40. člen ZDoh-2

Obravnavani tožnikov dohodek temelji na tožnikovem nekdanjem zaposlitvenem statusu pri OZN, ki narekuje vzpostavitev zavarovanja, kjer se Sklad UNJSPF plemeniti skozi investiranje, zavarovanje pa se hkrati financira tudi s plačevanjem prispevkov delodajalca in delavca. Navedeno ustreza značilnostim kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Tožnikov dohodek, prejet od OZN, ustreza slovenski dodatni starostni pokojnini, ki se izplačuje v obliki mesečne pokojninske rente.

Tožnikov dohodek temelji na tožnikovem nekdanjem zaposlitvenem statusu pri OZN, ki narekuje vzpostavitev zavarovanja, kjer se sklad UNJSPF plemeniti skozi investiranje, zavarovanje pa se hkrati financira tudi s plačevanjem prispevkov delodajalca in delavca. Navedeno ustreza značilnostim kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Tudi dejstvo, da plačevanje v sklad UNJSPF za zaposlene pri OZN ni obvezno, ampak je skladno z vsakokratnim dogovorom zaposlenega pri OZN, pri čemer določeni zaposleni pri OZN do tega niti niso upravičeni po presoji sodišča kaže na to, da ne gre za dohodek iz naslova obveznega pokojninskega zavarovanja. Ni sporno, da se lahko dohodek iz sklada UNJSPF izplača kot mesečno izplačilo, vendar pa imajo upravičenci možnost, da izberejo tudi drugačen način izplačila in da takoj prejmejo polno pokojnino ali pa 1/3 pokojnine takoj, ostalo pa kot rento. Navedeno po presoji sodišča le še dodatno kaže na to, da obravnavani dohodek tožnika po vsebini ni del obveznega pokojninskega zavarovanja, temveč je lahko opredeljen le kot dohodek iz prostovoljnega pokojninskega zavarovanja.

UNJSPF ni sklad, ki bi gradil na medgeneracijski solidarnosti, temveč gre za financiranje rente iz naslova premoženja sklada. Sklad namreč investira premoženje, pokojnine pa financira iz oplajanja njegovega premoženja in jih izplačuje v obliki rentnega izplačila. Vplačevanje prispevkov s strani delodajalca in zavarovanca v sklad UNJSPF tudi ni obvezno. Dejstvo, da začasni delavci OZN nimajo pravice do izplačil iz tega sklada, prav tako tudi ne delavci, ki so zaposleni za kratko obdobje, pa še dodatno potrjuje pravilnost tožnikovega stališča, da ne gre za obvezno zavarovanje. Ker pokojnina OZN ne vključuje socialnega zavarovanja (zdravstvene storitve, nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo), ampak pokriva le starost, smrt in invalidnost, vsak udeleženec pa lahko ob odhodu iz OZN dvigne vsa privarčevana lastna sredstva in z njimi prosto razpolaga, saj namen sklada UNJSPF ni nuditi osnovne socialne varnosti, po presoji sodišča tožnikovega dohodka ni mogoče šteti za pokojnino, temveč za pokojninsko rento.

Letni dodatek, ki ga prejemajo uživalci slovenskih pokojnin ter temu dodatku primerljiv regres za letni dopust, ki ga prejema tožnik kot letni dodatek k svoji pokojnini iz Republike Avstrije, ne predstavljata pravic delavca iz sklenjenega delovnega razmerja v smislu 13. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2, zato je davčni organ ravnal pravilno, ko je pri odmeri akontacije dohodnine upošteval celotno višino regresa. Pri odmeri akontacije dohodnine je bila pravilno upoštevana tudi višina božičnice tožnika, ki predstavlja po svoji pravni naravi dodatek k tuji pokojnini (drugi odstavek 40. člena ZDoh-2), in je zato že po naravi stvari ni mogoče enačiti s prejemkom (v Republiki Sloveniji ali v tujini) zaposlenih delavcev v smislu 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2. Tudi božičnica namreč ne predstavlja dela plače tožnika oziroma pravice iz naslova sklenjenega delovnega razmerja, pač pa prejemek iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma dohodek iz tožnikovega preteklega dela v tujini.

