VSRS Sklep X DoR 144/2025-3

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je pravilno stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da se za vračilo BPP po 46. členu ZBPP uporabi materialnopravna pravila o zastaranju, ki sicer veljajo za zastaranje terjatev na povračilo pravdnih stroškov na podlagi pravnomočnih sodb, tj. 356. in ostale člene OZ in ne 125. in 126. člen ZDavP-2, čeprav se terjatev terja v postopku davčne izvršbe?

1Z izpodbijano sodbo (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) je Upravno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, sklep Finančne uprave Republike Slovenije DT 4933-70617/2013-5 z dne 12. 8. 2020 odpravilo in vrnilo zadevo istemu organu v ponoven postopek.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je drugače kot toženka presodilo, da je terjatev iz 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) judikatna terjatev, za katero veljajo pravila o zastaranju iz 356. in ostalih členov Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ne Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP‑2). Pojasnilo je tudi, zakaj ta zadeva ni primerljiva z zadevami X Ips 291/2016, X Ips 33/2019 in II U 163/2018.

3Zoper to sodbo je toženka (v nadaljevanju predlagateljica) vložila predlog za dopustitev revizije glede v izreku navedenega vprašanja. Njegovo pomembnost utemeljuje s (samovoljnim oziroma arbitrarnim) odstopom od stališč sodne prakse iz zadeve Vrhovnega sodišča X Ips 291/2016 (pa tudi iz zadev Vrhovnega sodišča X Ips 33/2019 in Upravnega sodišča II U 163/2018) ter z navedbami, da bo odgovor nanj pomemben za upravno in sodno prakso v zvezi z davčnimi izvršbami nedavčnih obveznosti. Sodišča obravnavajo veliko zadev s področja brezplačne pravne pomoči, Finančna uprava Republike Slovenije pa veliko zadev, v katerih izvršbo predlagajo drugi organi, med njimi sodišča, ki so organi za brezplačno pravno pomoč. Predlagateljica vztraja, da je treba za zastaranje obveznosti iz 46. člena ZBPP uporabiti pravila o zastaranju iz ZDavP-2 in ne OZ. Ni logično, da bi se za zastaranje obveznosti iz 48. člena ZBPP uporabljal ZDavP‑2, za zastaranje obveznosti iz 46. člena istega zakona pa OZ, čeprav je za izvršbo obeh pristojen davčni organ. Opozarja še na stališče Ustavnega sodišča iz zadeve U-I-6/13-12 in Up-24/13-16, da spora o obstoju denarne terjatve iz civilnopravnega razmerja ne sme reševati davčni organ, pri čemer naj bi bil spor o zastaranju po mnenju predlagateljice spor o obstoju terjatve.

4Predlog je utemeljen.

5Predlagano vprašanje je po presoji Vrhovnega sodišča pomembno in izpolnjuje pogoje za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).¹ Revizija glede predlaganega vprašanja je že bila dopuščena s sklepom X DoR 129/2025 z dne 7. 1. 2026. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je stališče Vrhovnega sodišča o tem, po katerih pravnih pravilih se v davčni izvršbi presoja zastaranje terjatve, ki temelji na pravnomočni sodni odločbi, pomembno ne le za zagotovitev pravne varnosti dolžnikov terjatev iz naslova sodnih stroškov po 46. členu ZBPP, ampak tudi za oblikovanje enotne in predvidljive davčne (upravne) prakse. Ker je vprašanje glede na navedeno torej pomembno z vidika razvoja prava preko sodne prakse, je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo tudi v obravnavani zadevi.

6Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače.