35. člen ZDoh-2

Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Plačilo davčnega odtegljaja je pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Če gre za obdavčljiv dohodek, tožniku sodišče torej prisodi bruto znesek, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka (toženca) v neposredno razpolaganje lahko dobi le zmanjšan (neto) znesek.

Sklepanje podjemnih pogodb oz. pogodb civilnega prava med javnimi zavodi oziroma drugimi gospodarskimi subjekti je omogočala šele novela ZZDej‑K, zato se ti pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na z davčnega vidika neveljavni podlagi pred tem ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega poslovanja, (tj. kot s. p., d. o. o., zavod) oziroma v okviru svoje organizirane dejavnosti po 46. členu ZDoh-2. Okoliščine, da so se na podlagi sklenjenih pogodb opravljale raznovrstne zdravstvene storitve, diagnostični pregledi, dežurstva, da so se storitve opravljale v prostorih tožnika, z njegovimi sredstvi in po njegovih navodilih oz. pod njegovim nadzorom, kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo iz tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2. Zato glede na navedene dejanske okoliščine ni videti, da bi šlo pri obravnavanih storitvah za neodvisno samostojno opravljanje dejavnosti iz 46. člena ZDoh-2. Okoliščin, ki bi kazale na tržno obnašanje in samostojno ter neodvisno opravljanje storitev po sklenjenih pogodbah o poslovnem sodelovanju, tožnik konkretno ne zatrjuje. Zato tudi dohodkov, doseženih na podlagi pogodb

Vsak dohodek iz drugega pogodbenega razmerja (neodvisno od tega, ali ima elemente odvisnega oziroma neodvisnega razmerja), če ni v zvezi z opravljanjem dejavnosti, se obdavči po določbah 2. točke III. poglavja ZDoh-2. Te vključenosti v civilnopravnih razmerjih v splošnem ni, podjetnik se zaveže naročniku le opraviti določen posel (obligacija rezultata). Če pa rezultat ne nastaja v podjetju naročnika, ni mogoče govoriti, da bi podjemnik prihajal na delo k naročniku, temveč prihaja tja v zvezi z izročitvijo (izvedbo) predmeta pogodbe (v tožnikovem primeru je to izvedba predavanja). V teh primerih že pojmovno ni mogoče govoriti o stroških prevoza na delo in z dela, temveč ima tožnik prav v svoji razlagi, da te poti bolj ustrezajo karakteristikam "službene poti", zaradi česar se višina stroškov zanje določi po znesku iz 5. člena Uredbe. Drugače pa je v neodvisnih civilnopravnih razmerjih, kakršno naj bi bilo tudi tožnikovo, česar pa davčni organ zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljal. V ponovljenem postopku bo zato moral davčni organ preveriti okoliščine v zvezi s tožnikovimi navedbami, da njegovo delo nima značilnosti odvisnega razmerja, ter upošte

Za obdavčitev izplačil kot dohodkov iz zaposlitve je bistven položaj odvisnosti delavca v razmerju do naročnika. Primeroma to pomeni, da oseba delo opravlja nepretrgoma (kontinuirano), da mora mesečno poročati oziroma predložiti ustrezna poročila ali evidence, da delo opravlja v prostorih naročnika v organiziranem procesu in obsegu, ki mu ga določa naročnik ter pod njegovim nadzorstvom, pri tem pa odgovornost za kvaliteto opravljenega dela prevzema naročnik sam. Zato so za kvalifikacijo dohodka iz zaposlitve bistvene dejanske okoliščine opravljanja nalog oziroma del, kar mora davčni organ ugotoviti v ugotovitvenem postopku.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali se sme glede na načela učinkovitosti, supremacije in neposrednega učinka prava EU Upravno sodišče za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV sklicevati na vsebino slovenskega ZGD-1 (515. in 255. člen) in slovenskega ZDoh-2 (35. in 37. člen), po katerih funkcijo poslovodje lahko opravlja le fizična oseba in da so zato dohodki iz tega naslova lahko le dohodki iz odvisnega delovnega razmerja fizične osebe (ne pa pravne osebe)?

