36. člen ZDoh-2

Vsak dohodek iz drugega pogodbenega razmerja (neodvisno od tega, ali ima elemente odvisnega oziroma neodvisnega razmerja), če ni v zvezi z opravljanjem dejavnosti, se obdavči po določbah 2. točke III. poglavja ZDoh-2. Te vključenosti v civilnopravnih razmerjih v splošnem ni, podjetnik se zaveže naročniku le opraviti določen posel (obligacija rezultata). Če pa rezultat ne nastaja v podjetju naročnika, ni mogoče govoriti, da bi podjemnik prihajal na delo k naročniku, temveč prihaja tja v zvezi z izročitvijo (izvedbo) predmeta pogodbe (v tožnikovem primeru je to izvedba predavanja). V teh primerih že pojmovno ni mogoče govoriti o stroških prevoza na delo in z dela, temveč ima tožnik prav v svoji razlagi, da te poti bolj ustrezajo karakteristikam "službene poti", zaradi česar se višina stroškov zanje določi po znesku iz 5. člena Uredbe. Drugače pa je v neodvisnih civilnopravnih razmerjih, kakršno naj bi bilo tudi tožnikovo, česar pa davčni organ zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljal. V ponovljenem postopku bo zato moral davčni organ preveriti okoliščine v zvezi s tožnikovimi navedbami, da njegovo delo nima značilnosti odvisnega razmerja, ter upošte

Ustavno sodišče RS je v svojih odločitvah že zavzelo stališče, da ima država pri predpisovanju davkov široko polje proste presoje. Sodišče zato sodi, da tudi ureditev splošne davčne olajšave, s katero je določen znesek dohodka, ki se ne obdavčuje z letno odmero dohodnine, sodi v to polje proste presoje. Kriterij razlikovanja kilometrine, ki sledi ureditvi v delovnem razmerju, je ustrezen pri tistih t.i. drugih pogodbenih razmerjih, ki jih je po drugem odstavku 13. člena ZDR-1 dopustno sklepati tudi v primeru odvisnih razmerij, oziroma v razmerjih z dejansko ugotovljenimi elementi odvisnega razmerja. Drugače pa je v neodvisnih civilnopravnih razmerjih, kakršno naj bi bilo tudi tožnikovo, pa prvostopenjski organ okoliščin s tem v zvezi ni ugotavljal.

Tožnikova zatrjevanja glede obstoja službenih potovanj v ugovoru zgolj pavšalna in je zato davčni organ tožnika, ki nosi v tem pogledu breme dokazovanja, utemeljeno pozval, da predloži dokazila za svoje trditve. Nakar je tožnik v skladu s pozivom dopolnil tabelo opravljenih poti, ki jih je vse opredelil oziroma upošteval kot službene, posredoval pa je tudi zahtevano potrdila izplačevalca o tem, da so bile vse poti, navedene v seznamu opravljene v sklopu opravljanja tožnikovega dela pri dohodku vir 1230. Iz omenjenega poziva ne sledi, na katera dokazila, ki služijo razmejitvi službenih poti od prevozov na delo in z dela, se zahteva nanaša. Zato je temu ustrezna tudi povsem splošna vsebina potrdila delodajalca in iz katerega po presoji sodišča omenjena opredelitev oziroma razmejitev opravljenih prevozov ni v zadostni meri izkazana, kot to sicer meni tožena stranka.

Direktor tožnika je vodil podjetje kot manager in obenem opravljal delo iz dejavnosti tožnika, pri tožniku pa ni bil zaposlen in da za opravljeno delo ni prejel neposredno plačilo od tožnika, ampak preko izdanih računov samostojnega podjetnika po sklenjenih dveh pogodbah o poslovnem sodelovanju. Po presoji sodišča je davčni organ v zvezi z obdavčitvijo dohodkov direktorja utemeljeno izhajal iz načela ZDavP-2, po katerem se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini, za kar ima podlago v 5. členu ZDavP-2, ter iz pravila iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, po katerem se z zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi davčnih predpisov. Davčni organ in toženka ugotavljata, da sta bili pogodbi o poslovnem sodelovanju med tožnikom in podjetnikom sklenjeni z namenom, da bi se tožnik izognil plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost za delo direktorja oziroma z namenom doseči ugodnejšo davčno obravnavo dohodkov direktorja.

