UPRS sodba I U 1004/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo preveč plačanega davka v znesku 2.514.739,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki jo je tožnik vložil 30. 12. 2014 (1. točka izreka). Iz 2. in 3. točke izreka pa izhaja, da tožnik sam nosi stroške postopka, stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo finančno upravo, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 30. 12. 2014 na prvostopenjski organ posredoval zahtevek za vračilo preveč plačanega davka v znesku 2.514.739,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V zahtevi je tožnik navedel, da je bil davek plačan 11. 3. 2013, in sicer na podlagi pobota obveznosti DURS do tožnika iz naslova vračila presežka DDV po DDV-O za januar 2013 z obveznostjo tožnika do DURS po odločbi Davčnega urada Ljubljana DT 42914-9042/2012-2 08-3221-11 z dne 12. 12. 2012.

2Tožnik je navedel, da je Davčni urad Ljubljana 21. 11. 2012 izdal sklep o davčni izvršbi 42914-9042/2012-1 08-3221-11 v zadevi davčne izvršbe dolžnika A. d.o.o. pri tem davčnem dolžniku na denarno terjatev tega dolžnika. S tem sklepom je Davčni urad Ljubljana dolžniku A. d.o.o. zarubil terjatev, ki jo je le-ta imel do tožnika. Z odločbo z dne 12. 12. 2012 je bilo tožniku naloženo, da plača neporavnani znesek dolga po navedenem sklepu o davčni izvršbi z dne 21. 11. 2012 v znesku 2.534.285,50 EUR. Tožnik je navedel, da navedene obveznosti ni mogel izpolniti, saj je bil od 8. 10. 2012 v „pred insolventnem postopku“. Prav tako obveznosti ni bil sposoben izpolniti, saj za to ni imel sredstev. Dne 21. 2. 2013 je oddal DDV-O za obdobje 8. 1. 2013 do 31. 1. 2013. V obračunu je izkazoval presežek DDV v znesku 4.874.019 EUR in z obračunom zahteval vračilo presežka. Davčni organ pa 13. 3. 2013 tožniku ni izplačal celotnega presežka, temveč je del svoje obveznosti pobotal z obveznostjo po odločbi z dne 12. 12. 2013 in sicer znesek v višini 2.514.739,00 EUR.

3Prvostopenjski organ zavrača tožnikove ugovore, da je neupravičeno izvedel pobot DDV. V konkretni zadevi se je postopek začel na zahtevo tožnika za vračilo presežka DDV po 73. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Vračilo presežka se načeloma izvrši neposredno na podlagi obračuna DDV in izdaja posebne odločbe ni predpisana. V konkretnem primeru pa je prišlo do spora o upravičenosti do celotnega vračila zneska. Nad tožnikom se je 8. 1. 2013 začel postopek prisilne poravnave. Tožnik je z oddanim obrazcem DDV-O za davčno obdobje od 8. 1. 2013 do 31. 1. 2013 terjal vračilo DDV v višini 4.878.122 EUR. V obračun DDV-O je tožnik vključil popravek obračunanega DDV (na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1) na račun neplačanih terjatev, na podlagi 24. 2. 2012 pravnomočno zaključenega postopka prisilne poravnave nad dolžnikom B. Tožniku pa je bilo z odločbo davčnega organa z dne 12. 12. 2012 naloženo, da poplača dolg v višini 2.524.163,33 EUR. Prvostopenjski organ se sklicuje na 164. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), na podlagi katerega je bil v obravnavani zadevi opravljen pobot terjatev po samem zakonu. Iz navedene določbe namreč izhaja, da terjatvi z začetkom postopka prisilne poravnave veljata za pobotani. Čeprav je tožnik 21. 2. 2013 z oddanim obrazcem DDV-O terjal vračilo DDV, pa je obveznost davčnega organa za vračilo DDV nastala že 24. 2. 2012, ko je sklep o potrjeni prisilni poravnavi družbe B. postal pravnomočen. S tem, ko je tožnik vložil obračun DDV-O in zahteval vračilo, je terjatev zgolj zapadla v plačilo, nastala pa je že skoraj leto prej. Iz navedenih razlogov je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo zavrnil.

4Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, tožnikove ugovore pa zavrača. Kot sporno v obravnavani zadevi izpostavlja vprašanje, ali postopek prisilne poravnave oziroma s strani tožnika zatrjevana insolventnost pred začetkom prisilne poravnave, predstavlja oviro za pobot, ki je bil izvršen za znesek 2.514.739,00 EUR. Sklicuje se na prvi odstavek 157. člena ZFPPIPP, po katerem pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku postopka prisilne poravnave. Nad tožnikom je bil z dnem 8. 1. 2013 s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, St 2552/2012 začet postopek prisilne poravnave. Ker mora biti oklic o začetku postopka prisilne poravnave objavljen hkrati z objavo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave (tretji odstavek 155. člena ZFPPIPP), je nastanek pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave enak datumu sklepa o začetku tega postopka, v danem primeru torej dne 8. 1. 2013. Pritožbeni organ meni, da ni utemeljeno tožnikovo sklicevanje na insolventnost pred začetkom postopka prisilne poravnave.

5Obveznost, ki je bila naložena tožniku z odločbo z dne 12. 12. 2012, ne predstavlja nič drugega kot davek, kadar pa gre za davek, pa v smislu določb 34. člena ZFPPIPP tudi insolventnost dolžnika ne predstavlja ovire za plačilo takšne obveznosti. Iz navedenega tako izhaja, da je z opustitvijo ravnanja tožnika po sklepu o izvršbi, s katerim se je zarubila davčnemu dolžniku A. d.o.o. terjatev do tožnika, treba šteti tožnika za zavezanca za davek. Tako sklep o izvršbi kot odločba sta postala pravnomočna in ne zgolj izvršljiva ter je bil tožnik dolžan obveznost po odločbi z dne 12. 12. 2012 prostovoljno poravnati najkasneje do 2. 1. 2013 oziroma je odločba z dne 12. 12. 2012 postala izvršljiva 3. 1. 2013 (torej pred začetkom postopka prisilne poravnave). Pritožbeni organ pa se tudi ne strinja s stališčem tožnika, da je tožnikova terjatev iz naslova popravka DDV nastala šele z oddajo davčnega obračuna dne 21. 2. 2013 (in ne že s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave pri družbi B.) Strinja se s stališčem prvostopenjskega organa, da sta v obravnavani zadevi obe terjatvi nastali pred začetkom prisilne poravnave, ki se je nad tožnikom začela 8. 1. 2013, zaradi česar so bili izpolnjeni pogoji za pobot, kot to določa prvi odstavek 164. člena ZFPPIPP.

6Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V postopku ugotovljene obveznosti niso sporne, sporen pa je pobot obveznosti, ki je bil po mnenju tožnika nezakonito izveden. Bistveno vprašanje v predmetni zadevi je čas nastanka tožnikove terjatve zoper davčni organ (torej terjatve, ki je bila predmet spornega pobota). Tožnik v nadaljevanju opisuje potek dogodkov. Navaja, da odločbe Davčnega urada Ljubljana z dne 12. 12. 2012 ni izpolnil, saj je ni mogel niti je ni smel izpolniti. Tožnik je bil od 8. 10. 2012 dalje v „pred insolventnem postopku“. Dne 8. 10. 2012 je namreč prejel poziv s strani Okrožnega sodišča v Kranju, v katerem ga je sodišče pozvalo, da se v roku 15 dni izjasni o predlogu upnice banke C. d.d., ki je na naslovno sodišče 17. 7. 2012 vložila predlog za začetek stečajnega postopka. Ker tožniku C. d.d. iz naslova tožnikovega danega poroštva za prejeto kratkoročno posojilo pri družbi D. d.o.o. ni podaljšala kredita, je znesek tožnikovih obveznosti, skupaj z drugimi več kot dva meseca zapadlimi obveznostmi, bil višji od 20 % celotnih obveznosti podjetja na dan 31. 12. 2011, zaradi česar je bil tožnik v stanju insolventnosti.

