UPRS Sodba I U 1301/2020-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava RS (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) je v zadevi davčnega nadzora davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 11. 2015 do 28. 2. 2018 pri tožnici dodatno odmerila: - prispevke za socialno varnost za obdobje od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2015 in sicer: - prispevke iz bruto plače v znesku 611,21 EUR, obračunane po stopnji 22,10 % od osnove 2.765,63 EUR in obresti v skupni višini 118,42 EUR; - prispevke na bruto plače v znesku 445,29 EUR, obračunane po stopnji 16,10 % od osnove 2.765,63 EUR in obresti v skupni višini 86,27 EUR; - akontacijo dohodnine od dohodkov iz zaposlitve za obdobje od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2015 v skupni višini 550,34 EUR, obračunane od davčne osnove 2.765,63 EUR in obresti v višini 106,62 EUR (I/1. točka izreka); - prispevke za socialno varnost za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 in sicer: - prispevke iz bruto plače v znesku 3.636,22 EUR, obračunane po stopnji 22,10 % od osnove 16.453,12 EUR in obresti v skupni višini 555,77 EUR; - prispevke na bruto plače v znesku 2.648,99 EUR, obračunane po stopnji 16,10 % od osnove 16.453,12 EUR in obresti v skupni višini 404,89 EUR; - akontacijo dohodnine od dohodkov iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 v skupni višini 3.271,67 EUR, obračunane od davčne osnove 16.453,12 EUR in obresti v višini 500,17 EUR (I/2. točka izreka); - prispevke za socialno varnost za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 1. 2017 ter od 1. 4. 2017 do 31. 12. 2017 in sicer: - prispevke iz bruto plače v znesku 2.398,69 EUR, obračunane po stopnji 22,10 % od osnove 10.853,89 EUR in obresti v skupni višini 168,65 EUR; - prispevke na bruto plače v znesku 1.747,52 EUR, obračunane po stopnji 16,10 % od osnove 10.853,89 EUR in obresti v skupni višini 122,91 EUR; - akontacijo dohodnine od dohodkov iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 v skupni višini 2.123567 EUR, obračunane od davčne osnove 10.853,89 EUR in obresti v višini 148,98 EUR (I/3. točka izreka); - prispevke za socialno varnost za obdobje od 1. 1. 2018 do 28. 2. 2018 in sicer: - prispevke iz bruto plače v znesku 435,10 EUR, obračunane po stopnji 22,10 % od osnove 1.968,76 EUR in obresti v skupni višini 17,77 EUR; - prispevke na bruto plače v znesku 316,98 EUR, obračunane po stopnji 16,10 % od osnove 1.968,76 EUR in obresti v skupni višini 12,94 EUR; - akontacijo dohodnine od dohodkov iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2018 do 28. 2. 2018 v skupni višini 384,62 EUR, obračunane od davčne osnove 1.968,76 EUR in obresti v višini 15,71 EUR (I/4. točka izreka); Iz II. točke izreka izhaja, da mora tožnica obveznosti od točke I.1. do točke I.4. izreka izpodbijane odločbe, v skupnem znesku 20.829,30 EUR (davek 18.570,20 EUR in 2.259,10 EUR obresti), plačati v 30 dneh od vročitve te odločbe. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba. Iz III. in IV. točke izreka pa izhaja, da se zahteva za povrnitev stroškov, ki jih je priglasila tožnica, zavrne. Davčni organ in tožnica trpita vsak svoje stroške, ki jih imata zaradi davčnega postopka. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je finančni organ pri tožnici opravil davčni nadzor davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 11. 2015 do 28. 2. 2018. O ugotovitvah je bil 29. 8. 2018 sestavljen zapisnik, na katerega je tožnica podala pripombe, ki jih finančni organ ni upošteval iz razlogov, ki jih je pojasnil. Tožnici je bil dodatno odmerjen davek in prispevki v skupni višini 18.570,20 EUR iz naslova bonitete zaradi uporabe službenega vozila v zasebne namene. V postopku je bilo ugotovljeno, da A. A. (ustanoviteljica in direktorica tožnice) v inšpiciranem obdobju ni bila lastnica ali uporabnica motornega vozila. Njeno stalno prebivališče se nahaja na B., kar se sklada z navedbami na potnih nalogih. Pri tožnici je zaposlena od 26. 3. 2014 dalje, družba nima drugih zaposlenih. Iz predloženih plačilnih listov je razvidno, da se ji ne izplačuje povračilo stroškov za prevoz na delo in iz dela. V postopku je predložila mesečno vodene potne naloge. Konkretno je bilo za mesec januar 2016 ugotovljeno, da je na potnem nalogu evidentirana tudi službena pot, opravljena 11. 1. 2016, na relaciji Bašelj – Ljubljana – Bašelj – sestanek s stranko C. od 9 do 13.30 ure. Na potnem nalogu na dan 13. 1. 2016 ni evidentirane poslovne poti, iz kartice stroškov za nakup goriva pa je razvidna nabava goriva na ta dan, zato je bila tožnici poslana zahteva za predložitev računov. Tožnica je skupaj z zahtevanimi računi predložila tudi nov potni nalog št. 1/16 s spremenjenimi podatki, ter prvotno predložen potni nalog v celoti prečrtala. Na novem potnem nalogu za mesec januar, na dan 11. 1. 2016 ni evidentirane službene poti, je pa evidentirana službena pot na dan 13. 1. 2016. Pojasnjeno je bilo, da je šlo za napako v računovodstvu. Za dne 13. 1. 2016 je na potnem nalogu evidentirana enaka službena pot kot na prvotnem nalogu – sestanek z družbo C., čeprav ni bila predložena nikakršna listinska dokumentacija v zvezi s sestankom. Na ta dan naj bi se A. A. udeležila tudi strokovnega srečanja – seminarja, ki pa na potnem nalogu ni bil naveden. Pri preverjanju naknadno predloženega potnega naloga je bilo ugotovljeno, da je tožnica evidentirala službeno pot – sestanek, ki naj bi trajal od 9 do 13.30 ure in se je končal na sedežu družbe v Bašlju, iz potnega naloga pa ni razvidno, da bi bila evidentirana poslovna pot nazaj v Ljubljano na strokovno srečanje oz. seminar. Niso evidentirani niti dodatni kilometri od sedeža družbe do K. v Ljubljani. Davčni organ pojasnila, s katerim tožnica z naknadno spremenjenim potnim nalogom, brez predložene dodatne pisne dokumentacije, dokazuje službeno pot in strokovno srečanje na dan 13. 1. 2016, ni štel za verodostojnega. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica 13. 1. 2016 direktorici kot delojemalki zagotovila vozilo za zasebni namen. Iz računa je razviden nakup goriva, v evidenci tožnice pa uporaba službenega vozila v zasebne namene ni izkazana. Potna naloga za nakup goriva in za strokovno srečanje nista bila izdana.

