UPRS Sodba IV U 116/2019-34

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ v postopku odmere dohodnine za leto 2016 tožniku odmeril dohodnino 2.205,16 EUR, pri čemer razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami 2.038,94 EUR znaša 166,22 EUR in mora biti plačana v roku 30 dni od vročitve odločbe (1. odstavek izreka). Organ je še ugotovil, da se po preteku tega roka zaračunajo tožniku zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe (2. odstavek izreka). Organ je ugotovil še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. odstavek izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (4. odstavek izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku sprva odmerjena dohodnina z informativnim izračunom dohodnine za leto 2016 z dne 31. 5. 2017, po ugovoru tožnika pa je po preverbi davčni organ tožniku odmeril dohodnino za leto 2016 v znesku 2.205,16 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik sporni dohodek z oznako 1109 (drugi dohodki iz delovnega razmerja) prejel 5. 4. 2016 s strani Policije¹ kot nadomestilo za uporabo lastnih oblačil v znesku 276,76 EUR na podlagi 13. člena Pravilnika o policijski uniformi in nadomestilih (v nadaljevanju Pravilnik), kar se po Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) šteje za drugi dohodek iz delovnega razmerja. Glede spornega dohodka z oznako 3100 (dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti) je organ ugotovil, da zajema dohodek, določen z odločbo Finančnega urada Celje, št. DT 4213-0403-12749/2017 z dne 26. 4. 2017, na podlagi katere je tožnik plačal poračun pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest v višini 3,50 EUR. Na navedeno odločbo tožnik ni vložil pritožbe.

3Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Ugotavlja, da se je na podlagi vabila tožnik zglasil na Finančnem uradu Celje in dopolnil svojo pritožbo. Glede tožnikovih navedb, da mu je davčni organ neutemeljeno kot dohodek obdavčil povračilo stroškov (za delovno obleko in obutev v policiji), ugotavlja, da je dohodke z oznako 1109 tožniku izplačal njegov delodajalec in predstavlja denarno nadomestilo za uporabo lastnih oblačil, izplačan na podlagi 13. člena Pravilnika, in odločil, da gre za obdavčljiv drug dohodek iz delovnega razmerja. Pri tem se je skliceval na določila 13. člena Pravilnika ter 15., in 37. člen ZDoh-2. Ugotavlja še, da zakon ne določa, da gre za dohodek, ki se ne bi všteval v davčno osnovo. Glede navedb tožnika v zvezi z dohodki iz kmetijstva je drugostopni organ ugotovil, da je bila tožniku 26. 4. 2017 izdana odločba Finančne uprave RS št. DT 4213-0403-12749/2017, s katero mu niso bile odmerjene obveznosti iz kmetijstva, določen pa mu je bil katastrski dohodek in pavšalna ocena dohodka na panj v višini 192,77 EUR, pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest v višini 79,34 EUR ter davčna osnova od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 v višini 1.304,31 EUR. Na navedeno odločbo tožnik ni podal pritožbe in je postala pravnomočna. S tem je bila tožniku v posebnem davčnem postopku pravnomočno določena davčna osnova od drugih dohodkov, ki se vštevajo v dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Ta pa je bila podlaga za ugotovitev višine dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v izpodbijani odločbi. Ta dohodek se je ugotovil tako, da se je k davčni osnovi od drugih dohodkov v višini 1.304,31 EUR prištel še katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč v višini 192,77 EUR. Ker je bilo zavezancu v posebnem postopku pravnomočno ugotovljeno, kakšna je njegova davčna osnova od drugih dohodkov, ki se vštevajo v dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, je drugostopni organ ugotovil, da tožnik v postopku odmere dohodnine ne more več izpodbijati pravilnosti ugotovitve navedene davčne osnove. Na podlagi navedenega drugostopni organ ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi upoštevana pravilna višina dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.

4Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi in vlogi z dne 1. 6. 2019 predlaga, naj sodišče spremeni izpodbijano odločitev tako, da se odločba odpravi, spremeni ali da sodišče samo odloči, da se dohodek pod oznako 1109 spremeni v strošek (za uporabo civilnih oblačil). Navaja, da sta predmet pritožbe in zadevne tožbe dve postavki, in sicer 1. »kmetijski davki«, 2. nepravilnost (nezakonitost) delodajalca pri izplačilu - obračunu osebnega dohodka (obračun dajatev od izplačila zamudnih obresti) in povrnitve stroškov delavcu za nakup in vzdrževanje delovne obleke. Zadevo kmetijskih davkov je urejal od leta 2009 naprej. Mama namreč upravlja tudi z njegovimi kmetijskimi in gozdnimi zemljišči in je bilo pred raznimi organi potrebno to tudi »administrativno« urediti, da so bili posli kmetije - mame povsem ločeni. Ker so po določenem času z davki subvencij (zaposlenim na kmetiji) ponovno pričeli, je februarja 2014 obiskal davčni urad v Celju in dobil obrazec „določitev dejanskega uporabnika“. Mama je obe vlogi podpisala in eno od teh je osebno vročil FURS v Celju, v enem od naslednjih treh dneh po 24. 2. 2014. Uradnica je naročila, da naj pošto pustijo, da jo bo vzela po malici. Tako je storil, potem pa po letih ugotovil, da tega dokumenta nimajo. Na podlagi te vloge mu subvencij ne bi smeli več pripisovati že za leto 2014. Predložil je že v pritožbi plačilno listo MNZ, iz katere je razvidno, da je MNZ od zamudnih obresti obračunal dajatve. O tem v odločbi II. stopnje ni nič napisanega. Očitajo mu, da se ni pritožil na odločbo o »kmetijskih davkih« za 2016. Šel se je pritožit, ne more navesti točnega dne, je pa sigurno bilo še v roku za pritožbo. Pritožbe niso sprejeli in tudi nisem pri njej vztrajal. Strinjal se je z višino katastrskega dohodka zemljišč v njegovi lasti 192,77 EUR in pristojbino za gozdne ceste 11,66 EUR. Z zneskom 1.304,31 EUR in akontacijo 129,43 EUR se pa ni strinjal, sedaj pa se sklicujejo na pravnomočnost odločbe glede obveznosti iz kmetijstva. Glede dohodka pod oznako 1109 navaja, da se v policiji delo opravlja v predpisani uniformi in v civilnih oblačilih. Oboje predstavlja delovno obleko. Vse to mora biti urejeno in vzdrževano, kar tudi precej stane. Sedaj je to tudi zakonsko in podrobneje s pravilnikom urejeno, s tem, da je znesek za civilna oblačila mizeren. Delo je opravljal v uniformi in tudi v svojih civilnih oblačilih in obutvi, ki so morala biti prilagojena naravi dela in vremenskim razmeram. Uniformo kupi in plača država, civilna oblačila pa je moral plačati sam, iz tistega neto zneska od plače. Gre za vrnitev stroškov, ki jih je imel z uporabo svojih oblačil kot delovne obleke. Nikakor to ni dohodek iz delovnega razmerja, sicer bi tudi od zneska vrednosti uniforme moral plačati davek in prispevke, pa temu ni tako. Predstavnik FURS je na javni RTV potrdil, da se od plačila za delovno obleko, če dejansko za to gre, ne plačajo davki in prispevki. Potrebno je izhajati iz dejstva, ne iz črkobralstva. Sodišču predlaga, da odloči hkrati še o danem ugovoru na odločbo o dohodnini za leto 2017.² Predlaga še, da sodišče preko vlade pridobi avtentično razlago 40. člena Zakona o organizaciji in delu v policiji (v nadaljevanju ZODPol), saj si ga izvajalci nepravilno tolmačijo v škodo policistov. Pravilnik pa je izdan na podlagi tega člena zakona, ki ga je sprejel minister za notranje zadeve, ki ni davčni strokovnjak. Osnova in namen je v zakonu.

