UPRS Sodba II U 165/2019-22

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave RS, št. DT4224-10081/2017-000032-09-130-13 z dne 9. 10. 2017 in odločba Ministrstva za finance, št. DT-499-13-421/2018-2 z dne 21. 1. 2019 se odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 559,98 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1S prvostopno odločbo je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2017 za objekte v k.o. Ruše: parc. št. ..., nezazidano stavbno zemljišče - ostali poslovni nameni v višini 7.215,72 EUR, parc. št. ..., nezazidano stavbno zemljišče - ostali poslovni nameni v znesku 10.450,46 EUR, stavbo ... - ostali poslovni nameni v znesku 367,08 EUR, stavbo ... - ostali poslovni nameni v višini 1.411,52 EUR in stavbo ... - družbene dejavnosti v višini 173,37 EUR. Skupaj je prvostopni organ tožeči stranki odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v višini 19.618,17 EUR.

2Tožeča stranka se je zoper to odločitev pritožila, Ministrstvo za finance pa je prvostopno odločbo spremenilo tako, da je tožeči stranki za stavbo z ID oznako ... odmerilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v višini 340,66 EUR, za stavbo z oznako ... v višini 1.783,81 EUR in za stavbo z oznako ... v višini 180,04 EUR. Skupno je drugostopni organ znesek obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča spremenil na znesek 19.970,71 EUR.

3Izpodbijani odločitvi temeljita na določbah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Ruše (v nadaljevanju Odlok), po katerem se v skladu z 58. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97) plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Drugostopni organ je prvostopno odločitev spremenil v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od zazidanih stavbnih zemljišč, in sicer tako, da je za stavbi s št. ... in ... odmeril višje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča kot prvostopni organ, za stavbo ... pa je bila odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča nižja. Glede tega drugostopni organ v svoji odločbi pojasnjuje, da je odločanje v škodo tožeče stranke oziroma pritožnika dopustno samo izjemoma v primerih iz 274. 278. in 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), načelo prepovedi spremembe na slabše (reformatio in peius) pa ne velja, če organ druge stopnje na pritožbo stranke, ki uveljavlja razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, odpravi odločbo prve stopnje in v dopolnjenem postopku in na podlagi na novo ugotovljenih dejstev izda odločbo, ki je za stranko manj ugodna od prejšnje odločitve. Glede na to pritožbeni organ, ki je glede odmere nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč ugotovil drugačno dejansko stanje, meni, da je odločitev v škodo pritožnice dopustna.

4V zvezi z odmero nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča pa iz izpodbijanih odločb izhaja, da sta obe stavbni zemljišči razvrščeni v prvo območje in sta po prvem odstavku 10. člena Odloka ovrednoteni s 500 točkami. Glede navedbe tožeče stranke v pritožbi, da poteka okoljska sanacija navedenih zemljišč, pa drugostopni organ pojasnjuje, da lahko na podlagi 18. člena Odloka občinski svet odloči o delni oprostitvi plačila nadomestila, kadar poslovni subjekt investira v ekološko sanacijo, pri čemer morajo zavezanci podati vloge za oprostitev najkasneje do 31. 12. za prihodnje leto. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi tožeča stranka takšno vlogo podala.

5Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka ter nepravilno uporabljenega materialnega prava. Navaja, da je drugostopni organ prekršil prepoved iz 253. člena ZUP (prepoved reformatio in peius), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe. Pritožbeni organ je namreč spremenil odločbo prvostopnega organa v škodo tožeče stranke, ko je znesek skupnih obveznosti iz prvostopne odločbe spremenil iz 19.618,17 EUR na 19.970,71 EUR, kar glede na določbo 253. člena ZUP ni dopustno.