3Tudi za službeno pot na relaciji Bašelj – Ljubljana – Bašelj po potnem nalogu z dne 10. 3. 2016, ki naj bi trajala od 8 – 15 ure, se je izkazalo, da dejansko ni bila opravljena, tožnica ni predložila nobenega listinskega dokaza (računa, zapisnika sestanka, ipd.), hkrati pa bančni podatki nedvoumno kažejo, da je direktorica iz poslovnega računa družbe tega dne ob 15.00 uri dvignila gotovino na bančnem avtomatu v Celju. V postopku je bilo tudi izkazano, da tožnica ni predložila dokazil, da je opravila sedem službenih poti za družbo D. d.d. Ni dokazala, da je v dneh 24. 12. 2015, 29. 3. 2016, 20. 4. 2016, 15. 6. 2016, 4. 1. 2017, 12. 1. 2017 in 25. 8. 2017 opravila službene poti vezane na sodelovanje z družbo D., saj o tem ni bila predložena nikakršna listinska dokumentacija, iz katere bi bilo mogoče nedvoumno ugotoviti, da so bile poti dejansko opravljene. V naknadni izjavi predsednika uprave družbe D. je bilo sicer navedeno, da je šlo za dogovarjanje družbe D. s tožnico in da so se sestanki v zvezi z morebitno realizacijo ponudb vršili v Ljubljani na sedežu D., vendar v izjavi niso navedeni podatki o datumih sestankov, prisotnih udeležencih, in zaključnih dogovorih. Enako je bilo v postopku ugotovljeno tudi za službene poti, ki naj bi jih tožnica opravila na podlagi sodelovanja z družbama E. in F. Sklepno davčni organ ugotavlja, da je tožnica kot delodajalka direktorici in družbenici A. A. kot delojemalki zagotovila vozilo v zasebno uporabo, pri tem pa ni obračunavala bonitete.

