranka dolžna kot kogentna pravila upoštevati. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno izhajalo tudi iz namena zakona (ZEKom) in odločb APEK. Namen ZEKom je med ostalim varstvo konkurence na trgu elektronskih komunikacij, v ta okvir pa sodi tudi cenovni nadzor. To pomeni, da je pravilo, da se trg elektronskih komunikacij regulira v skladu z zakonskimi zahtevami v obliki regulative in je nereguliran (prosti) trg izjema. Takšna izjema bi zato morala biti v izreku za odločitev pomembnih odločb APEK posebej zapisana. Pogodba o medomrežnem povezovanju je sicer res sui generis pogodba, vendar je glede na vsebino blizu prodajni pogodbi. Predmet prodaje so bile namreč v konkretni pogodbi veleprodajne storitve zaključevanja klicev v omrežju tožene stranke, zanje je bila izrecno dogovorjena tudi višina kupnine oziroma cena. Ta cena je bila najkasneje z začasno odločbo APEK predpisana v drugačni višini, kot je bilo dogovorjeno med strankama v pogodbi. To pa pomeni, da višina cene ni bila več v dispoziciji strank, ampak določena s prisilnim predpisom. Zato tožeča stranka dolg

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. Po presoji Vrhovnega sodišča revident v obravnavani zadevi pri opredelitvi prvega vprašanja (pravilnost določitve revidentke za OPTM in pravilnost naložitve izpodbijanega cenovnega ukrepa) in tretjega vprašanja (skladnost izpodbijanega cenovnega ukrepa s tretjim odstavkom 120. člena ZEKom) ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe (ki je sicer predmet vsebinske presoje dovoljene revizije) samo po sebi ne more biti pomembno pravno vprašanje kot razlog za dovoljenost revizije. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje razlage sedmega odstavka 120. člena ZEKom glede tega, ali mora Agencija obvezno upoštevati Skupna stališča ERG in ta predstavljajo zavezujoč pravni akt, ni pomembno pravno vprašanje po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj se nanaša zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila. V sedmem

Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanja, ki jih izpostavlja revidentka v reviziji, niso pomembna pravna vprašanja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vprašanje zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe (ki je sicer predmet vsebinske presoje dovoljene revizije) samo po sebi namreč ne more biti pomembno pravno vprašanje kot razlog za dovoljenost revizije. Vprašanje skladnosti Priporočila Komisije z načelom prepovedi diskriminacije po PEU ni pomembno pravno vprašanje, ker ni bistveno za odločitev v obravnavani zadevi. Agencija namreč pri uporabi predpostavke učinkovitega operaterja ni odločila na podlagi Priporočila, ki sicer predlaga določitev 20 % tržnega deleža minimalnega učinkovitega obsega, ampak je odločila na podlagi izsledkov predhodno opravljenega postopka analize upoštevnega trga in upoštevaje specifiko slovenskega trga uporabila 25 % tržni delež. Vprašanje razlage šestega odstavka 19. člena ZEKom glede tega, ali mora Agencija obvezno upoštevati smernice (in priporočila) Evropske Komisije, ni pomembno pravno vprašanje, saj je nanj mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila. Vprašanje razlage prvega o

Po presoji revizijskega sodišča Agencija z analizo podrobneje opredeli upoštevni trg, ki je s splošnim aktom že določljivo opredeljen. Normativno vsebino trga daje namreč vsakokratna statistična obdelava in analiziranje relevantnih podatkov v skladu s pravili konkurenčno pravne, telekomunikacijske in ekonomske stroke, saj gre za področje, za katerega so značilne stalne inovacije in tehnološko zbliževanje. Zato bi bila preveč podrobna opredelitev upoštevnega trga v Splošnem aktu o določitvi upoštevnih trgov v nasprotju z namenom zagotavljanja konkurence po ZEKom. V obravnavani zadevi je upoštevni trg določen s splošnim aktom (trg 15), z analizo upoštevnega trga pa je Agencija podrobneje opredelila, kateri produkti oziroma storitve se na njem nahajajo glede na trenutno stanje tehnologije in konkurence. Po presoji revizijskega sodišča revidentka zaradi statusa OPTM, ki ji je bil določen v upravnem postopku določitve OPTM na podlagi izsledkov analize, v postopku priprave analize nima položaja stranke v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, saj analiza ni upravni akt, pripravlja pa jo Agencija kot regulatorni organ. Vendar pa to ne pomeni, da v upravnem postopku do

Pri določitvi upoštevnega trga, ugotavljanju pomembne tržne moči tožeče stranke na tem trgu in pri naložitvi regulatornega ukrepa cenovnega nadzora je tožena stranka ravnala v skladu s predpisi (nacionalnimi in EU), na katere je bila vezana. Tožeča stranka se zato ne more z uspehom sklicevati, da ob taki pravni ureditvi upoštevnih trgov, ki so lahko predmet predhodne regulacije, ne bi mogla ugotoviti svojega pravnega položaja ter da bi pristojnemu organu taka ureditev zaradi nezadostne jasnosti ali nedoločnosti ne omogočala pravilne uporabe pravnega predpisa.

Glede na določbo 2. odstavka 125. člena ZEKom, je treba tudi določbo 95. člena ZEKom razlagati v pomenu, da posvetovanje z zainteresirano javnostjo pred sprejemom začasnega ukrepa ni obvezno, saj bi bilo ob drugačni razlagi nujno in takojšnje ukrepanje tožene stranke onemogočeno.

Upravni postopek določitve operaterja s pomembno tržno močjo uvede Agencija po uradni dolžnosti, če po predhodnih analizah upoštevnih trgov ugotovi, da trg ni dovolj konkurenčen (1. odstavek 22. člena ZEKom). Uvede ga zoper tistega operaterja, glede katerega ekonomski izsledki analize pokažejo, da ima položaj, enakovreden prevladujočemu položaju (1. odstavek 19. člena ZEKom). Takemu operaterju naloži obveznosti iz 23. - 30. člena ZEKom (2. odstavek 22. člena ZEKom). Gre torej za postopek z eno stranko - tistim operaterjem, ki ga Agencija določi za operaterja s pomembno tržno močjo. V določbi 21. člena ZEKom je predpisano analiziranje v časovnih intervalih do enega leta, ni pa določeno časovno obdobje, ki se analizira. Pri presojanju meril obstoja pomembne tržne moči Agencija upošteva merila, ki so določena v 4. odstavku 19. člena ZEKom, ki niso kumulativne narave. Iz 2. odstavka 22. člena ZEKom izhaja, da mora Agencija naložiti operaterju s pomembno tržno močjo vsaj eno izmed obveznosti iz 23. do 30. člena ZEKom.

V določbi 21. člena ZEKom je predpisano analiziranje trgov v časovnih intervalih do enega leta, ni pa določeno časovno obdobje, ki se analizira. Iz navedene zakonske določbe ne izhaja, da bi se pri tem lahko upoštevalo le podatke iz enoletnega intervala. Pri določitvi relevantnega trga (medoperaterski trg) se lahko upošteva povezanost grosističnega trga z maloprodajnim trgom, če se ugotovi, da je to potrebno. Kadar Agencija ugotavlja, ali ima operater pomembno tržno moč, presoja merila iz 19. člena ZEKom, ki niso kumulativne narave, pri čemer mora za vsako od navedenih meril, ki jih upošteva pri svoji odločitvi, navesti tehtne razloge. Pri določitvi operaterja s pomembno tržno močjo Agencija takemu operaterju naloži obveznosti iz 23. do 30. člena ZEKom in za take obveznosti navede razloge ter pri tem upošteva načelo sorazmernosti.