UPRS Sodba I U 244/2019-6

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z odločbo DT 4224-8477/2017-5 z dne 23. 3. 2018 ugodil pritožbi tožnika zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-56/2017-007916-08-331-18 z dne 10. 7. 2017 (1. točka izreka), v izpodbijanem delu te odločbe, tj. v 2. točki izreka, pa je zavrnil njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožniku s prvotno odločbo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2017 za stanovanje na ...Ljubljana, v znesku 101,89 EUR. Ker je tožnik v pritožbi navedel, da od 11. 5. 2017 ni več lastnik te nepremičnine, Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju MOL) pa je to potrdila, je prvostopenjski organ izdal novo odločbo, s katero je tožniku naložil plačilo NUSZ v višini 42,46 EUR, glede preplačanega zneska pa je odločil, da se tožniku vrne. Prvostopenjski organ po določbah 404. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), izda odločbe o NUSZ na podlagi podatkov, ki mu jih posreduje občina na podlagi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v MOL (v nadaljevanju Odlok) in vrednosti točke na dan 1. januarja leta, za katero se določa NUSZ, in sicer je v konkretnem primeru podatke prejel 12. 6. 2017. Zahtevo za povračilo stroškov je zavrnil, ker bi moral tožnik po določbi 12. člena Odloka, občini sporočiti spremembo, ki vpliva na določitev višine NUSZ v 30. dneh od nastanka spremembe. MOL mu je sporočila, da tožnik ni ravnal v skladu s to določbo, ker ji ni sporočil, da ni več lastnik te nepremičnine. Zato zahtevku za povračilo stroškov postopka v skladu s sedmim odstavkom 79. člena ZDavP-2 ni ugodil, saj je do napačne odmere prišlo po krivdi tožnika.

2Drugostopenjski organ je pritožbo zoper odločitev o stroških zavrnil (1. točka izreka), prav tako pa je zavrnil zahtevo za povračilo stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da se v konkretnem primeru primarno uporabljajo določbe ZDavP-2, ki v 404. členu določa, da davčni organ izdaja odločbe o NUSZ po uradni dolžnosti, na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina. Zato ne drži, da bi moral prvostopenjski organ pred izdajo odločbe o odmeri NUSZ preveriti podatke o nepremični v različnih evidencah. Podatki o lastništvu tudi niso identični podatkom za odmero NUSZ, saj je zavezanec neposredni uporabnik stavbnega zemljišča, ki ni nujno lastnik. Skrbnice baze za odmero NUSZ so občine, v konkretnem primeru MOL, zato bi ji moral tožnik po 12. členu Odloka v roku 30. dni sporočiti nastalo spremembo. Da je to storil, iz spisa ne izhaja in tega niti ne zatrjuje. Glede na to je tožnik sam zakrivil stroške pritožbe zoper prvotno odločbo.

3Tožnik vlaga tožbo zoper 2. točko izreka prvostopenjske odločbe. V tožbi navaja, da je s pritožbo v celoti uspel, zato je skladno z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) upravičen do povračila stroškov. Po 139. členu ZUP lahko namreč uradna oseba, ki vodi postopek, med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe. Po tretjem odstavku si mora uradna oseb po uradni dolžnosti priskrbeti podatke o dejstvih, o katerih vodi uradno evidenco organ, pristojen za odločanje. Ta določba velja tako za prvostopenjski organ kot tudi za organ samoupravne lokalne skupnosti. Oba bi morala pridobiti podatke o lastništvu nepremičnine. Davčni organ in MOL zavezuje načelo materialne resnice, sprememba lastništva pa je bila v zemljiški knjigi evidentirana 30. 5. 2017, kar je pred izdajo odmerne odločbe za NUSZ. Davčnemu organu bi moralo biti dejansko stanje poznano tudi na podlagi njegovih lastnih evidenc, saj mu je tožnik prijavil prenos lastninske pravice na nepremičnini. Predlaga, naj sodišče 2. točko prvostopenjske odločbe odpravi in odloči o stvari oziroma podrejeno, da vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

4Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obeh odločb. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6V zadevi je sporno, ali je toženka utemeljeno zavrnila tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov za pritožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-56/2017-007916-08-331-18 z dne 10. 7. 2017.

