18. člen ZDDPO-2

Pogodbene obveznosti so se izrecno nanašale na izplačilo na podlagi priložene dokumentacije z navedbo, da v primeru, če ta ne bo popolna in resnična ter pravočasno dostavljena, odobrena sredstva ne pripadajo. Obligacijsko pravno gledano je šlo za zavezo z odložnim pogojem, iz česar izhaja, da preslepitev o izpolnitvi pogoja za učinkovanje pogodbe (v smislu pridobitve posojila ali ugodnosti) predstavlja izpolnitev biti kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo stališče obrambe, da je obdolžena pravna oseba ugodnost sofinanciranja pridobila že s sklenitvijo Pogodbe o sofinanciranju s Fundacijo z dne 13. 10. 2015 in ne šele z izplačilom denarnih sredstev na njen račun. Na izvršitev očitanega kaznivega dejanja ne vpliva dejstvo, da je obdolžena pravna oseba društvo katerega osnovni namen ni pridobivanje dobička oziroma opravljanje gospodarske dejavnosti. Skladno z drugo alinejo enajstega odstavka 99. člena KZ-1 lahko opravljajo gospodarsko dejavnost vse pravne osebe javnega ali zasebnega prava, pomemben pa je vsebinski kriterij, katerega je obdolžena pravna oseba brez dvoma izpolnila. V zvezi s presojo storilčevega naklepa je obramba zmotnega stališča, da oškodovanec sam s svojo naivnostjo, malomarnostjo oziroma lastno neaktivnostjo v smeri opustitve preverjanja podatkov, ki jih predloži stranka, pripomore k lastni preslepitvi, saj neskrbno ravnanje oškodovanca ne more predstavljati privolitve v sklenitev tveganega posla oziroma v škodo, ki oškodovancu nastane.

Davčni zavezanec mora v zvezi s transfernimi cenami po določbah prvega odstavka 382. člena ZDavP-2 v zvezi z 18. členom ZDDPO-2 zagotavljati dokumentacijo o povezanih osebah, obsegu in vrsti poslovanja z njimi ter o določitvi primerljivih tržnih cen, in sicer splošno dokumentacijo in posebno dokumentacijo, katere pomembni del je tudi analiza primerljivosti transakcij, ki jo mora po petem odstavku tega člena v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora na zahtevo davčnega organa temu dati na razpolago praviloma nemudoma. V skladu z navedenim bi torej moral tožnik, ki je v predloženih davčnih obračunih za kontrolirana obdobja izkazoval, da so odhodki iz naslova presežnih posojil v skladu s primerljivo tržno zadolžitvijo, z dokazi o davčno priznanih odhodkih razpolagati že ob sestavi davčnih obračunov. Breme dokazovanja je po navedenem na zavezancu, kar velja tudi v primeru, če mu davčni organ, kot v obravnavani zadevi, dokazovanje s predpisano dokumentacijo dopusti v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora. Jamstvo iz drugega odstavka 32. člena ZDDPO-2 je lahko izvedeno na različne načine, tudi s patronatsko izjavo, ki sodi med zavarovanja, ki jih je poslovna praksa razvila k

V obravnavani zadevi je sporno, ali je davčni organ pravilno opredelil naravo poslovanja tožnika in opredelil sodelovanje tožnika z družbo A. kot fiktivno. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik dejansko sam opravljal posle financiranja oz. dajanja kreditov fizičnim osebam. Sodišče se strinja z oceno davčnega organa, da je pri transakcijah šlo za fiktivna posojila iz TRR družbe A. na TRR tožnika in obratno za fiktivna vračila vloženih denarnih sredstev iz TRR tožnika na TRR družbe A.. Na takšen način je tožnik z gibanjem denarnih sredstev prelagal davčno breme na offshore družbo in tako prikrival dejanski pravni posel.