17. člen ZDDPO-2

Vsebina petih računov kot takšna ni sporna. Glede razlogov, iz katerih je šteti račune po določbah SRS in ZDDV-1 za neverodostojno oziroma neustrezno podlago za knjiženje stroškov in za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV, se sodišče v celoti strinja s presojo davčnih organov, po kateri računi z ozirom na njihovo pomanjkljivo oziroma nedoločno vsebino sami po sebi ne izkazujejo dejanske oprave storitev in tudi ne uporabe zaračunanih storitev za pridobivanje (obdavčenih) prihodkov. Tožeča stranka v tej zvezi ves postopek DIN in v tožbi nasprotno trdi, da so obravnavani računi ustrezna podlaga tako za knjiženje stroškov kot tudi za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Utemelji pa svojo trditev zgolj z nadaljnjo trditvijo, da so bile storitve po računih opravljene, ki jo nadgradi s pozivom davčnemu organu, da dejansko stanje v tej smeri razišče. Pri čemer že davčni organ tožeči stranki pravilno pojasni, da je v primeru, ko so ugotovljene pomanjkljivosti listin in s tem vzpostavljen dvom v njihovo verodostojnost, na davčnem zavezancu, da verodostojnost listin izkaže in da to ni dolžnost, ki bi jo nosil davčni organ

Skladno s prvim odstavkom 29. člena ZDDPO-2 je davčno priznan tisti odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov. Takšen odhodek za pravno osebo predstavlja določen doprinos k njenemu poslovanju in ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da obresti niso poslovno potreben odhodek, ker je bila kupnina za zemljišča, v zvezi s katerimi je bilo najeto posojilo, plačana prodajalcu še pred odobritvijo posojila. Zgolj to dejstvo pa ne zadošča za zaključek, da se obresti ne priznajo kot odhodek, ki zmanjšuje davčno osnovo. Da gre za odhodek, ki je za davčnega zavezanca nepotreben oziroma neupravičen, bi sodišče prve stopnje lahko utemeljilo ob ugotovitvi, da so bila finančna sredstva, pridobljena od banke, porabljena v nasprotju z namenom iz 29. člena ZDDPO-2. To pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Določbo 17. člena ZDDPO-2, ki ureja določanje primernih (tržnih) cen za opravljene posle med povezanimi osebami, je po naravi stvari mogoče uporabiti le v primerih, če sami odhodki niso sporni oziro

Tek zastaralnega roka ne prekine zgolj začetek davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma katero drugo specifično dejanje davčnega organa, temveč prav vsako ravnanje davčnega organa, ki je izvršeno z namenom končne odmere davka. Posledično bi lahko davčni zavezanec uspešno zatrjeval, da določeno ravnanje davčnega organa ni prekinilo teka zastaralnega roka za določeno vrsto davka le v primeru, če bi mu uspelo izkazati, da to ravnanje ni bilo vsebinsko povezano z na koncu naloženo mu davčno obveznostjo. Odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov (in je posledično davčno priznan po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2), mora predstavljati za pravno osebo določen doprinos k njenemu poslovanju. Ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.

Odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov (in je posledično davčno priznan po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2), mora predstavljati za pravno osebo določen doprinos k njenemu poslovanju. Ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist. V primeru določbe 17. člena ZDDPO-2 sami odhodki niso sporni oziroma jim je priznana povezanost s poslovanjem davčnega zavezanca, sporna je le njihova višina. Povedano drugače, odhodek, ki ni nastal v zvezi s poslovanjem davčnega zavezanca, ni davčno priznani odhodek v pomenu DDPO, pri tem pa ni pomembno ali je nastal pri poslovanju s povezano osebo ali pa pri poslovanju s tretjim. Namen podatkov (ki jih mora obvezno vsebovati račun) je, da davčnim organom omogočiti nadzor nad tem, ali je bil plačan dolgovani davek in, odvisno od primera, ali obstaja pravica do odbitka DDV. Zato je treba ob upoštevanju tega cilja analizirati, ali so računi davčnih zavezancev, v skladu z zahtevami iz 226. člena Direktive o DDV.