6Glede odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za zemljišča s parc. št. ... in ... pa tožeča stranka navaja, da pritožbeni organ na njene pritožbene navedbe ni odgovoril. Za nepremičnino s parc. št. ... k.o. Ruše je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v višini 7.215,74 EUR, po podatkih GURS-a pa je vrednost tega zemljišča 8.529,00 EUR. Za nepremičnino s parc. št. ... k.o. Ruše je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo v višini 10.450,46 EUR, vrednost tega zemljišča pa je po podatkih GURS-a 12.353,13 EUR. Tako ugotovljena odmera je napačna. Zemljišči sta zasuti s filterprahom in v fazi okoljske sanacije, zato je zanju ugotovljena napačna dejavnost. Filterprah (cca 15000 m3), je v preteklosti nastajal kot odpadek v dejavnosti družbe A. d.d. - v stečaju.

7Tožeča stranka navaja, da mora biti višina obveznosti v razumnem sorazmerju z višino dohodka, ki ga prinaša lokacija. Načelo enakosti pred zakonom in načelo sorazmernosti zahteva upoštevanje sorazmerja med ugodnostjo in s tem povezanimi bremeni, ki jih z različnim urejanjem pravnih položajev normodajalec nalaga posameznim zavezancem, kar izpeljano pomeni, da mora biti višina obveznosti v razumnem sorazmerju z višino dohodka, ki ga prinaša lokacija. V konkretnem primeru pa omenjene parcele tožeči stranki ne prinašajo nobenega dohodka, česar pa tožena stranka pri odmeri ni upoštevala. To izhaja tudi iz stanja v naravi ter priloženih fotografij, iz katerih je razvidno, da so parcele zasute. V konkretni zadevi bi bilo treba upoštevati, za kakšne namene se predmetne nepremičnine dejansko uporabljajo. Ker to ni bilo storjeno, je kršeno načelo enakosti pred zakonom, saj je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo po fiksnih parametrih iz Odloka, nepremičnini pa sta dejansko popolnoma neuporabni. To dejstvo se mora upoštavati že pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in ne le kot možnost za delno oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. S tako visoko odmerjenim nadomestilom se poseže v ustavno pravico do zasebne lastnine. V danem primeru gre pri predmetnih nepremičninah, to je parc. št. ... in ... k.o. Ruše, glede na njuno stanje za popolnoma devastirani in celoti neuporabni parceli. Stroški ekološke sanacije so enormni, tako da gre za takšen odmik od povprečnega stanja nezazidanega stavbnega zemljišča, da je to v okviru spoštovanja načela sorazmernosti in ustavnega načela varstva zasebne lastnine treba upoštevati.

8Razen tega tožeča stranka ni mogla vedeti, da ji bo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v izpodbijani višini, saj ji to npr. za leto 2012 sploh ni bilo odmerjeno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

9Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Glede tožbenih navedb o prepovedi odločanja v škodo stranke vztraja pri obrazložitvi iz drugostopenjske odločbe. Navaja, da je zavzela stališče tudi glede načela enakosti pred zakonom in načela sorazmernosti, sicer pa je bil tožnik ob nakupu predmetnih nepremičnin seznanjen z njihovim dejanskim stanjem, kakor tudi, da so le-ta opredeljena kot stavbna zemljišča in kot taka podvržena odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10Sodišče je s sklepom št. II U 165/2019-13 z dne 15. 9. 2021 v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da bo v zadevi odločilo po sodniku posamezniku.

11Tožba je utemeljena.

12Stranki sta pri svojih stališčih vztrajali tudi na glavni obravnavi dne 23. 11. 2021. Iz navedb strank na glavni obravnavi še izhaja, da tožeči stranki za nezazidana stavbna zemljišča nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ni bilo odmerjeno vse do leta 2012. Takrat ji je bilo prvič odmerjeno z odločbo z dne 25. 10. 2012, ki pa je bila nato odpravljena in nadomeščena z drugo odločbo prvostopnega organa z dne 10. 12. 2012, v kateri te odmere ni več, ampak je bilo tožeči stranki odmerjeno le nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za zazidana stavbna zemljišča.

13Na naroku je bilo tudi ugotovljeno, da je bil filterprah na predmetnih nepremičninah že v času, ko jih je tožeča stranka kupila, to je v letu 2011. V času od nakupa predmetnega zemljišča do izdaje odmerne odločbe se Odlok ni spreminjal, saj je bil sprejet leta 2000 in nazadnje spremenjen leta 2007. Na naroku je tožeča stranka še pojasnila, da ni več lastnica predmetnih zemljišč, saj bi bila njihova ekološka sanacija zanjo preveliko breme.

14Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo listine sodnega in upravnega spisa ter zaslišalo tožečo stranko. Kot stranka zaslišana zakonita zastopnica tožeče stranke direktorica A.A. je povedala, da je direktorica tožeče stranke od leta 2010. Glede odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nezazidani stavbni zemljišči je pojasnila, da ta tožeči stranki vse do leta 2017 in izdaje izpodbijane odločbe ni bil odmerjen, v letu 2012 pa je bila odločba, ki ga je sprva odmerila, nato odpravljena, kot izhaja iz predloženih odločb. Na teh zemljiščih se nahaja filterprah, kot je razvidno iz predloženih fotografij. V zvezi možnostjo oprostitve plačila nadomestila, kar Odlok sicer omogoča, je pojasnila, da tožeča stranka za to ni vedela, sicer pa tožeča stranka ni mogla niti slutiti, da lahko pride do takšne odmere glede na pretekla leta, ko odmere ni bilo.

15Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po ogledu predmetnih zemljišč, saj je za potrebe tega postopka dejansko stanje na kraju samem dovolj razjasnjeno s predloženimi fotografijami. Razen tega okoliščina, da se na predmetnem nezazidanem stavbnem zemljišču nahaja filterprah ni sporna. Sodišče je zavrnilo tudi dokaz z izvedencem gradbene stroke, saj za potrebe tega postopka zadošča vrednost nepremičnin, kot izhaja iz uradnih evidenc, kar prav tako med strankami ni sporno.

16V predmetni zadevi je sporno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za nezazidani stavbni zemljišči v celoti, za zazidana stavbna zemljišča pa, kolikor je tožena stranka prvostopno odločbo spremenila v škodo tožeče stranke, predmet presoje pa je, ali je taka sprememba glede na določbo 253. člena ZUP dopustna.

17Glede ugovora tožeče stranke, da je drugostopni organ nedopustno spremenil prvostopno odločbo v škodo tožeče stranke, sodišče ugotavlja, da je ta utemeljen. To vprašanje ureja ZUP v 253. členu, ko določa obseg preizkusa izpodbijane odločitve preko meje, ki jo določa 247. člen ZUP¹, odločbo pa lahko spremeni v škodo pritožnika samo iz razlogov, ki so določeni v 274. (odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), 278. (izredna razveljavitev odločbe) in 279. (ničnost odločbe) členu ZUP.

18Tožena stranka je v drugostopni odločbi glede zazidanega stavbnega zemljišča ugotovila drugačno dejansko stanje in odločila v škodo tožeče stranke, pri tem pa se sklicuje na to, da je to (tudi po pravni teoriji) dopustno, kadar pritožnik sam izpodbija dejansko stanje. Takšno stališče pravne teorije je sicer točno², vendar pa tožeča stranka v pritožbi glede zazidanega stavbnega zemljišča (stavbe št. ..., ... in ...) ne uveljavlja razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ampak, da se v tem delu prvostopne odločbe ne da preizkusiti, torej uveljavlja razlog bistvene kršitve določb postopka. Ker torej v tem delu razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni bil uveljavljan, je tudi sprememba prvostopne odločitve v škodo tožeče stranke nedopustna.

19Pri tem sodišče dodaja, da je določba drugega odstavka 253. člena po jezikovni razlagi povsem jasna in odločanje v škodo pritožnika dopušča le iz taksativno naštetih razlogov iz 274., 278. in 279. člena ZUP. Zato je treba pri uporabi drugih razlagalnih metod določbe 253. člena ZUP ravnati restriktivno, saj bi se v nasprotnem primeru obšla obligatorna zakonska določba. Načelo prepovedi reformatio in peius je pomembno z vidika zagotavljanja pravne varnosti in zagotovljenega pravnega sredstva zoper odločitve državnih organov. Če so stranke izpostavljene nevarnosti, da se vložitev pravnega sredstva lahko konča v njihovo škodo (preko z zakonom predpisanih primerov), to lahko vodi do posega v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

20V obravnavanem primeru je bila z odločitvijo v škodo tožeče stranke storjena bistvena kršitev določb postopka.

21Obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izhaja iz v tem delu še vedno veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Uradni list SRS, št. 18/84), ki v 58. členu določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim, kanalizacijskim in električnim omrežjem.

22Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občina, pri tem pa upošteva zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte in naprave; lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (61. člen ZSZ/84).

23Nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma, za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje (prvi odstavek 60. člen ZSZ/84).

24Oprostitev nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je urejena v 59. členu tega zakona, ki v četrtem odstavku določa, da lahko občina predpiše oprostitev oziroma delno oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Ruše glede možnosti oprostitve nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča določa, da lahko občinski svet odloči o delni oprostitvi plačila poslovnih subjektov, kadar poslovni subjekt investira v ekološko sanacijo. Vlogo za oprostitev morajo zavezanci podati najkasneje do 31. 12. za prihodnje leto (18. člen Odloka).

25Določbe ZSZ/84 so dopolnjene še z določbami ZGO-1. Ta v tretjem odstavku 218. člena določa, da se za nezazidana stavbna zemljišča po tem členu z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave.

26Odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izda davčni organ, kjer nepremičnina leži (403. člen ZDavP-2). Ta izda odločbo po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancem davčni organ na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina (404. člen ZDavP-2).

27Glede odmere nadomestila za nezazidani stavbni zemljišči tožeča stranka ponavlja navedbe podane že v upravnem postopku, da sta navedeni zemljišči zasuti s filterprahom, zato je to zemljišče za tožečo stranko neuporabno in ji ne prinaša nobenega dohodka. Pri tem se znesek nadomestila bliža vrednosti celotne nepremičnine, zato odmera v navedeni višini že pomeni kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom in varstva lastninske pravice. Razen tega tožeča stranka glede na to, da v prejšnjih letih tega nadomestila ni plačala, ni mogla predvideti, da se bo to zgodilo v letu 2017.

28Med strankama dejstvo, da je predmetno zemljišče res zasuto s filterprahom, ni sporno, stališče tožene stranke pa je, da to na odmero nadomestila ne vpliva.

29Kot je zgoraj pojasnjeno, odločbo o odmeri nadomestila izda davčni organ. Dejansko podlago za odločitev predstavljajo podatki občine. Po prvem odstavku 218.c člena ZGO-1 mora občina za namene nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb, kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, lahko pa uporabi tudi podatke iz drugih (lastnih) evidenc. V primeru uporabe takih podatkov zakon predpisuje poseben postopek seznanitve zavezancev s temi podatki in njihovo usklajevanje (drugi do šesti odstavek 218. c člena ZGO-1).

30Iz navedb tožeče stranke, ki jih potrjujejo tudi podatki upravnega (in sodnega spisa), tožeči stranki vse do izdaje izpodbijane odločbe, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za predmetni nezazidani stavbni zemljišči vse do izdaje izpodbijane odločbe, torej vse do leta 2017 ni bilo odmerjeno, čeprav je lastnica predmetnih zemljišč vse od leta 2011. Odločba davčnega organa, ki je vključevala odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za ti nezazidani stavbni zemljišči je bila sicer izdana v letu 2012, vendar je bila nato po pritožbi tožeče stranke odpravljena in nadomeščena z drugo odločbo, v kateri je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča le za zazidana stavbna zemljišča. Iz slednje izhaja, da iz podatkov Občine Ruše, ki vodi uradne podatke, ki so osnova za izračun in odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, izhaja, naj se razlogi tožeče stranke upoštevajo in se ji torej nadomestila za predmetni nezazidani stavbni zemljišči ne odmeri. Davčni organ je s svojo odločitvijo temu sledil.