Sporno je pravno vprašanje, ali predstavlja prejemek s strani delodajalca (Policije) kot nadomestilo za uporabo lastnih oblačil v službene namene obdavčljiv dohodek. Uporaba lastnih oblačil v službene namene je sicer določena z ZODPol, vendar pa navedena civilna oblačila ne predstavljajo značilnih, nujnih in običajnih sredstev za opravljanje dela policista. Za uniformo policije in za stroške njenega vzdrževanja velja izjema, zato ne štejejo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. To pa ne velja za uporabo civilnih oblačil (ki jih kupuje tožnik) v službene namene. Po presoji sodišča je prvostopni organ pravilno uporabil materialno pravo, ko je tožnikov prejemek iz naslova nadomestila za uporabo lastnih oblačil v službene namene obdavčil kot drug dohodek iz delovnega razmerja.

Tožnik je prejel nadomestilo za uporabo svojih (civilnih) oblačil v službene namene in zato, četudi jih je uporabljal za službene namene, logično ne predstavljajo policijske uniforme. Zato navedeno nadomestilo ne more biti neobdavčeno na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2. Civilna oblačila ne predstavljajo značilnih, nujnih in običajnih sredstev za opravljanje dela policista, zato navedeno nadomestilo tudi ne more biti neobdavčeno na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2.

V obravnavanem primeru že na podlagi zakonske ureditve ni mogoče govoriti, da je šlo za stroške prevoza na delo in z dela, saj tožnik niti ne zatrjuje, da je potoval na delo in z dela iz Ljubljane v Nyon (oz. do Ženeve). Potovanje na tedenski oddih (vikend), na počitnice ali na delo k drugemu delodajalcu pa ne pomeni potovanja na delo in z dela pri delodajalcu A.

Tožnica v postopku ni predložila verodostojnih listin, ki bi nedvoumno kazale poslovne dogodke, na katere se tožnica sklicuje in posledično zatrjuje, da je bilo službeno vozilo uporabljeno zgolj za službene namene. Na podlagi vseh ugotovitev v postopku je davčni organ utemeljeno zaključil, da se službeno vozilo ni uporabljalo zgolj v službene namene, saj tega tožnica ni uspela dokazati. Zato je davčni organ pravilno zaključil, da se je službeni avtomobil uporabljal tudi za privatne namene. Čim pa je temu tako, gre za boniteto v korist direktorice, tožnica pa je dolžna s tem v zvezi obračunati in plačati dajatve od prejemkov iz naslova te bonitete. Za opredelitev bonitete zadostuje, da se ugotovi uporaba službenega vozila, ki je zavezanec zaradi pomanjkanja vodenja ustreznih evidenc ne more utemeljiti kot uporabo v službene namene. Če delodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, se boniteta obračuna, ne glede na dejansko uporabo vozila za privatne namene.

Sredstva, ki jih davčnim zavezancem izplačajo tretje osebe za namene pokritja stroškov bivanja in prehrane v času izobraževanja, na katero jih je sicer napotil njihov delodajalec, so štipendija, ki je obdavčena kot drug dohodek po 5. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Končna odmera dohodnine sicer očitno ni predmet obravnavane zadeve, zato Vrhovno sodišče nima podlage, da bi se podrobneje ukvarjalo s tem vprašanjem, temveč le pripominja, da bi se v primeru zakonske ureditve, ki bi kljub uveljavljenemu objektivnemu neto načelu obdavčitve ne omogočala znižanja davčne osnove za (dodatne) dejanske stroške v zvezi s pridobitvijo dohodka iz delovnega razmerja, utegnilo postaviti celo vprašanje ustavnosti take ureditve.

Boniteta sodi med dohodke, ki so povezani z zaposlitvijo in se upošteva skladno s 1. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS pri ugotavljanju dohodka oziroma premoženja. Glede na vso navedeno pravno podlago se torej boniteta obravnava enako kot ostali obdavčeni dohodki iz delovnega razmerja in je od bonitete, ker je obdavčena, potrebno obračunati dohodnino in tudi vse prispevke za socialno varnost, enako kot pri plači, ne glede na to, da gre za ugodnost, ki jo posamezna fizična oseba prejme od izplačevalca v naravi. Ker prejemnik koristi boniteto v naravi, torej v nedenarni obliki, se dohodnina in prispevki za socialno varnost odtegnejo od drugega dohodka zavezanca, ki ga prejme v denarni obliki, npr. od plače, dohodnina in prispevki pa se obračunajo od skupnega zneska bruto plače in bonitete.