4Davčni organ je na tej podlagi za obdobji od 1. 11. 2015 do 31. 1. 2017 ter od 1. 4. 2017 do 28. 2. 2018 tožnici obračunal akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Pri tem se sklicuje na Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki v 36. členu določa, da dohodek iz zaposlitve vključuje vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo in na 37. člen ZDoh-2, ki v prvem odstavku določa, da dohodek iz delovnega razmerja vključuje tudi boniteto, ki jo delodajalec zagotovi v korist delojemalca ali njegovega družinskega člana. Pri opredelitvi bonitete se med drugim sklicuje na določbe 39. člena in 43. člena ZDoh-2, glede obračuna dohodnine pa na 57. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter na določbe, ki se nanašajo na plačilo davčnega odtegljaja (278. člen ZDavP-2). V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica ni obračunala bonitete iz naslova zasebne uporabe službenega vozila in je tako ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 352. člena ZDavP-2, saj je v obračunih prispevkov za socialno varnost za obdobje 1. 11. 2015 – 31. 1. 2017 in 1. 4. 2017 – 28. 2. 2018 navedla neresnične, nepopolne oziroma nepravilne podatke. Prav tako je ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 285. člena in drugim odstavkom 353. člena ZDavP-2, saj kot plačnik davka na dan izplačila dohodka iz zaposlitve ni izračunala, odtegnila in posledično tudi plačala davčnega odtegljaja v skladu z zakonom ter ni izračunala, odtegnila in ni posledično plačala prispevkov za socialno varnost na predpisan način za zaposleno A. A. Obračun bonitete in dodatno odmerjene davčne obveznosti izhajajo iz 35. do 38. strani izpodbijane odločbe.

5Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožničino pritožbo zavrnilo.

6Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne razlage 43. člena ZDoh-2 ter nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Glavni očitek tožnice je, da ji je boniteta obračunana za celotno obdobje inšpiciranja, čeprav je finančni organ ugotovil nepravilnosti zgolj za v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedene dneve. Vendar pa je tožnica tudi za navedene dneve predložila verodostojna pisna dokazila, ki izpričujejo, da je bila tega dne tudi opravljena službena pot. Ne glede na to, pa je finančni organ prav vse predložene listine označil kot neustrezne, ne glede na to, da so nekatere predložene listine zelo verodostojno dokazovale uporabo vozila v službene namene. V nadaljevanju tožbe tožnica še enkrat navaja svoje argumente glede predloženih dokazil o opravljenih službenih poteh, za katere je finančni organ ugotovil, da ne ustrezajo kriteriju ustrezne knjigovodske listine. Iz predloženih listin je dne 13. 1. 2016 izkazan sestanek z družbo J. d.o.o., ki je potekal od 9.00 do 13.00 ure, priloženo je dopisovanje po elektronski pošti J. d.o.o., po sestanku pa je tožnica odšla še na seminar na sedež K., na lokacijo, na katerega se je prijavila in v ta namen priložila še listo prisotnosti, na kateri svojo udeležbo izpričuje z lastnoročnim podpisom in potrdilom o udeležbi. Vsi indici tako izpričujejo, da je bila pot dne 13. 1. 2016 na relaciji Bašelj-Ljubljana-Bašelj opravljena v službene namene. Za službeno pot dne 10. 3. 2016 je tožnica priložila elektronsko sporočilo z dne 2. 3. 2016, v katerem za ta dan gospa G. G. iz družbe H. d.d. potrjuje sestanek z A. A. (op. ga. G. G. v sporočilu navaja leto 2015, iz koledarja pa je razvidno, da je bil 10. 3. 2016 četrtek in tudi datum sporočila je 2. 3. 2016). Glede potnih nalogov, vezanih na poslovno sodelovanje z družbo D., je tožnica priložila izjavo predsednika uprave D., g. I. I., kjer navaja, da je poslovno sodelovanje med tožnico in njeno direktorico A. A. v fazi dogovarjanja in torej še ni sklenjene pogodbe. G. I. I. v svoji izjavi omenja le ponudbi, ne omenja pa posebej vsakega dogovora za sestanek oz. srečanja, ki je dejansko zaradi preverjanja dokumentacije, ki pa je na sedežu družbe v Šempetru, tam je tudi potekalo in je tako datumsko navedeno na potnem nalogu.