7Po 404. členu ZDavP-2 je za odmero NUSZ pristojen davčni organ, ki izdaja odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti, na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmeri na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov. Obveznost plačevanja NUSZ je opredeljena v VI. poglavju Zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 (v nadaljevanju ZSZ/84). Ta predpis se še vedno uporablja na podlagi 3. točke odločbe Ustavnega sodišča U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014, iz njegovih določb pa izhaja, da so podrobnejša vprašanja v zvezi s plačevanjem NUSZ v pristojnosti občin, ki torej določijo merila za plačevanje tega prispevka, morebitne olajšave in oprostitve. Občina je na podlagi 218c. in 219č. člena Zakona o graditvi objektov, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, tudi pooblaščena, da vzpostavi in vzdržuje evidenco, ki je relevantna podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Glede na to so neutemeljene tožbene trditve, da bi morala toženka uporabiti zemljiškoknjižne oziroma svoje podatke, češ da bi zaradi napovedi za plačilo davka na promet z nepremičnino morala vedeti, da jo je tožnik odtujil, saj je ta promet priglasil. Toženki noben predpis ne nalaga, da vodi in vzdržuje lastno evidenco lastnikov oziroma neposrednih uporabnikov zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, ampak ji 404. člen ZDavP-2 nalaga, da NUSZ odmeri upoštevaje podatke, ki jih prejme od občine.

8Tožnik nima prav, ko trdi, da bi morala toženka za odmero stroškov uporabiti določbe ZUP. Tretji odstavek 2. člen ZDavP-2 namreč določa, da se za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, z zakonom o obdavčenju, s tem zakonom, zakonom, ki ureja finančno upravo, ali zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. ZUP se torej v davčnem postopku uporablja za tista vprašanja, ki niso urejena z ZDavP-2. Ker se nadomestilo odmerja v davčnem postopku, je potrebno glede stroškov upoštevati 79. člen ZDavP-2. Ta v tretjem odstavku določa, da gredo stroški davčnega postopka, kot so: izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled gredo v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno. Vendar pa sedmi odstavek tega člena določa, da ne glede na prvi do četrti odstavek tega člena plača stroške postopka v vsakem primeru udeleženec v postopku, če jih je povzročil po svoji krivdi.

9Po drugem odstavku 12. člena Odloka so zavezanci dolžni sporočiti pristojnemu organu vse spremembe, ki vplivajo na določitev višine nadomestila in spremembo statusa zavezanca najpozneje v 30 dneh od nastanka spremembe. Če nastane sprememba iz prejšnjega odstavka tega člena med letom, se takšna sprememba upošteva od prvega dne v naslednjem mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je bila sprememba evidentirana.

10Med strankama ni sporno, da tožnik v roku 30 dni MOL ni sporočil, da je stanovanje prodal. Zato je MOL toženki sporočila takšne podatke, ki jih je imela v podatkovni zbirki, katere lastnik in skrbnik je, in ki je osnova za odmero nadomestila (prvi odstavek 12. člena Odloka). Tožnik zmotno meni, da je toženka kršila 139. člen ZUP, ker bi morala sama ugotavljati dejansko stanje in pridobivati podatke iz uradnih evidenc. Tretji odstavek tega člena res določa, da si uradna oseba, ki vodi postopek, preskrbi po uradni dolžnosti podatke o dejstvih, o katerih vodi uradno evidenco organ, ki je pristojen za odločanje. Enako ravna uradna oseba glede dejstev, o katerih vodi uradno evidenco kakšen drug državni organ oziroma organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila. Vendar, kot je bilo že navedeno, vodi evidenco, na podlagi katere se odmerja NUSZ občina, na območju katere je stavbno zemljišče, za katerega se NUSZ odmerja, to pa je v obravnavanem primeru MOL, od katere je toženka tudi dobila podatke.

11Toženka je tako po presoji sodišča pravilno presodila, da je tožnik stroške povzročil po svoji krivdi, saj ni ravnal po drugem odstavku 12. člena Odloka in občini ni sporočil, da je nepremičnino odtujil. Zato je njena odločitev pravilna in zakonita.

12Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno, je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožnik je sicer predlagal, naj sodišče opravi glavno obravnavo, na kateri naj ga zasliši in vpogleda v zadevo davčnega organa pod številko prejemnega vpisnika 501-357/2017. Sodišče teh dokazov ni izvedlo, ker to, da je tožnik v zakonitem roku vložil napoved za plačilo davka zaradi spremembe lastništva nepremičnine, ni sporno in ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev. Kot je sodišče že pojasnilo, bi bilo za odločitev relevantno zgolj dejstvo, da je tožnik MOL-u v zahtevanem roku sporočil, da je stanovanje odtujil, vendar pa tega ni zatrjeval in za dokazovanje tega dejstva ni predlagal izvedbe nobenih dokazov. Sodišče bi torej tudi ob dejstvu, če je tožnik vložil napoved za odmero davka zaradi odtujitve nepremičnine, sprejelo enako odločitev.

13Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).