Zgolj povzetek ugotovitev iz postopka nadzora pri družbi A. ne zadošča za odmero dodatne davčne obveznosti tožniku. Za odločitev prav tako ni pomembno, kaj je oziroma česa ni dokazala družba A. v postopku inšpekcijskega nadzora, ampak mora davčni organ dokazno oceniti in se opredeliti do (vseh) navedb, ki jih je podal tožnik v tem postopku. DDV, ki je izkazan na spornih računih, ni dohodek fizične osebe v smislu 15. člena ZDoh-2.4 Navedeno izhaja že iz samega sistema DDV. DDV namreč davčni zavezanci zberejo v korist proračuna in torej ne gre za njihove dohodke. Bistveno pa je to, da ima prekvalifikacija neodvisnega v odvisno razmerje, za kar je imel davčni organ podlago v določbah 5. in 74. ZDavP-2, za posledico, da se obdavčitev, ki temelji na formalno sklenjenih pogodbah, nadomesti z davčno obveznostjo, ki temelji na pravilni vsebinski opredelitvi razmerij med družbo in njenim zakonitim zastopnikom.

Odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil drug davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca vezan. Tako izrek odločbe iz davčnega inšpekcijskega postopka v tej zadevi nima neposrednega vpliva na končno odmero davčne obveznosti tožniku.

Odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil drug davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca vezan. Tako izrek odločbe iz davčnega inšpekcijskega postopka v tej zadevi nima neposrednega vpliva na končno odmero davčne obveznosti tožniku.

Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor glede višine davčne osnove, od katere je davčni organ odmeril dohodnino od dohodkov iz zaposlitve in pripadajoče prispevke. Tožnica po presoji sodišča utemeljeno opozarja, da bi moral davčni organ zneske, ki izhajajo iz predmetnih računov, zmanjšati za obračunani DDV. DDV, ki ga je družba A., d. o. o. izkazala na spornih računih, namreč ne more predstavljati dohodka fizične osebe v smislu 15. člena ZDoh-2. Davčni organ bi moral upoštevati tudi določbe 74. člena ZDavP-2, v skladu s katerimi ima prekvalifikacija vrste prejemka za posledico, da se obdavčitev, ki temelji na formalno sklenjenih pogodbah, nadomesti z davčno obveznostjo, ki temelji na pravilni vsebinski opredelitvi razmerij med tožnico in njenim zakonitim zastopnikom.

Direktor tožnika je vodil podjetje kot manager in obenem opravljal delo iz dejavnosti tožnika, pri tožniku pa ni bil zaposlen in da za opravljeno delo ni prejel neposredno plačilo od tožnika, ampak preko izdanih računov samostojnega podjetnika po sklenjenih dveh pogodbah o poslovnem sodelovanju. Po presoji sodišča je davčni organ v zvezi z obdavčitvijo dohodkov direktorja utemeljeno izhajal iz načela ZDavP-2, po katerem se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini, za kar ima podlago v 5. členu ZDavP-2, ter iz pravila iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, po katerem se z zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi davčnih predpisov. Davčni organ in toženka ugotavljata, da sta bili pogodbi o poslovnem sodelovanju med tožnikom in podjetnikom sklenjeni z namenom, da bi se tožnik izognil plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost za delo direktorja oziroma z namenom doseči ugodnejšo davčno obravnavo dohodkov direktorja.

Pogodbe o (poslovnem) sodelovanju, ki jih je tožnik za opravljanje zdravstvenih storitev sklepal z zdravniki kot gospodarskimi subjekti, so sklenjene na neveljavni pravni podlagi. Navedene pogodbe civilnega prava so sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi, zato se tudi po presoji sodišča ti aktivno pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na z davčnega vidika neveljavni podlagi, ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega poslovanja, oziroma v okviru svoje organizirane dejavnosti po 46. členu ZDoh-2. Tožnik glede vrste in načina opravljanja storitev po Pogodbah o (poslovnem) sodelovanju, ne ugovarja, da so se na podlagi sklenjenih pogodb opravljale raznovrstne zdravstvene storitve, diagnostični pregledi, dežurstva, pa tudi ne o tem, da so se storitve opravljale v prostorih tožnika, z njegovimi sredstvi, po njegovih navodilih oziroma pod njegovim nadzorom, kar vse kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo iz tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2.