5Tožena stranka odgovarja na tožbo, v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne.

6Sodišče najprej v zvezi s predlogom tožnika, naj se konkretna zadeva in zadeva IV U 190/2019 združita v en postopek, pojasnjuje, da lahko sodišče s sklepom več pri oddelku odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje (prvi odstavek 42. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker pa gre v navedenih zadevah za izpodbijanje različnih upravnih aktov, z različnimi ugovornimi razlogi, je sodišče odločilo, da navedenih zadev ne bo združilo, temveč bo konkretno zadevo obravnavalo le v tem upravnem sporu.

7Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo 5. 1. 2022. Na naroku je tožnik ugovarjal sestavi senata, in sicer je predlagal izločitev predsednice senata Melite Ambrož iz odločanja v zadevi. Sodišče je sicer kljub podanemu predlogu za izločitev z narokom za glavno obravnavo nadaljevalo skladno s prvim odstavkom 74. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. členom ZUS-1. Sodišče je stranke na naroku še obvestilo, da bo odločba izšla pisno, v 30 dneh po dokončnosti prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave, vendar pod pogojem, da bo predsednica sodišča zavrnila podani predlog za izločitev (v tem primeru bo sodišče tudi izdalo sodbo), sicer pa se bo obravnava v nasprotnem primeru opravila znova pred spremenjenim senatom. Predsednica naslovnega sodišča je s sklepom Su 77/2022-2 o tožnikovem predlogu odločila 25. 1. 2022, in sicer je zavrnila navedeni predlog za izločitev. Sklep je postal pravnomočen 15. 2. 2022. V vmesnem času je tožnik zoper prepis zvočnega posnetka zapisnika vložil ugovor, o katerem je sodišče odločilo s sklepom z dne 4. 3. 2022, sklep o ugovoru je postal pravnomočen 25. 3. 2022. To pomeni, da je sodišče sodbo v konkretni zadevi izdalo z dnem pravnomočnosti navedenega sklepa, ob posvetovanju senata istega dne, to je 25. 3. 2022.

8Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo v in prebralo vse listine upravnega spisa. Vpogledalo in prebralo je tudi listine, ki jih je tožnik priložil k tožbi, in sicer priloge: A1 (drugostopenjsko odločbo v zadevi), A2 (prvostopenjsko odločbo v zadevi), A3 (potrdilo MNZ o delovnem obdobju, ko je tožnik delal kot delavec Policije ter na hrbtni strani obračun plače za mesec november 2015) ter listino tožene stranke B1 (pooblastilo tožene stranke C. C., ki je naknadno sodišču po pozivu predložila še potrdilo o njenem opravljenem PDI, ki se je označilo kot priloga B2).

9Sodišče pripominja, da je tožnik v pritožbi, pa tudi v tožbi sicer navedel trditve v zvezi z nepravilnim obračunavanjem plače, zatrdil je, da nima plačnih list pri roki, ne more časovno opredeliti, verjetno je bilo v letu 2016, predložil pa je plačno listo za november 2015 A3, poleg tega pa je na naroku na poziv sodišča, ali je v zvezi s trditvami o nepravilnem obračunavanju plače (nepravilnem obračunavanju dajatev od izplačila zamudnih obresti) podal ugovor tudi pri svojem delodajalcu oziroma ali mu je bila v zvezi s tem pri delodajalcu izdana kaka odločba oziroma ali je v zvezi s tem vložil tožbo zoper delodajalca, pojasnil, da mu je bila pri delodajalcu izdana samo plačilna lista, tožbe zoper delodajalca pa ni sprožil. S tem je pojasnil, da sploh ni izpodbijal osnove za plačilo dajatev od plače, zato tudi v tem postopku (in ne v upravnem postopku za odmero dohodnine za leto 2016) ne more izpodbijati po tožnikovem mnenju neustrezne višine obračunavanja plače.