Zavezanci od dohodkov iz drugega pogodbenega razmerja morajo na podlagi 55.a člena ZZVZZ plačati prispevke za zdravstveno zavarovanje, ne glede na to, da se prispevki za zdravstveno zavarovanje plačujejo že iz njihovih dohodkov, na primer plač, nadomestil, pri čemer zakon ne omejuje prispevkov le na dohodke, dosežene v Sloveniji. Posledično to pomeni, da mora zavarovanec plačati te prispevke tudi za dohodke iz drugega pogodbenega razmerja, ki jih doseže v tujini. V obravnavnem primeru to pomeni, da mora tožnik na podlagi 55.a člena ZZVZZ od svojih dohodkov iz naslova pogodbe o prokuri, ki jih je dosegel na Hrvaškem, plačati prispevke za zdravstveno zavarovanje.

V zvezi z obdavčitvijo oziroma oprostitvijo obveznosti plačila dohodnine fizične osebe od dobička iz kapitala od odsvojitve premičnin (1. točka 32. člena ZDoh-2), način nastanka odsvojiteljeve lastninske pravice na tem kapitalu (premičninah), ni odločilen. Ker med strankama ni sporno, da so bile odpadne surovine ob prodaji revidentu last prodajalcev (njihov kapital) se od dohodkov, ki so jih ustvarili s prodajo premičnin, torej po 1. točki 32. člena ZDoh-2, dohodnine ne plača, zato tudi revident ni bil dolžan plačati akontacije tega davka kot davčnega odtegljaja. Zmotno je materialnopravno stališče, da se navedeni dohodki fizičnih oseb (doseženi s prodajo odpadnega materiala, pridobljenega z aktivnostjo zbiranja), lahko obravnavajo in obdavčijo z dohodnino kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja po tretjem odstavku 38. členu ZDoh-2. Za dohodek iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja je nujno, da je med izplačevalcem in prejemnikom dohodka sklenjen pravni posel, katerega vsebina je opravljanje dela (ali storitve) in plačilo zanj v odvisnem pogodbenem razmerju. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi med revidentom in fizičnimi osebami obstajalo po

Cilj zavarovanja pri A. je oblikovati dodatek k socialnim izplačilom, ki se oblikujejo na podlagi splošne nacionalne ureditve, pokojnina pa je starostna ter neposredno odvisna od opravljenega časa zaposlitve. To ustreza slovenski dodatni starostni pokojnini po prvem odstavku 361. člena ZPIZ-1, ki se izplačuje v obliki mesečne pokojninske rente. Kolikor pa je temu tako, pa pridejo v poštev pravila o posebni davčni osnovi po tretjem odstavku 42. člena ZDoh-2, ki določa, da se v davčno osnovo od pokojninske rente, kot je odmerjena skladno s pravili o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, šteje le 50 % dohodka, kar po izrecni določbi zakona velja tudi za primerljive pokojninske rente, prejete iz tujine.

Izplačilo delavcem, ki ga je delodajalec opredelil kot izplačilo regresa in ga izplačal v mesecu decembru, davčno ne predstavljajo drugega obroka regresa za letni dopust, ampak drug dohodek iz zaposlitve, če delodajalec z ničemer ne izkaže da so bili podani pogoji za izplačilo regresa v več obrokih in po 1. juliju tekočega leta.

Ker tožeča stranka več ni bila zaposlena, izplačila po potnih nalogih predstavljajo dohodek iz drugega delovnega razmerja in ne prejemkov v izvezi s poslovodenjem.

Glede na pogoje, pod katerimi se pridobi pravica do družinske pokojnine, se sicer družinska pokojnina v veliki meri približuje vlogi, ki jo ima preživnina, vendar obenem ni preživnina, kakor jo opredeli ustrezni področni zakon. Čim pa je ni mogoče uvrstiti med zakonsko določeno izjemo od plačila dohodnine, po mnenju sodišča ni podlage za drugačno odločitev, kot jo je v konkretnem primeru sprejela tožena stranka.