7Tožnica tudi za potne naloge, vezane na sodelovanje z družbi E. d.o.o. in F. d.o.o., prilaga dopis družbe E. d.o.o., iz katerega izhaja poslovni odnos med strankama. Vse navedene službene poti verodostojno izkazujejo obisk poslovnega partnerja E. d.o.o. in službene poti, ki so posredno povezane s tem partnerjem (družbo F. d.o.o.) in ki so se izvajale tudi na drugih lokacijah in ne zgolj na sedežu E. d.o.o. ter so bile vse opravljene v dneh, kot jih tožnica navaja na svojih potnih nalogih. Za sestanke, po dnevih, kdaj in kje, pa so dogovori potekali preko telefona, kar je običajno hitreje kot pa je potrjevanje sestankov preko elektronskih sporočil. Še posebej, če so zadeve nujne. Za sodelovanje z družbo E. d.o.o. so bili izdani tudi računi, ki so bili predloženi inšpekcijskemu organu. Zato ne morejo vzdržati navedbe finančnega organa, da potni nalogi niso sestavljeni kot verodostojne knjigovodske listine in da sta za knjiženje poslovnega dogodka (službene poti) potrebni dve samostojni knjigovodski listini, potni nalog in obračun stroškov in da mesečni potni nalogi niso dovolj, ker ni bilo predložene nikakršne spremljajoče dokumentacije. Finančni organ je namreč tekom postopka preverjal tudi izdane račune tožnice, iz katerih nedvoumno izhaja, da je za potne naloge za sestanke tožnica izdala tudi ustrezne račune. Tožnica je za opravljene služben poti vodila ustrezno evidenco (potne naloge), iz katerih je mogoče nedvoumno razbrati, na kaj se pot nanaša. Vse poti s službenim avtomobilom so bile opravljene v službene namene, zato je izpodbijana odločba nezakonita. Tožnica se sklicuje na 43. člen ZDoh-2, ki ga citira. Meni, da je za obravnavani primer bistveno, da ZDoh-2 navaja, da se boniteta ugotavlja za vsak začeti koledarski mesec uporabe, kar pomeni, da se ugotavlja mesečno. Ker se boniteta ugotavlja mesečno, je povsem nedopustno, da je finančni organ tožnici obračunal boniteto za celotno obdobje davčnega nadzora. Ne drži tudi navedba drugostopenjskega organa, da če je bila privatna uporaba zagotovljena zgolj v enem primeru v letu, navedeno že pomeni, da je delodajalec delojemalcu osebno vozilo zagotovil za privatne namene, ne glede na dejansko uporabo. Če je privatna uporaba ugotovljena v zgoj enem primeru v letu, se tako za ta primer, to je v mesecu, v katerem je bila opravljena, ugotavlja boniteta in nikakor to že ne pomeni, da jo je delodajalec dolžan ugotavljati za vse dneve v letu. Tožnica ponovno prilaga dokaze, ki so bili že predloženi finančnemu organu, skupaj s potnimi nalogi. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter priglaša stroške v zvezi s tožbo.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb.