Drži sicer razlogovanje toženca, da je zavezanost za plačilo prispevkov esencialna sestavina obstoja delovnega razmerja in bistven pogoj za obstoj lastnosti zavarovanca, vendar je iz odločb FURS z dne 9. 6. 2016 in 22. 2. 2017 razvidno, da je bilo v postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora glavnina dokazovanja usmerjena v ugotavljanje ali narava opravljenega dela kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo iz 35. člena ZDoh-2. Elementi delovnega razmerja so bili upoštevani v obsegu in skladno s kriteriji, ki obvladujejo davčni postopek in davčno zakonodajo, ti pa lahko ali pa ne izkazujejo identiteto z elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1. Ključno je, da se ZMEPIZ-1 navezuje na pojem delovnega razmerja, kot ga določa ZDR-1.

Sredstva, ki jih davčnim zavezancem izplačajo tretje osebe za namene pokritja stroškov bivanja in prehrane v času izobraževanja, na katero jih je sicer napotil njihov delodajalec, so štipendija, ki je obdavčena kot drug dohodek po 5. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Končna odmera dohodnine sicer očitno ni predmet obravnavane zadeve, zato Vrhovno sodišče nima podlage, da bi se podrobneje ukvarjalo s tem vprašanjem, temveč le pripominja, da bi se v primeru zakonske ureditve, ki bi kljub uveljavljenemu objektivnemu neto načelu obdavčitve ne omogočala znižanja davčne osnove za (dodatne) dejanske stroške v zvezi s pridobitvijo dohodka iz delovnega razmerja, utegnilo postaviti celo vprašanje ustavnosti take ureditve.

V zvezi z obdavčitvijo oziroma oprostitvijo obveznosti plačila dohodnine fizične osebe od dobička iz kapitala od odsvojitve premičnin (1. točka 32. člena ZDoh-2), način nastanka odsvojiteljeve lastninske pravice na tem kapitalu (premičninah), ni odločilen. Ker med strankama ni sporno, da so bile odpadne surovine ob prodaji revidentu last prodajalcev (njihov kapital) se od dohodkov, ki so jih ustvarili s prodajo premičnin, torej po 1. točki 32. člena ZDoh-2, dohodnine ne plača, zato tudi revident ni bil dolžan plačati akontacije tega davka kot davčnega odtegljaja. Zmotno je materialnopravno stališče, da se navedeni dohodki fizičnih oseb (doseženi s prodajo odpadnega materiala, pridobljenega z aktivnostjo zbiranja), lahko obravnavajo in obdavčijo z dohodnino kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja po tretjem odstavku 38. členu ZDoh-2. Za dohodek iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja je nujno, da je med izplačevalcem in prejemnikom dohodka sklenjen pravni posel, katerega vsebina je opravljanje dela (ali storitve) in plačilo zanj v odvisnem pogodbenem razmerju. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi med revidentom in fizičnimi osebami obstajalo po

Pravilna je ugotovitev davčnega organa, da gre v razmerju med tožnikom in samostojnimi podjetnicami za navidezno razmerje v smislu 5. in 74. člena ZDavP-2, ter da so se storitve opravljale v odvisnem pogodbenem razmerju. Formalni (ne)obstoj delovnega razmerja v smislu določb ZDR-1 za odločitev v obravnavani zadevi, glede na citirane določbe ZDoh-2, ni bistvenega pomena. Ne glede na navedeno pa tudi po presoji sodišča ugotovitve prvostopenjskega organa izkazujejo elemente, ki po določilih ZDR-1 definirajo delovno razmerje. Tudi po presoji sodišča je dolžan davčni organ pogodbe ter na njihovi podlagi izvršena izplačila presojati po njihovi vsebini, upoštevajoč davčno zakonodajo ter pri tem ni vezan na formalnopravno opredelitev poslovnih dogodkov. Zaradi tega tudi ne posega v veljavnost sklenjenih medsebojnih razmerij, temveč le razlaga njihovo ekonomsko vsebino.