Podjemna pogodba na podlagi 65. člena ZZdrS se lahko sklepa tudi za stalna, ne le občasna dela, ki sicer spadajo v redni program dela javnega zdravstvenega zavoda oziroma so zajeta v okviru del in nalog, ki so določene s pogodbo o zaposlitvi z lastnim zaposlenim zdravnikom. Zakon sklenitve pogodbe namreč v ničemer ne veže na pogoj, da je na tej pravni podlagi opravljeno delo po vsebini drugačno od dela, ki ga zdravniki sicer opravljajo v okviru svojega rednega delovnega razmerja. Pri presoji pravne narave razmerja je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 11. člena ZDR, ki v zakonsko predvidenih primerih dopušča, da se delo, kljub temu, da se opravi v obliki, ki ima elemente delovnega razmerja, opravi na podlagi pogodbe civilnega prava, če za to obstaja ustrezna zakonska podlaga. Ravno 65. člen ZZdrS pa predstavlja takšno zakonsko izjemo, kar je treba spoštovati tudi v zvezi z obdavčitvijo tako prejetih dohodkov. 65. člen ZZdrS v drugem odstavku določa, da se lahko pogodba sklene z zdravnikom, ki je zaposlen pri tem javnem zavodu oziroma drugi pravni ali fizični osebi, ki opravlja zdravstveno dejavnost, ne glede na to, za kakšen delovni čas je ta zdravnik zaposlen.

Dohodkov, doseženih na podlagi sklenjenih pogodb ni mogoče šteti za dohodke iz dejavnosti iz 46. člena ZDoh-2, temveč za dohodke, opredeljene v 35. členu oziroma 36. členu ZDoh-2. Dohodki zdravnikov in diplomiranega zdravstvenika, plačani na podlagi računov, so po svoji ekonomski vsebini pravilno obravnavani kot dohodki iz drugega pogodbenega razmerja po 38. členu ZDoh-2, ker so bile te storitve po vsebini dejansko opravljene v odvisnem pogodbenem razmerju med delodajalcem in fizično osebo.

Tožeča stranka trdi, da so bile storitve, ki jih je opravila ona kot zdravnica, torej kot fizična oseba, plačane pravni osebi ter da zato teh dohodkov ni mogoče šteti v davčno osnovo tožnice kot fizične osebe. Po mnenju sodišča pa je upoštevajoč, v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnega prvega odstavka 65. člena ZZdrS, lahko javni zdravstveni zavod oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki opravlja zdravstveno dejavnost v okviru javne zdravstvene službe, če je bilo to potrebno zaradi nemotenega izvajanja zdravstvene dejavnosti, sklenil za opravljanje zdravniške službe podjemno pogodbo ali drugo pogodbo civilnega prava z zdravnikom, zaposlenim pri tem javnem zdravstvenem zavodu oziroma drugi pravni ali fizični osebi, ki opravlja zdravstvene dejavnosti, ne glede na to za kakšen delovni čas je ta zdravnik zaposlen. To pa pomeni, da je sklenitev pogodbe na tej podlagi dopustna le z zdravnikom kot fizično osebo in ne s samostojnim podjetnikom ali celo družbo z omejeno odgovornostjo. Okoliščine, ki bi kazale na tržno obnašanje in samostojno ter neodvisno opravljanje storitev po sklenjeni pogodbi o opravljanju zdravstvenih storitev v konkretnem primeru ni zaslediti niti jih

ZDavP-2 pravil o tem, kdaj je posamezen pravni posel navidezen, ne vsebuje, zato se o navedenem vprašanju odloča po splošnih pravilih obligacijskega prava (50. člen Obligacijskega zakonika). To izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, po kateri je navidezni posel pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s tako vsebino. V obravnavanem primeru so delavci revidenta prejeli sporna izplačila za opravljeno delo, ki je bilo vsebinsko enako delu, ki so ga opravljali v delovnem razmerju. S sklepanjem avtorskih pogodb je revident torej želel prikriti določena izplačila svojim delavcem za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi in jih želel prikazati kot plačilo avtorskih honorarjev. Podan je bil razkorak med navzven izraženo poslovno voljo (sklepanje avtorskih pogodb) in resnično voljo pogodbenih strank (plačilo za delo, opravljeno v delovnem razmerju). Navidezen pravni posel pa po določbi tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 na področju davkov ne povzroča pravnih posledic oziroma ima take posledice prikri