10Ostale tožnikove dokazne predloge je sodišče na naroku zavrnilo. Tožnik je v tožbi predlagal, naj sodišče pridobi podatke iz knjige obiskov (na Davčnem uradu v Celju) za januar in februar 2014 ter podatke obiskov za dne 8. 6. 2018, predlagal pa je tudi zaslišanje direktorice FURS Celje, D. D., kar je oboje sodišče zavrnilo kot nepotreben dokaz, predlagal pa je tudi lastno zaslišanje, kar je sodišče zavrnilo kot nepotreben oz. neprimeren dokaz, kar bo vse razvidno iz nadaljevanja obrazložitve. Tožnik je v tožbi predlagal tudi pridobitev avtentične razlage 40. člena ZODPol s strani Vlade, kar je sodišče zavrnilo kot neprimeren dokaz. Avtentična razlaga zakonov je bila po členih 107 ter 149 – 152 Poslovnika Državnega zbora (v nadaljevanju PoDZ-1) pridržana Državnemu zboru, z odločbo U-I-462/18-45 z dne 3. 6. 2021 pa je Ustavno sodišče RS v tem obsegu razveljavilo te določbe (določbo 107. člena PoDZ-1 v delu, kolikor določa, da Državni zbor sprejema avtentične razlage zakonov, določbe 149. - 152. člena pa razveljavilo, razen kolikor na podlagi četrtega odstavka 282. člena tega Poslovnika določajo postopek za sprejetje avtentične razlage PoDZ-1). Ugotovilo je namreč, da je avtentična razlaga zakona, kot je urejena v 107. ter 149. do 152. členu PoDZ-1, v neskladju z ustavno delitvijo oblasti (druga poved drugega odstavka 3. člena Ustave RS) in načelom neodvisnosti sodnikov (prva poved 125. člena Ustave RS). S tem ko navedene določbe PoDZ-1 zakonodajni veji oblasti dajejo možnost, da zakon po tem, ko ga je sprejela, z učinkom ex tunc (za nazaj) tudi avtoritativno razlaga, ji namreč omogočajo vpliv na odločanje o uporabi zakona za individualne pravne subjekte v konkretnih primerih. Ustavna pristojnost zakonodajne veje oblasti pa ni, da sodnikom in drugim organom, ki so pristojni odločati o uporabi zakona v konkretnih primerih, daje navodila, kako naj sprejete zakone razlagajo.³ Glede na navedeno je zato sodišče v nadaljevanju v zvezi s konkretnimi okoliščinami obravnavane zadeve samo razlagalo določbi 40. (in 40a.) člena ZODPol v povezavi z ustreznimi določbami ZDoh-2.

K I. točki izreka:

11Tožba ni utemeljena.

Glede dohodka pod oznako 1109

12Med strankama ni sporno, da je tožnik prejel 5. 4. 2016 s strani delodajalca (Policije) znesek 276,76 EUR kot nadomestilo za uporabo lastnih oblačil v službene namene. Sporno pa je pravno vprašanje, ali ta znesek predstavlja obdavčljiv dohodek. Zato sodišče ni zaslišalo tožnika, saj glede nespornih dejstev njegovo zaslišanje ni potrebno, zaslišanje tožnika pa sicer ni primeren dokaz za odgovor na navedeno pravno vprašanje.

13Tožnik se sicer glede neobdavčljivosti uporabe lastnih oblačil v službene namene sklicuje na 40. člen ZODPol, vendar pa navedena določba ZODPol ureja uniformo, položajne oznake in simbole policije; uporaba lastnih civilnih oblačil za opravljanje policijskih nalog pa je urejena v 40a. členu ZODPol. Ta določa v četrtem odstavku, da kadar policisti niso prejemniki civilne službene obleke (nobena od strank ni zatrjevala, da bi bil tožnik prejemnik civilne službene obleke po drugem odstavku 40a. člena ZODPol), so v primeru, da v lastnih civilnih oblačilih opravljajo policijske naloge, kjer se zahteva poslovna urejenost brez potrebe po enotnih oblačilih ali zaradi narave dela prihaja do nesorazmerne obrabe lastnih civilnih oblačil, upravičeni do denarnega nadomestila, ki ga predpiše minister. Nesporno med strankama je, kot že navedeno, da je tožnik navedeno nadomestilo prejel 5. 4. 2016 v zvezi s četrtim odstavkom 40a. člena ZODPol ter 13. členom v času plačila veljavnega Pravilnika. Vendar pa tožnik meni, da bi moral biti ta dohodek neobdavčen.