9Tožba ni utemeljena.

10Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Davčna organa sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Sodišče se glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodatno navaja:

11V obravnavani zadevi je sporno, ali je davčni organ tožnici pravilno in zakonito odmeril davke in prispevke od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je direktorica tožnice A. A. uporabljala službeno vozilo, glede katerega v postopku ni bilo izkazano, da se je uporabljalo zgolj za službene namene, saj niso bile predložene verodostojne listine, ki bi to izkazovale. Zato je davčni organ zaključil, da je tožnica kot delodajalka direktorici in družbenici A. A. kot delojemalki zagotovila vozilo v zasebno uporabo, pri tem pa ni obračunavala bonitete. Tožnica se z navedenim zaključkom ne strinja, saj meni, da je bila uporaba službenega vozila v službene namene izkazana. Po presoji sodišča tožničini ugovori niso utemeljeni.

12Na podlagi 4. točke prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 dohodek iz delovnega razmerja vključuje tudi boniteto, ki jo delodajalec zagotovi v korist delojemalca ali njegovega družinskega člana. Boniteta je vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo (prvi odstavek 39. člena ZDoh-2), in med drugim vključuje tudi uporabo osebnega vozila za privatne namene (1. točka drugega odstavka 39. člena ZDoh-2). Višina bonitete pa se, če gre za osebno vozilo, obračuna na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDoh-2, ki med drugim določa, da če delodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, se ne glede na dejansko uporabo vozila za privatne namene in ne glede na način, kako je delodajalec pridobil vozilo, v davčno osnovo delojemalca všteva 1,5 % nabavne vrednosti vozila mesečno, za vsak začeti koledarski mesec uporabe vozila. Nabavna vrednost vozila, ki se upošteva pri izračunu davčne osnove, se v drugem letu zniža za 15 % in v naslednjih letih do vključno četrtega leta še vsako leto za 15 %, v petem letu se zniža še za 10 % in v naslednjih letih do vključno osmega leta še vsako leto za 10 %, v vseh naslednjih letih je enaka 10 %. Če delojemalec mesečno prevozi manj kot 500 km v privatne namene, se nabavna vrednost, ugotovljena na način, določen v prejšnjem stavku, zmanjša za 50 %. Če delodajalec zagotovi gorivo za privatno uporabo vozila, se davčna osnova mesečno poveča za 25 %.