Ugotovljena neverodostojnost knjigovodskih listin oziroma ugotovitev, da le-te ne izkazujejo resničnega poslovnega dogodka je podlaga za to, da se odhodek davčno ne prizna. Ko nastane dvom v resničnost poslovnih dogodkov, ki jih zavezanec dokazuje s knjigovodskimi listinami, je torej na zavezancu, da dokaže, da so se poslovni dogodki, ki naj bi jih listine izkazovale, tudi dejansko zgodili. Na davčnem organu pa je odločitev o tem, ali se predlagani dokazi izvedejo in presoja izvedenih dokazov. Na neverodostojnost listin med drugim kaže tudi tožnikovo nedosledno knjiženje teh računov, okoliščina, da za isti račun (isti datum in znesek) obstajajo dve zaporedni številki, da določenih računov tožnik sploh ni predložil davčnemu organu, da je bilo plačilo za določene račune izvedeno še pred njegovo izdajo, pri čemer pa tožnik ni prejel avansnega računa. Po mnenju davčnega organa gre za ponarejene listine in za fiktivne račune. Odhodki, ki so ob takšnih poslov nastali, pa tudi ne morejo šteti niti za davčno upoštevne odhodke pri odmeri DDPO. Na pravilnost izpodbijane odločitve sama ugotovitev glede fiktivnih računov, ne vpliva. Za odločitev je relevantno dejstvo, da tožnik

Za pojem povezanih oseb ni nujno, da gre za obvladovanje preko kapitalske povezanosti. Za povezanost oseb gre tudi takrat, kadar so osebe medsebojno povezane na podlagi pogodbe ter se pogoji transakcij razlikujejo od pogojev, ki bi bili med nepovezanimi osebami. Poslovna povezanost obeh subjektov se v obravnavanem primeru kaže zlasti v tem, da bi brez dela zaposlencev, ki so bili formalno zaposleni pri A.A. s.p., v resnici pa so opravljali delo pri tožniku, bila proizvodnja v takšnem obsegu, kot jo opravlja tožnik, nemogoča. V primeru, ko so zaračunane dobave ali storitve sicer opravljene, vendar je ugotovljeno, da so zgolj navidezno prikazane kot posledica poslovanja med dvema subjektoma (z namenom pridobiti račune in s tem pravico do odbitka vstopnega DDV), dejansko pa jih ni opravil drug davčni zavezanec, temveč prejemnik računa sam, za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV niti ni treba še posebej ugotavljati, ali je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo omenjenega izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. V takem pri

V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali gre v obravnavanem obdobju za poslovanje tožnika s povezanimi osebami s tožnikom, v smislu določb točke 2 in 3 prvega odstavka 16. člena in 7. točke 74. člena ZDDPO-2, sporen je izračun transfernih cen za obravnavano obdobje in z izpodbijano odločbo dodatno naložen DDPO, akontacija DDPO ter obresti za obravnavano obdobje (primarna obdavčitev), sporna pa je tudi ugotovitev davčnega organa, da naj bi tožnik izplačal prikrito izplačilo dobička (7. točka 74. člena ZDDPO-2) in posledično odmera davčnega odtegljaja tožniku za predmetno obdobje (sekundarna obdavčitev). Za pravilno odločitev je v zadevi bistvenega pomena ugotovitev, ali gre v predmetni zadevi za poslovanje med povezanimi osebami, kot jih opredeljuje točka 2 in 3 prvega odstavka 16. člen ZDDPO-2, saj le v primeru ugotovitve, da gre v danem primeru za poslovanje med povezanimi osebami, pride do ugotavljanja transfernih cen in tudi do ugotavljanja morebitnega prikritega izplačila dobička. Po presoji sodišča povezanost tožnika s tujo družbo D. na podlagi pogodbe MSA, sklenjene leta 2008, je v obravnavanem obdobju pravilno ugotovljena in gre tako tudi v obravnavani zadevi za po

