UPRS Sodba I U 1219/2022-

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 08 03-06310-2 z dne 21. 12. 2020 se odpravi in zadeva vrne davčnemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna Uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) odpravila odločbo DT 0803-06310-1 z dne 30. 3. 2018 o odmeri dohodnine za leto 2017 in jo nadomestila z izpodbijano odločbo. Tožniku je za leto 2017 odmerila dohodnino v znesku 20.216,88 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 15.930,66 EUR znaša 4.286,22 EUR. Tožniku je bilo po odpravljeni odločbi vrnjeno 86,01 EUR, zato mora plačati po tej odmerni odločbi 4.372,23 EUR, v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe na prehodni davčni podračun, kot je naveden. Po preteku tega roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Posebni stroški v tem postopku niso nastali, s tem da tožnik trpi svoje stroške. Pritožba ne zadrži izvršitve.

2Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ 25. 8. 2020 izdal sklep DT 4210-12913/20220-2 o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2017, ker je davčni organ po dokončnosti prvotne odločbe o odmeri dohodnine za leto 2017 izvedel za nova dejstva, ki bi pripeljali do drugačne odločbe, če bi bili navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Navaja prvi odstavek 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki ga citira. Tožniku je bila 25. 8. 2020 dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izdajo odločbe v obnovljenem postopku. Tožnik je 25. 9. 2020 poslal pisno izjavo, v kateri je navedel, da že od 25. 10. 2016 ni več ne družbenik ne zakoniti zastopnik družbe A., d. o. o., za kar je predložil zgodovinski in redni izpis iz AJPES za omenjeno družbo. Tožnik je zatrdil, da od takrat naprej ni opravljal več nikakršnih dvigov denarnih sredstev s transakcijskega računa omenjene družbe. S tem dnem je vse listine in dokumentacijo, ki se nanaša na navedeno družbo, vključno z bančno kartico predal novemu lastniku in zakonitemu zastopniku B. B., sam pa s poslovanjem omenjene družbe ni bil povezan v n obenem pogledu več, kakor tudi ni več dostopal do njenega transakcijskega računa. Tožniku je bilo pojasnjeno, da njegove navedbe, da je zadevno družbo odsvojil oziroma, da v tej družbi od dne 25. 10. 2016 nima več lastniškega deleža, držijo. Ostaja pa dejstvo, ugotovljeno v davčnem inšpekcijskem nadzoru, da je tožnik tudi po trenutku odsvojitve te družbe ostal še vedno edini pooblaščenec za upravljanje s transakcijskim računom te družbe. Slednje izpodbija navedbo, da je z dnem 25. 10. 2016 prenehal uporabljati oziroma upravljati s transakcijskim računom te družbe. Tožnik je bil obveščen, da mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Tožnik do izdaje izpodbijane odločbe ni predložil ustreznih dokazil za svoje trditve.

3Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Povzema potek postopka pred davčnim organom. Tožnik je v dodatnih pojasnilih navedel, da njegove navedbe potrjuje primopredajni zapisnik o prevzemu celotne dokumentacije z dne 26. 10. 2016. Tožnik je predlagal, da davčni organ s strani banke C. pridobi podatke o posameznih dvigih, na način, da se osebo, ki je dvigovala, identificira preko videokamer ob bankomatih oziroma podpisa na nalogih. Davčni organ je s strani banke C. po uradni poti pridobil podatke, da je bila za transakcijski račun št. ... družbe A., d. o. o. v obdobju od 7. 1. 2017 do 16. 10. 2018 izdana debetna kartica ... na ime D. D., da so se dvigi iz navedenega računa vršili od 9. 1. 2017 do 16. 10. 2018 dnevno, v veliki večini primerov na bankomatih v Ljubljani. Pritožbeni organ navaja, da ni sporno, da se je iz računa družbe A., d. o. o. dnevno dvigovala gotovina, da družba v postopku ni sodelovala, da tožnik ni lastnik niti zastopnik družbe, prav tako ni sporno, da je bil edini pooblaščen za poslovanje z računom družbe in da je bila v tej zvezi na njegovo ime tudi izdana debetna bančna kartica. Iz bančnih podatkov izhaja, da je bil tožnik v spornem času še vedno pooblaščen za upravljanje z računom družbe. Kot lastnik bančne kartice je tožnik zanjo odgovoren, dvigi, ki bi jih s kartico opravil kdo drug, se ob nedokazanem dejstvu, da se je to res zgodilo, pripišejo imetniku. Tožniku ne gre v prid dejstvo, da so se dvigi opravljali izključno na bankomatih, ki o osebi dvigovalca ne dajejo podatkov. Glede na to, da ni spora o tem, da je bil tožnik pooblaščen za poslovanje z računom družbe, da je bila na njegovo ime izdana debetna bančna kartica, s katero se je na bankomatih dnevno dvigovala gotovina in da tožnik v postopku ni dokazal, da bi s kartico posloval kdo drug (priloženi primopredajni zapisnik tega dokaznega standarda ne dosega in ga kot takšnega ni mogoče upoštevati), je šteti, da je na ta način od družbe prejel sredstva (dohodke) v višini opravljenih dvigov. Pritožbeni organ še pojasni, da ni na davčnem organu, da se ukvarja z iskanjem oseb, ki so morebiti uporabljale pritožnikovo kartico, dokaz, da s kartico ni upravljal sam, je na tožniku. Kot pravno podlago za obdavčitev navaja 15. člen in 11. točko tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).

4Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožnik zatrjuje, da je izvedba relevantnih dokazov izostala. Tožnik postavlja pod vprašaj pravočasnost obnove postopka, saj iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kdaj naj bi bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor in kdaj naj bi davčni organ izvedel za nova dejstva. Izpodbijana odločba izhaja iz tega, da naj bi tožnik tudi po odsvojitvi družbe A., d. o. o. z dne 15. 10. 2016 ostal edini pooblaščenec za upravljanje s transakcijskim računom družbe (in naj bi v obdobju od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018 brez pravne podlage dvigoval denarna sredstva s transakcijskega računa), pri čemer iz izpodbijane odločbe ne izhaja na podlagi česa je davčni organ prišel do tega zaključka, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožnik izpostavlja, da davčni organ predlaganih dokazov ni izvedel, pri čemer je tožnik predložil dokazilo, da je ob prenosu družbe novemu lastniku B. B. predal vso poslovno dokumentacijo družbe, vključno z bančno kartico, ki se je glasila na družbo in PIN kodo. Davčni organ navkljub izrecnemu predlogu od banke C. ni pridobil podatkov o tem, kdo je opravil posamezni dvig (identifikacija preko podpisa na dvižnem listku oziroma na posnetku video nadzorne kamere posameznega avtomata). Tudi novega lastnika družbe A., d. o. o. niso zaslišali. Ta bi lahko potrdil, da je ob prenosu poslovnega deleža prejel tudi bančno kartico. Davčni organ tožniku tudi ni sporočil natančnih lokacij in ure dvigov, da bi tožnik lahko posredoval dokazila, da v kritičnem času zaradi službenih in drugih obveznosti ni mogel biti prisoten na kritičnem mestu. Z opustitvijo izvedbe kakršnihkoli dokazov v korist tožnika ter opustitvijo navedbe vsakršnih razlogov za takšno postopanje, je toženka tožniku odvzela pravico do celovitega in poštenega obravnavanja iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno, da jo razveljavi (pravilno odpravi - op. sodišča) in vrne zadevo v ponoven postopek davčnemu organu, v obeh primerih pa toženki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6Tožba je utemeljena.

7Izpodbijana odločba je izdana v postopku obnove odmere dohodnine. V davčnem inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju DIN) je davčni organ izvedel za nova dejstva pri družbi A., d. o. o., ki jo zastopa B. B., da je tožnik, ki je bil pooblaščen za upravljanje s transakcijskim računom družbe, brez pravne podlage dvigoval denarna sredstva, kar z davčnega vidika pomeni, da je prejel dohodke, ki so po določilih ZDoh-2 obdavčljivi.

8Sodišče se do očitkov tožnika, da iz izpodbijane odločbe ni jasno, ali je bil postopek obnove odmere dohodnine pravočasno začet in da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kdaj točno naj bi bil opravljen DIN in kdaj naj bi davčni organ izvedel za nova dejstva, ne opredeljuje, saj sklep o obnovi postopka ni predmet tega spora, v katerem se izpodbija odmera dohodnine v obnovljenem postopku.

9Tožnik pravilno opozarja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na podlagi česa je davčni organ prišel do zaključka, da naj bi tožnik tudi po odsvojitvi družbe A., d. o. o. z dne 15. 10. 2016 ostal edini pooblaščenec za upravljanje s transakcijskim računom te družbe in na podlagi česa je sklepal, da je ravno tožnik tisti, ki je iz transakcijskega računa te družbe v obdobju od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018 brez pravne podlage dvigoval denarna sredstva. To je še posebej pomembno zato, ker tožnik v tožbi navaja, da je v postopku davčnemu organu predložil primopredajni zapisnik z dne 16. 10. 2016, iz katerega naj bi izhajalo, da je tožnik bančno kartico za poslovni račun družbe ..., odprt pri banki C., d. d., skupaj s PIN kodo, predal B. B. in da je ta s podpisom potrdil prejem bančne kartice. Zakaj davčni organ tega dokaza ni štel za verodostojnega, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Toženka pa je v svoji obrazložitvi zapisala (stran 4), da ta zapisnik ne dosega dokaznega standarda in ga zato ni mogoče upoštevati. Takšnega zaključka ni mogoče preizkusiti in gre na tem mestu za absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10Iz obrazložitve toženke pa izhaja, da je davčni organ s strani banke C. po uradni poti pridobil podatke, da je bil za transakcijski račun ... - družbe A., d. o. o. v spornem obdobju pooblaščen za poslovanje preko TRR te družbe, pri čemer pa ni razvidno, da bi v tej zvezi bil izveden kakršenkoli dokazni postopek, čemur tožnik utemeljeno nasprotuje. Iz obrazložitve toženke ne izhaja, da bi s tem v zvezi dopolnila ugotovitveni postopek (243. člen ZUP). Tožnik utemeljeno očita, da gre za kršitev njegove pravice do izjave in za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

11Tožnik v tožbi navaja, da je tekom upravnega postopka podal dokazni predlog za pridobivanje podatkov od banke C., d. d. o lokacijah in urah dvigov, predlagal pa je tudi identifikacijo oseb (preko podpisa ali nadzornih kamer) in zaslišanje novega lastnika družbe B. B. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi se davčni organ opredelil do teh dokaznih predlogov, na kar pravilno opozarja tudi tožnik. Ob tem sodišče dodaja, da iz upravnih spisov izhaja, da je davčni organ po izdaji izpodbijane odločbe na podlagi poizvedbe z dne 8. 1. 2021, 3. 2. 2021 od banke C., d. d. dobil podatke o točnih lokacijah in datumih dviga. Davčni organ bo moral v ponovljenem postopku tožnika soočiti s pridobljenimi listinami, njegove dokazne predloge pa ali izvesti ali jih argumentirano zavrniti.

12Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo davčnemu organu v ponoven postopek, pri čemer je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prava alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in na način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Za višjo stroškovno zahtevo tožnik nima podlage v veljavnih predpisih. Tako odmerjene stroške je dolžna toženka povrniti tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (299. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

15Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah ZST-1).