VSRS Sklep X DoR 129/2025-3

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali je pravilno stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da mora biti iz sklepa o ustavitvi postopka davčne izvršbe razvidno, kdo je bil predlagatelj in/ali upnik izvršilnega postopka?

2. Ali je pravilno stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da se za vračilo BPP po 46. členu ZBPP uporabi materialnopravna pravila o zastaranju, ki sicer veljajo za zastaranje terjatev na povračilo pravdnih stroškov na podlagi pravnomočnih sodb, tj. 356. in ostale člene OZ in ne 125. in 126. člen ZDavP-2, čeprav se terjatev terja v postopku davčne izvršbe?

1Prvostopenjski davčni organ je s sklepom, št. DT 4933-154204/2013-3 z dne 3. 7. 2020, ustavil postopek davčne izvršbe zoper dolžnika in razveljavil v njem opravljena dejanja, ker je ugotovil, da je na podlagi 126. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pravica do izterjave že absolutno zastarala.

2Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) tožbi prve tožnice ugodilo, zgoraj navedeni sklep prvostopenjskega davčnega organa odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek.

3Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo na podlagi pravnomočne sodbe pravdnega sodišča tožniku (sedaj dolžniku) med drugim naloženo, da toženki povrne pravdne stroške, pri čemer je zaradi odobrene brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) ta toženkina terjatev na podlagi 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v obsegu izplačane pomoči prešla na Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS). Upravno sodišče je presodilo, da gre za judikatno terjatev civilnopravne narave in da je zato treba uporabiti materialnopravna pravila o zastaranju iz 356. in ostalih členov Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ugotovilo pa je tudi, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, ali je predlog vložil predhodnik Državnega odvetništva RS kot zastopnik RS ali pa ga je ta vložil v lastnem svojstvu predlagatelja. Po presoji Upravnega sodišča torej iz izpodbijanega sklepa niti ni jasno, kdo je bil predlagatelj in/ali upnik v zadevnem izvršilnem postopku, davčni organ pa je tudi nepravilno uporabil materialnopravna pravila o zastaranju (iz ZDavP-2 namesto iz OZ).

4Tožena stranka (v nadaljevanju predlagateljica) je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlagala, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi dveh pomembnih pravnih vprašanj.

5Predlog za dopustitev revizije je utemeljen.

6Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, izpolnjeni. Stališče Vrhovnega sodišča o tem, po katerih pravnih pravilih se v davčni izvršbi presoja zastaranje terjatve, ki temelji na pravnomočni sodni odločbi, je namreč pomembno ne le za zagotovitev pravne varnosti dolžnikov terjatev iz naslova sodnih stroškov po 46. členu ZBPP, ampak tudi za oblikovanje enotne in predvidljive davčne (upravne) prakse. Enako velja za prvo dopuščeno vprašanje glede obveznih sestavin sklepa o ustavitvi davčne izvršbe, upoštevaje predlagateljičine navedbe, da letno izda več tisoč sklepov, ki se nanašajo na izvršbo v zvezi z BPP. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP dopustilo.

7Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).