V predmetni zadevi tožnikov dohodek temelji na tožnikovem nekdanjem zaposlitvenem statusu pri OZN, ki narekuje vzpostavitev zavarovanja, kjer se sklad UNJSPF plemeniti skozi investiranje (naložbeni sklad), kar priznava tudi toženka, zavarovanje pa se hkrati financira tudi s plačevanjem prispevkov delodajalca in delavca. Navedeno po mnenju sodišča predstavlja ustreznico kolektivnemu prostovoljnemu dodatnemu pokojninskemu zavarovanju. Tudi tožnikova navedba, da plačevanje v sklad UNJSPF za zaposlene pri OZN ni obvezno, ampak je skladno z vsakokratnim dogovorom zaposlenega pri OZN, pri čemer določeni zaposleni pri OZN do tega niti niso niti upravičeni, po presoji sodišča kaže na to, da ne gre za dohodek iz naslova obveznega pokojninskega zavarovanja. Toženka tudi ne zanika, da se lahko dohodek iz sklada UNJSPF izplača kot mesečno izplačilo, upravičenci pa imajo možnost, da izberejo tudi drugačen način izplačila in da lahko takoj prejmejo polno pokojnino ali pa 1/3 pokojnine takoj, ostalo pa kot rento. Navedeno po presoji sodišča kaže na to, da obravnavani dohodek tožnika po vsebini ni del obveznega pokojninskega zavarovanja, temveč je lahko opredeljen le kot dohodek iz prostovoljne

Iz jezikovne razlage prvega odstavka 117. člena ZDoh-2 izhaja, da se rezidentu v Republiki Sloveniji prizna olajšava iz naslova plačanih premij za dodatno pokojninsko zavarovanje ne samo, če ima izvajalec pokojninskega načrta sedež v Sloveniji, pač pa tudi, če je zavezanec premije plačal izvajalcu pokojninskega načrta s sedežem v kakšni drugi državi članici EU. Dodaten pogoj za priznanje takšne olajšave je, da je izvajalčev pokojninski načrt vpisan v poseben register skladno s predpisi, ki urejajo prostovoljno dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Skladno z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah slovensko sodišče ne sme opravljati izvršbe nad premoženjem, ki ga ima dolžnik v tujini. Za uveljavitev izvršitve sodbe, sodne poravnave in javne listine, vse izdano s strani slovenskega sodišča oziroma sestavljene v Sloveniji, mora upnik bodisi pridobiti evropski nalog za izvršbo pred slovenskim sodiščem, ki se nato izvrši v drugi državi, v kateri ima dolžnik premoženje, bodisi pridobiti razglasitev izvršljivosti v državi članici, v kateri zahteva izvršitev, torej v kateri ima dolžnik premoženje, na podlagi postopka exequatur, ki ga določa Uredba (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I). Pri tem je evropski nalog za izvršbo mogoče dobiti le za izdane sodbe, potrjene ali sklenjene sodne poravnave in javne listine sestavljene po 21. 1. 2005 (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov).

Cilj zavarovanja pri A. je oblikovati dodatek k socialnim izplačilom, ki se oblikujejo na podlagi splošne nacionalne ureditve, pokojnina pa je starostna ter neposredno odvisna od opravljenega časa zaposlitve. To ustreza slovenski dodatni starostni pokojnini po prvem odstavku 361. člena ZPIZ-1, ki se izplačuje v obliki mesečne pokojninske rente. Kolikor pa je temu tako, pa pridejo v poštev pravila o posebni davčni osnovi po tretjem odstavku 42. člena ZDoh-2, ki določa, da se v davčno osnovo od pokojninske rente, kot je odmerjena skladno s pravili o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, šteje le 50 % dohodka, kar po izrecni določbi zakona velja tudi za primerljive pokojninske rente, prejete iz tujine.