V konkretni zadevi gre za vprašanje prikritega izplačila dobička, kjer se upošteva povezanost v smislu 7. točke 74. člena ZDDPO-2. Ta med drugim določa, da se za dohodke, podobne dividendam, šteje prikrito izplačilo dobička, ki se opravi osebi, ki ima neposredno ali posredno v lasti najmanj 25 % vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru izplačevalca ali obvladuje izplačevalca na podlagi pogodbe ali na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami. Za prikrito izplačil dobička se šteje vsako nadomestilo, ki ga zagotovi izplačevalec osebi iz prejšnjega stavka, zlasti zagotovitev vseh oblik sredstev in opravljanje storitev, vključno z odpustom dolga, brez plačila ali po ceni, ki je nižja od primerljive tržne cene iz 16. člena in 17. člena tega zakona.

Ko gre za povezani osebi v smislu prvega odstavka 16. člena ZDPPO-2, se po četrtem odstavku tega člena ZDDPO-2 pri ugotavljanju odhodkov davčnega zavezanca upoštevajo transferne cene s povezanimi osebami za sredstva, vključno z neopredmetenimi sredstvi, ter storitve, vendar odhodki največ do višine, ugotovljene z upoštevanjem primerljivih tržnih cen, določenih na način iz petega odstavka tega člena ZDDPO-2.

Tožnik je glede na insolventnost A.A. s.p., s tem, ko mu je plačeval v gotovini, zavestno škodil upnikom, ki jim je A.A. ostal dolžan, in med katerimi je največji upnik ravno proračun države. Iz omenjenega načina poslovanja med tožnikom in povezano osebo A.A., ki je prikrivalo dejstvo, da so bili delavci povezane osebe dejansko zaposleni pri tožniku, izhaja, da je tožnik opravil storitve sam. Zato je pravilen zaključek davčnega organa, da se je tožnik s takšnim načinom poslovanja moral zavedati, da navedene transakcije pripeljejo do davčne zatajitve. Utemeljen je zaključek, da se je na ta način poskušalo izogniti plačilu DDV, ki ga je tožniku zaračunala povezana oseba, tožnik pa je na podlagi teh računov uveljavljal vstopni DDV.

Objektivne okoliščine, ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika, so pojasnjene na način, da je mogoče na njihovi podlagi sklepati, da tožnik v teh transakcijah ni bil dobroveren. Edini cilj obravnavanega načina poslovanja med navedenimi (povezanimi) osebami je bil pridobiti likvidnostna sredstva oz. pridobiti davčno ugodnost (odbitek DDV), ob hkratnem vedenju, da v tej transakciji ne bo plačan izstopni DDV, zaradi likvidnostnih težav prodajalca, ki je DDV obračunal, ne pa tudi plačal.

Glede na 7. točko prvega odstavka 74. člena ZDDPO-2 se odpust dolga brez plačila večinskemu lastniku šteje za prikrito izplačilo dobička oziroma za dohodke podobnim dividendam, od katerega se po ZDoh-2 obračuna in plačuje davčni odtegljaj kot dokončen davek. S tem, ko družba ni niti terjala vračila posojil od tožnika, je ta neobdavčeno prejel izplačana sredstva, ki jih je družba pridobila tekom izvajanja poslovanja pravne osebe kot pridobitne dejavnosti na trgu zaradi pridobivanja dobička. Če družba kot gospodarski subjekt daje posojila fizični osebi kot kreditojemalcu in ob tem ne obračuna in plača obresti, tudi te, glede na določbe ZDoh-2 predstavljajo dohodke iz kapitala za prejemnika brezobrestnega posojila.