13V obravnavani zadevi je davčni organ ugotovil nepravilnosti pri uporabi službenega vozila. Na podlagi dokumentacije, ki jo je vpogledal (mesečni potni nalogi), je davčni organ ugotovil določene netočnosti in neobstoj spremljajoče dokumentacije, kar v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobno opisuje. Tožnica v postopku ni predložila verodostojnih listin, ki bi nedvoumno kazale poslovne dogodke, na katere se tožnica sklicuje in posledično zatrjuje, da je bilo službeno vozilo uporabljeno zgolj za službene namene. Po presoji sodišča je na podlagi vseh ugotovitev v postopku davčni organ utemeljeno zaključil, da se službeno vozilo ni uporabljalo zgolj v službene namene, saj tega tožnica ni uspela dokazati. Zato je davčni organ pravilno zaključil, da se je službeni avtomobil uporabljal tudi za privatne namene. Čim pa je temu tako, gre za boniteto v korist direktorice A. A., tožnica pa je dolžna s tem v zvezi obračunati in plačati dajatve od prejemkov iz naslova te bonitete. Do plačila dajatev od prejemkov iz naslova bonitete tožnica ne bi bila zavezana le v primeru, če bi dokazala, da je službeno vozilo direktorica A. A. uporabljala izključno za službene namene, saj je v davčnem postopku dokazno breme v skladu z določbo 76. člena ZDavP-2 na strani davčnega zavezanca. Tožnica kot davčna zavezanka je dolžna davčnemu organu predloži dokaze za svoje trditve, na osnovi katerih se lahko davčna obveznost zmanjša. Obstoj in vsebina poslovnih dogodkov pa se glede na specifičnost davčnega postopka izkazuje z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, kot to določa 77. člen ZDavP-2. Neutemeljeni so tudi tožničini ugovori, da naj bi iz listin, ki jih je predložila v postopku, izhajalo, da je bilo službeno vozilo uporabljeno zgolj v službene namene. Pri tem se sklicuje na listine (npr. elektronsko korespondenco, izjave o poslovnem sodelovanju, itd), kot indice, na podlagi katerih meni, da je mogoče zaključiti, da je bilo vozilo uporabljeno zgolj v službene namene. Tudi po presoji sodišča pa omenjene listine niso listine, ki bi verodostojno izkazovale poslovne dogodke. Tožnica bi morala za dokazovanje, da se je službeno vozilo uporabljalo le za poslovni namen, dokumentacijo voditi skladno s Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS). Knjigovodske listine so praviloma v posebni obliki sestavljeni zapisi o poslovnih dogodkih, ki spreminjajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke, stroške in odhodke. Knjigovodska listina je verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da lahko strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku na njeni podlagi popolnoma jasno in brez dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodke. Knjigovodska listina mora po navedenem izkazovati obstoj in tudi vsebino poslovnega dogodka, ki se izkazuje v poslovnih knjigah. Tega pa v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča listine, na katere se sklicuje tožnica, ne izkazujejo.

14Dejstvo, da je direktorica kot delojemalka vozilo dejansko uporabljala v privatne namene, je po presoji sodišča zadostna podlaga za ugotovitev bonitete, ki se všteva v davčno osnovo za dohodnino od dohodka iz delovnega razmerja za celotno obdobje inšpiciranja. Ko je v davčnem postopku ugotovljena zasebna uporaba službenega vozila, predstavlja takšna uporaba vozila boniteto in je obdavčena. Zato tožničin očitek, da ni pravilno, da se ji boniteta obračuna za celotno obdobje inšpiciranja, čeprav je finančni organ ugotovil nepravilnosti zgolj za v odločbi navedene datume, ni utemeljen. Po presoji sodišča je pravilna razlaga davčnega organa, ki je skladna z upravno sodno prakso, da za opredelitev bonitete zadostuje, da se ugotovi uporaba službenega vozila, ki je zavezanec zaradi pomanjkanja vodenja ustreznih evidenc ne more utemeljiti kot uporabo v službene namene. Če delodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, se boniteta obračuna, ne glede na dejansko uporabo vozila za privatne namene.¹ Napačno je zato tožničino stališče, da iz razloga, ker se boniteta obračuna mesečno, davčni organ ne bi smel obračunati bonitete za celotno obdobje inšpiciranja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno, ki ji sodišče pritrjuje, tožnica za celotno nadzorovano obdobje v postopku ni predložila ustreznih evidenc in lisin, iz katerih bi bilo razvidno, da je bilo vozilo uporabljeno izključno v službene namene.

15Glede na to, da tožnica v postopku ni izkazala, da je bilo službeno vozilo uporabljeno izključno v službene namene, je po presoji sodišča davčni organ pravilno zaključil, da je direktorica tožnice službeno vozilo uporabljala tudi v zasebne namene, in zato takšno uporabo službenega vozila pravilno obravnaval kot boniteto v skladu s 4. točko prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 za celotno nadzorovano obdobje.

16Sodišče se je po povedanem opredelilo do vseh tožničinih ugovorov in ugotovilo, da le-ti niso utemeljeni. Po presoji sodišča je odločba v delu, ki jo tožnica izpodbija, pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev postopka, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

17Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj tožnica ne izpodbija ugotovitev davčnega organa, ki se nanašajo na dejansko stanje zadeve, pač pa se ne strinja z zaključki davčnega organa na tej podlagi in s tem z uporabo in razlago materialnega prava.

18Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 42/2016 z dne 17. 5. 2017.