7Tožnik je 23. 10. 2012 vložil zahtevo za odlog odločanja o predlogu upnice za začetek stečajnega postopka. Na podlagi te zahteve je bil 29. 11. 2012 izdan sklep sodišča o odlogu odločanja o stečajnem postopku do 24. 12. 2012 in istočasno imenovan upravitelj. Dne 7. 12. 2012 je bil podan predlog za začetek postopka prisilne poravnave pri tožniku s tožnikovim predlogom, da sodišče prekine postopek odločanja o predlogu C. za začetek stečajnega postopka ter nad tožnikom začne postopek prisilne poravnave. Dne 8. 1. 2013 se je postopek prisilne poravnave nad tožnikom tudi dejansko začel. Iz navedenih razlogov je po mnenju tožnika pri tožniku že veljala omejitev po 34. členu ZFPPIPP. Le ta določa, da ko družba postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Obveznost po odločbi z dne 12. 12. 2012 pa ni obveznost, ki bi spadala med obveznosti, ki jih določa 34. člen ZFPPIPP, saj ni nastala zaradi rednega poslovanja tožnika po nastopu insolventnosti. Tožnik namreč s poplačilom tega zneska plačuje dolg do družbe A. (iz obdobja 2008 in 2009).

8Tožnik se prav tako ne strinja z obrazložitvijo drugostopenjskega organa, iz katere izhaja, da obveznost iz odločbe z dne 12. 12. 2012 ne predstavlja nič drugega kot davek, kadar pa gre za davek, pa v smislu določb 34. člena ZFPPIPP tudi insolventnost dolžnika ne predstavlja ovire za plačilo takšne obveznosti. Tožnik meni, da bi navedeno držalo le v primeru, če bi šlo za tožnikove nove davčne obveznosti, ki bi bile nujne za tožnikovo redno poslovanje, za kar pa v konkretni zadevi ne gre. V primeru, da terjatve družbe A. do tožnika ne bi bile zarubljene s strani davčnega organa, bi tožnik svoje dolgove do družbe poravnal pod pogoji prisilne poravnave. S plačilom navedene obveznosti tožnik ne plačuje davkov v zvezi z njegovim rednim poslovanjem, temveč plačuje svojo obveznost do prvotnega dolžnika A. Tožnik meni, da ni pravilno, da bi bil davčni organ priviligiran v primerjavi z ostalimi upniki. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, da obveznosti po odločbi z dne 12. 12. 2012 ni mogel izpolniti, ker je imel v novembru in decembru 2012 blokirane vse svoje račune.

9Glede presežka po obračunu DDV tožnik navaja, da očitno ni sporen. Vendar pa davčni organ tožniku 13. 3. 2013 ni izplačal celotnega presežka, temveč je del svoje obveznosti pobotal s tožnikovo obveznostjo po odločbi z dne 12. 12. 2012 in sicer znesek v višini 2.514.739,00 EUR. V posledici plačila s pobotom je davčni organ tudi umaknil svojo prijavo terjatve v postopku tožnikove prisilne poravnave. Po mnenju tožnika je opravljen pobot nezakonit in je v nasprotju s 164. členom ZFPPIPP. Slednji določa pravilo pobota izključno za tiste medsebojne terjatve, ki obstojajo ob začetku postopka prisilne poravnave. Ni pa dopusten pobot terjatev, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave, z obveznostjo upnika, ki nastane po začetku postopka prisilne poravnave. Za tak pobot prav tako ni podlage na podlagi šestega odstavka 97. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in na podlagi četrtega odstavka 73. člena ZDDV-1, saj je ZFPPIPP specialni zakon. Drugačna interpretacija pa po mnenju tožnika predstavlja zlorabo položaja davčnega organa za to, da le ta doseže ugodnejše poplačilo svoje navadne terjatve in s tem oškoduje ostale upnika. Zato je tožnik vložil zahtevek za vračilo tega zneska, ki ga je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo zavrnil.