14Po ZDoh-2 so obdavčeni vsi dohodki, razen tistih, ki so v zakonu izrecno navedeni kot neobdavčeni ali oproščeni plačila dohodnine. Na podlagi prvega odstavka 15. člena ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu. Dohodki so vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni z ZDoh-2 drugače določeno (drugi odstavek 15. člena ZDoh-2). Dohodek iz zaposlitve vključuje vsako izplačilo in boniteto, povezano z zaposlitvijo (36. člen ZDoh-2). Med dohodke iz delovnega razmerja na podlagi 7. točke prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 spadajo tudi nadomestila in drugi prejemki, ki so prejeti od delodajalca ali druge osebe, skladno z drugimi predpisi, kot posledica zaposlitve oziroma obveznega zavarovanja za socialno varnost.

15Določba 5. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 določa, da se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja pa vendar ne vštevajo vrednost uniform in osebnih zaščitnih delovnih sredstev, vključno s stroški za njihovo vzdrževanje, pod pogojem, da so določene s posebnimi predpisi. Med strankama ni sporno, da je nadomestilo tožnik prejel za uporabo svojih (civilnih) oblačil v službene namene in zato, četudi jih je uporabljal za službene namene (in to ne izključno, česar niti ne trdi), logično ne predstavljajo policijske uniforme, kot je določena v 40. členu ZODPol. Zato navedeno nadomestilo ne more biti neobdavčeno na podlagi navedene določbe ZDoh-2.

16Določba 6. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 pa določa, da se nadomestilo za uporabo lastnega orodja, naprav in predmetov (razen osebnih vozil), potrebnih za opravljanje dela na delovnem mestu, pod pogojem, da so določena s posebnimi predpisi ali na podlagi kolektivne pogodbe oziroma notranjega akta delodajalca, da gre za sredstva, ki so značilna, nujna in običajna za opravljanje določenega dela, in pod pogojem, da je delodajalec določil navedeno nadomestilo na podlagi izračuna realnih stroškov in zato le-ta predstavlja utemeljen in razumen znesek – do višine 2% mesečne plače delojemalca, vendar ne več kot do višine 2% povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji. Uporaba lastnih oblačil v službene namene je sicer določena s 40a. členom ZODPol in 13. členom Pravilnika, vendar pa navedena civilna oblačila ne predstavljajo značilnih, nujnih in običajnih sredstev za opravljanje dela policista. Zato navedeno nadomestilo ne more biti neobdavčeno tudi na podlagi navedene določbe ZDoh-2.