31Glede na obrazloženo je pritrditi tožeči stranki, da ni mogla pričakovati, da ji bo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča oziroma izdana odločba, kot je izpodbijana, ter zato tudi ni bilo nobenega razloga, da bi tožeča stranka iskala možnosti za oprostitev tega plačila.

32V postopku je ostalo nerazjasnjeno, zakaj tožeči vse do leta 2017, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za nezazidani stavbni zemljišči ni bilo odmerjeno, to pa je pomembno z vidika pravne podlage za odmero tega nadomestila. Uskladitev pridobivanja podatkov za odmero nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča je določena v 218.č členu ZGO-1. Bistvo te ureditve pa je, da lahko stranka dokazuje tej evidenci nasprotna dejstva. Pri tem so pomembna tudi dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina³, in jih posreduje davčnemu organu za potrebe odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča⁴. Upoštevajoč, da Odlok, ki predstavlja (ob zgoraj navedeni zakonski) materialnopravno podlago za odločitev o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v obdobju, v katerem je bila tožeča stranka lastnica tega zemljišča, ni bil spremenjen, je z vidika enakega varstva pravic stranke pomembna ugotovitev, sprememba katerih okoliščin je pripeljala do odmere. Tudi dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina in jih posreduje davčnemu organu za potrebe odmere nadomestila, so namreč predmet preizkusa pri odločanju o odmeri nadomestila⁵. Nenazadnje je to pomembno tudi z vidika možnosti za vložitev prošnje za oprostitev tega plačila. Pritrditi je tožeči stranki, da glede na to, da ji vse do leta 2017 nadomestilo ni bilo odmerjeno, ni imela razloga, da takšno prošnjo vloži.

33Ob tem je poudariti, da je tudi po stališču Ustavnega sodišča pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča zaradi zagotovitve načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) treba vzpostaviti sorazmerje med ugodnostmi in bremeni v zvezi s konkretnim stavbnim zemljiščem. Da je v konkretnem primeru to vzpostavljeno glede na v postopku pridobljene podatke zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoče ugotoviti.

34Po obrazloženem je sodišče zaradi kršitve 253. člena ZUP (v drugostopni odločbi), s čimer je storjena bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), ter zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tako v prvi kot drugostopni odločbi) na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijana akta odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek in razjasniti dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri in nato ponovno odločiti o zadevi, pri tem pa pravilno uporabiti tudi določbe ZUP.

35Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po tej določbi se, če sodišče ugodi tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku (glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu) prisodi pavšalni znesek v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, to je Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na citirano zakonsko določbo sodišče tožeči stranki ni odmerilo stroškov po Odvetniški tarifi, kot jih je ta zahtevala, ampak po Pravilniku. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožeči stranki priznajo stroški v višini 385,00 € (četrti odstavek 3. člena Pravilnika).

36Tožeča stranka je priglasila tudi stroške kilometrine za pot pooblaščenca iz sedeža njegove pisarne v Maribor. Stroški za prihod pooblaščenca na glavno obravnavo štejejo med stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato je sodišče tožeči stranki te stroške odmerilo ob uporabi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prihodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba), ki ureja višine povračil stroškov v zvezi z delom in službenim potovanjem (1. člen Uredbe), do katerih se ti v skladu z določbami te Uredbe ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Uredba v tretjem odstavku 5. člena določa, da se povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju ne všteva v davčno osnovo do višine 0,37 € za vsak prevožen kilometer. Tožeča stranka je priglasila stroške prihoda 100 km x 0,37 €, kar pomeni 37,00 € oziroma v dve smeri 74,00 €.

37Po obrazloženem je sodišče tožeči stranki odmerilo stroške v višini 459,00 €. K temu je prištelo še 100,98 € 22 % za DDV in skupno znesek 559,98 €, naložilo v plačilo toženi stranki.

38Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

¹ Ta določa, da drugostopni organ preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija (prvi odstavek), v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon (drugi odstavek).
² Glej Komentar ZUP, Uradni list RS, Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 617.
³ Glej obrazložitev pod tč. 29.
⁴ Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 80/2020 z dne 16. 9. 2020, tč. 9.
⁵ Glej kot op. št. 4.