V zvezi z dohodki, ki so bili izplačani po pogodbah, sklenjenih z zdravniki samostojnimi podjetniki izhaja, da so bile te pogodbe sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi in da se zato dohodki zdravnikov, ustvarjeni na podlagi neveljavnih pogodb, ne morejo davčno obravnavati kot dohodki po 46. členu ZDoh-2, kot je to storila tožeča stranka. Sodišče je te dohodke napačno ovrednotilo kot dohodke iz delovnega razmerja (37. člen ZDoh-2) zato je treba tovrstne dohodke zdravnikov, zaposlenih pri tožeči stranki, enako kot dohodke zdravnikov, ki so bili zaposleni drugje, davčno obravnavati kot dohodke iz drugega pogodbenega razmerja po 38. členu ZDoh-2. Ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča je torej očitno, da v že omenjenem delu, to je glede obračuna davkov in prispevkov od dohodkov pri tožeči stranki zaposlenih zdravnikov, v davčnem in sodnem postopku ni bilo pravilno odločeno in da je zato izpodbijana odločba v tem delu nezakonita in jo je zato potrebno odpraviti.

Stališče vrhovnega sodišča, da je inštitut pogodbene kazni zakonit tudi v delovnih razmerjih za utrjevanje pogodbenih obveznosti v zvezi s konkurenčno klavzulo, je od sodbe VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011 enotno. Ob ugotovitvi sodišča, ki je tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, da se je toženec v času trajanja konkurenčne klavzule zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici na delovnem mestu, na katerem je tržil podobna zavarovanja na istem teritorialnem območju kot prej pri tožeči stranki, je utemeljen zaključek, da je kršil določbe konkurenčne klavzule in je zato nastopil pogoj za plačilo dogovorjene pogodbene kazni. Za plačilo pogodbene kazni pa ni pomembno, kakšna je nastala škoda oziroma ali je ta sploh nastala. Utemeljen je zahtevek tožene stranke za zmanjšanje pogodbene kazni na enako višino, kot bi jo bila dolžna v bruto znesku plačati tožeča stranka v primeru toženčevega spoštovanja konkurenčne klavzule. Tudi pri določanju pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi je potrebno upoštevati ekvivalentnost dajatev. Za utrjevanje obveznosti v delovnem pravu s pogodbeno kaznijo, ki ima odvračalni namen in ima svoj temelj v OZ za utrjevanje civilnih obveznosti, je nu

65. člen ZZdrS ni bil veljavna pravna podlaga za sklenitev pogodbe civilnega prava za opravljanje storitev zdravniške službe med javnimi zdravstvenimi zavodi (oziroma drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost v okviru javne zdravstvene službe) in gospodarskimi subjekti (torej tudi samostojnimi podjetniki). Na tej pravni podlagi je bilo javnim zdravstvenim zavodom pogodbe civilnega prava dovoljeno sklepati le z zdravniki kot fizičnimi osebami. Ker so pogodbe civilnega prava sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi, se ti aktivno pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na (z davčnopravnega vidika) neveljavni podlagi, ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega podjetja (tj. kot samostojni podjetnik). Glede na to, da se v davčnem pravu, če se ugotovi neveljavnost pravnega posla, šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dohodkov, je sodišče prve stopnje prejemke zdravnikov (čeprav formalno samostojnih podjetnikov), ki so jim bili izplačani na podlagi izstavljenih računov, (po njihovi ekonomski vsebini),

Glede na pogoje, pod katerimi se pridobi pravica do družinske pokojnine, se sicer družinska pokojnina v veliki meri približuje vlogi, ki jo ima preživnina, vendar obenem ni preživnina, kakor jo opredeli ustrezni področni zakon. Čim pa je ni mogoče uvrstiti med zakonsko določeno izjemo od plačila dohodnine, po mnenju sodišča ni podlage za drugačno odločitev, kot jo je v konkretnem primeru sprejela tožena stranka.