17Tožnik je sicer še navajal, da po njegovem tako predpisana uniforma kot civilna oblačila, v katerih se delo v policiji opravlja, predstavlja delovno obleko. Tožnik je še navedel, da je predstavnik FURS je na javni RTV potrdil, da se od plačila za delovno obleko, če dejansko za to gre, ne plačajo davki in prispevki. Sodišče pojasnjuje, da četudi bi se to res zgodilo, tožnik ni uporabljal delovne obleke, pač pa svojo obleko v službene namene. Po tretjem odstavku 40a. člena ZODPol namreč delovno obleko, v kateri neuniformirani policisti lahko opravljajo policijske naloge, zagotovi delodajalec, na njej pa se lahko nosijo simboli policije v skladu s predpisom vlade, ki ureja vrste policijskih uniform, položajnih oznak in simbolov v policiji. V konkretni zadevi pa tožnik ni niti zatrdil, da bi mu Policija zagotovila delovno obleko. Zatrdil je, da iz plače kupuje oblačila, ki jih potem nosi v službene namene. Tako torej v službene namene uporablja lastna oblačila po četrtem odstavku 40a. člena ZODPol in ne delovne obleke po tretjem odstavku 40a. člena ZODPol. Uniforma policistov je urejena v 40. členu ZODPol. Zanjo in za stroške njenega vzdrževanja velja izjema po 5. oz. 6. točki prvega odstavka 44. členu ZDoh-2 – ne štejejo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. To pa ne velja za uporabo civilnih oblačil (ki jih kupuje tožnik) v službene namene, kot že pojasnjeno. Zato sodišče tudi v zvezi s tem (o tem, da naj bi o neobdavčenosti delovne obleke povedal predstavnik FURS na RTV) kot nepotrebnega ni izvedlo zaslišanja tožnika, saj ne bi izpovedal o pravnorelevantnem dejstvu za odločanje v konkretni zadevi.

18Glede na navedeno je po presoji sodišča prvostopni organ pravilno uporabil materialno pravo, ko je tožnikov prejemek iz naslova nadomestila za uporabo lastnih oblačil v službene namene obdavčil kot drug dohodek iz delovnega razmerja. Zakon namreč izrecno ne določa, da gre za dohodek, ki se ne bi všteval v davčno osnovo, niti v 5. oz. 6. točki prvega odstavka 44. členu ZDoh-2.

Glede dohodka pod oznako 3100

19Tožena stranka je zatrdila, da je bila tožniku v zvezi z dohodki pod oznako 3100 (dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti) v posebnem davčnem postopku 26. 4. 2017 izdana odločba Finančne uprave RS št. DT 4213-0403-12749/2017, s katero so mu bile odmerjene obveznosti iz kmetijstva, določen pa mu je bil katastrski dohodek in pavšalna ocena dohodka na panj v višini 192,77 EUR, pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest v višini 79,34 EUR ter davčna osnova od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 v višini 1.304,31 EUR. Na navedeno odločbo tožnik ni podal pritožbe in je postala pravnomočna. Tožnik je sicer v zvezi z navedenim zatrdil, da je želel vložiti pritožbo, vendar potem pri pritožbi ni vztrajal, s tem pa je potrdil navedbo tožene stranke, da je navedena odločba FURS postala pravnomočna. Zato sodišče v zvezi s tem kot nepotrebnega ni izvajalo dokaza z zaslišanjem tožnika. Sodišče ugotavlja, da je bila s tem tožniku, kot zatrjuje že tožena stranka, v posebnem davčnem postopku pravnomočno določena davčna osnova od drugih dohodkov, ki se vštevajo v dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti (oznaka 3100). Ta pa je bila posledično podlaga za ugotovitev višine dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v izpodbijani odločbi. Ta dohodek se je ugotovil tako, da se je k davčni osnovi od drugih dohodkov v višini 1.304,31 EUR prištel še katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč v višini 192,77 EUR. Tožnik sicer v tožbi navaja, da ni sporen znesek katastrskega dohodka 192,77 EUR in ne pristojbina za gozdne ceste v višini 11,66 EUR, pač pa znesek 1.304,31 EUR in akontacija 129,43 EUR. Ker pa je bilo zavezancu v posebnem postopku pravnomočno ugotovljeno, kakšna je njegova davčna osnova od drugih dohodkov, ki se vštevajo v dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti (oznaka 3100), sodišče ugotavlja, da je drugostopni organ pravilno ugotovil, da tožnik v postopku odmere dohodnine ne more več izpodbijati pravilnosti ugotovitve (niti preostale) navedene davčne osnove v zvezi s to oznako 3100. Zato sodišče tudi kot nepotrebnega v zvezi s tem ni izvedlo zaslišanja tožnika ter priče D. D., kakor je tudi kot nepotreben zavrnilo predlog po pridobitvi podatkov iz knjige obiskov na Davčnem uradu v Celju za januar in februar 2014 ter za dne 8. 6. 2018, saj so bili vsi ti dokazi predlagani z namenom dokazovanja, da je želel tožnik na podlagi obrazca „določitev dejanskega uporabnika“ zmanjšati davčno osnovo za dohodek 3100, da se potem navedeni obrazec, čeprav naj bi ga tožnik vložil v letu 2014, na navedenem davčnem uradu ni našel, kar pa ob tem, da je pravnomočna odločba o davčni osnovi za odmero dohodka 3100 v letu 2016 za tožnika, ni pravnorelevantno.