V skladu s prvim odstavkom 40. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) v pokojnino spada tudi letni dodatek in se določbe ZIZ, ki urejajo izvršbo na plačo, smiselno uporabljajo tudi za izvršbo na pokojnino (drugi odstavek 128. člena ZIZ).

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnica v letu 2016 prejemala iz Nemčije dohodke od dveh izplačevalcev. Sporna pa je pravna narava teh dohodkov. Tožnica meni, da gre za odškodnino, ki ne zapade obdavčitvi z dohodnino (5. točka 27. člena ZDoh-2), toženka pa meni, da gre za pokojnino, ki jo je potrebno obdavčiti z dohodnino. Po mnenju sodišča je v obravnavanem primeru davčni organ ugotovil pravilno pravno naravo obravnavanih prejemkov tožnice in pravilno pravno podlago za obračun akontacije dohodnine, ko je presodil, da imajo obravnavani prejemki pravno naravo pokojnine in ne odškodnine, kot to trdi tožnica.

Pri presoji, ali je določen prejemek pokojnina, se za namene ZDoh-2 smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji. Prejemki iz vira 1109 predstavljajo pokojninsko rento in se zato obdavčijo po šestem odstavku 127. člena ZDoh-2 po 25 % stopnji. Vprašanje o statusu rezidenta mora biti kot predhodno vprašanje rešeno vsaj z dokončno odločbo. Ob izdaji prvostopenjske odločbe to vprašanje še ni bilo dokončno rešeno, saj je bila izpodbijana odločba izdana pred potekom pritožbenega roka zoper odločbo, s katero je bilo rešeno predhodno vprašanje. Vendar pa ta kršitev ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločbe, saj je v času izdaje drugostopenjske odločbe odločitev o predhodnem vprašanju postala dokončna.

Način obdavčitve pokojninske rente iz tujine določa 127. člen ZDoh-2, ki ga je treba razumeti tako, da se dodatne pokojnine oziroma pokojninske rente, ki ne predstavljajo pretežnega dela dohodka prejemnika, obdavčijo na podlagi šestega odstavka 127. člena ZDoh-2, po katerem se akontacija od dohodka izračuna po stopnji 25 % od davčne osnove brez upoštevanja olajšav.

Mesečna renta, prejeta po upokojitvi upravičenca od nekdanjega delodajalca v tujini, je dohodek, ki je po vsebini oziroma po namenu primerljiv dohodkom iz naslova slovenskega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja po 293. členu ZPIZ, ki se po ZDoh-2 uvrščajo med pokojnine.

Upravni organ je pravilno zaključil, da tožnikov lastni dohodek presega mejni znesek iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, tj. 520,00 EUR, ter da iz tega razloga glede na svoj finančni položaj tožnik ni upravičen do dodelitve redne BPP. Ker ZSVarPre zmanjšanja lastnega dohodka zaradi administrativnih in sodnih prepovedi ne določa, organ za BPP tudi ni imel podlage za odštevanje tovrstnih odhodkov od ugotovljenega lastnega dohodka tožnika. Tožnik ni predložil dokazil, ki bi izkazovala stroške za njegovo zdravljenje, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, niti dokazil o izredni finančni obveznosti, za katero ni vedel in ni mogel nanjo računati in tudi ne dokazil o drugih razlogih, za katere ni mogel vplivati, pa se je zaradi njih znašel v položaju materialne ogroženosti, zato ni podlage za priznanje izjemne BPP. Organ je mogel tožnikovo prošnjo obravnavati kot prošnjo za dodelitev redne BPP, čeprav je tožnik prosil za nujno BPP, saj iz vložene prošnje ne izhaja, da bi postopek odločanja o tej povzročil, da bi prosilec zaradi tega zamudil rok za kakšno pravno dejanje ali bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje.

Plačani prispevki za socialno varnost ne zmanjšujejo davčne osnove v primeru, ko se dohodnina odmerja od rente, prejete z naslova ukrepa za zgodnje upokojevanje kmetov.

Pravna podlaga za obračun akontacije dohodnine je odvisna od presoje davčnega organa, ali sporni prejemek predstavlja pokojnino ali drug dohodek iz delovnega razmerja.