20Glede na navedeno je po presoji sodišča prvostopni organ pravilno uporabil materialno pravo, ko je tožnikov prejemek iz naslova katastrskega dohodka, pavšalne ocene dohodka na panj, pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest v višini 79,34 EUR ter davčne osnove od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 v višini 1.304,31 EUR obdavčil kot dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.

21Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

¹ Med strankama je nesporno, da je bila Policija v času izplačila navedenega dohodka delodajalec tožnika.
² Pred naslovnim sodiščem se je v času vložitve zadevne tožbe vodil še postopek odmere dohodnine tožniku za leto 2017 IV U 190/2019.
³ Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-462/18-45 z dne 3. 6. 2021, 31. - 42. točka obrazložitve. Iz navedene obrazložitve še izhaja, da ko zakonodajna oblast sprejme zakon in s tem določi ravnanje nedoločenega števila posameznikov v prihodnjih tipsko določenih okoliščinah, je njena pristojnost izčrpana. Od tu naprej se mora zakonodajna oblast vzdržati vsakršnega oblastnega ravnanja, ki bi lahko vplivalo na uporabo zakona v konkretnih primerih. Avtentična razlaga zakona oži sodnikovo polje možne interpretacije zakona, s tem pa tudi polje možnih odločitev v konkretnem primeru. Zato avtentična razlaga zakona – četudi ostaja na ravni splošnega in abstraktnega oziroma je oblikovana na enak način kot splošno in abstraktno pravno pravilo – vpliva na odločanje sodišč v konkretnih sodnih postopkih. Ta vpliv se ne razteza samo na vsa tista pravna razmerja, o katerih sodišča ob uveljavitvi avtentične razlage še niso odločila; z avtentično razlago lahko zakonodajalec doseže tudi spremembo že sprejetih sodnih odločitev. Sodnikom mora biti zagotovljen manevrski prostor, v katerem svobodno (odgovorno) presojajo in sodijo. Noben državni organ se ne sme vmešavati v sojenje in dajati sodniku navodil. Razlaga zakona je miselna dejavnost, s katero razlagalec (re)konstruira in pomensko opredeli splošno in abstraktno pravno pravilo, ki ga zakon sporoča in jezikovno uokvirja. Razlaga zakona je bistvena prvina odločanja o uporabi zakona v konkretnih primerih. Ko gre za odločanje o pravicah, dolžnostih in obtožbah v konkretnih primerih, je zato razlaga zakona v ustavni pristojnosti sodne veje oblasti. O pravicah, obveznostih ali pravnih koristih konkretnih pravnih subjektov v upravnih zadevah odloča tudi izvršilna (upravna) oblast. V tem okviru tudi izvršilna oblast zakon razlaga na povsem isti način, kot to počne sodna oblast. Ker pa je po Ustavi sodna oblast pristojna izvajati nadzor nad zakonitostjo dokončnih posamičnih aktov, s katerimi izvršilna oblast odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih pravnih subjektov (23. in 157. člen Ustave), ima v primeru spora tudi v teh primerih pri razlagi zakona zadnjo besedo sodna oblast. Po ugotovitvi Ustavnega sodišča RS avtentična razlaga zakona, kot je urejena v 107. ter 149. do 152. členu PoDZ-1, z opredeljeno ustavno delitvijo oblasti ni skladna.