10Naslednji argument, s katerim se tožnik ne strinja, je zaključek, da naj bi tožnikova terjatev do davčnega organa v višini 4.878.122 EUR že obstojala 24. 2. 2012, ko je sklep o prisilni poravnavi družbe B. postal pravnomočen. Terjatev tožnika do davčnega organa naj bi torej 8. 1. 2013 že obstojala, bila pa naj bi še nezapadla, kar po 164. členu ZFPPIPP ni ovira za pobot. Tožnik meni, da je tožnikova terjatev do davčnega organa nastala šele z vložitvijo davčnega obračuna za obdobje januar 2013. Z 24. 2. 2012 je namreč tožniku na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 nastala materialno pravna pravica do znižanja DDV davčne osnove pri svojih dobavah družbi B. Pravica znižati si davčno osnovo pa še ne pomeni nikakršne terjatve do davčnega organa. Davčni zavezanec torej sam uveljavi svojo pravico, ki jo je na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 pridobil s pravnomočnostjo sklepa o potrjeni prisilni poravnavi. Če tega ne naredi, se pravica nikoli ne realizira in po poteku roka ta pravica tudi ugasne oziroma zastara. Terjatev davčnega zavezanca do davčnega organa nastane šele z oddajo davčnega obračuna. V obravnavani zadevi se je pobot terjatev zgodil 8. 1. 2013, ko tožnikova terjatev sploh še ni nastala, saj višina presežka, obračunanega v DDV-O obračunu ni bila niti izkazana niti ni mogla biti znana. Pri tem tožnik zavrača tudi argumente drugostopenjskega organa, saj meni, da drugostopenjski organ zamenjuje nastanek pravice do znižanja obračunanega DDV, nastanek terjatve davčnega zavezanca do davčnega organa in zapadlost terjatve davčnega zavezanca. Tožnik zaključuje, da na dan začetka prisilne poravnave ni bilo pogojev za pobot po 164. členu ZFPPIPP, saj ni bila znana višina obveznosti davčnega organa do tožnika. Da je temu tako, po mnenju tožnika dokazuje tudi ravnanje davčnega organa, ki je najprej prijavil svojo terjatev v postopku prisilne poravnave, po spornem pobotu pa prijavo umaknil. Davčni organ je dejansko pobotal svojo obveznost po davčnem obračunu za januar 2013 šele po oddaji davčnega obračuna in se pobot ni zgodil ob uvedbi postopka prisilne poravnave. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

12V pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri tožbi. Meni, da v predmetni zadevi niso podani pogoji za pobot po 164. členu ZFPPIPP. Po navedeni določbi se namreč za pobotane štejejo terjatve, ki obstojajo ob začetku postopka prisilne poravnave. V obravnavani zadevi je zato ključno vprašanje, kdaj je nastala terjatev tožnika do davčnega organa. Tožnik meni, da na dan začetka postopka prisilne poravnave tožnikova terjatev do davčnega organa še ni obstojala.

13Tožba ni utemeljena.

14Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

15V obravnavi zadevi je sporno, ali je pravilna odločitev prvostopenjskega organa, ki je zavrnil tožnikovo zahtevo z dne 30. 12. 2014 za vračilo preveč plačanega davka v znesku 2.514.739,00 EUR. Davčni organ je namreč opravil pobot tožnikove obveznosti, ki jo je imel tožnik do DURS po odločbi z dne 12. 12. 2012. Tožnik je v obračunu DDV-O za obdobje od 8. 1. 2013 do 31. 1. 2013, ki ga je oddal 21. 2. 2013, uveljavljal presežek DDV v višini 4.878.122,00 EUR. V navedenem obračunu je tožnik vključil popravek obračunanega DDV na račun neplačanih terjatev, na podlagi 24. 2. 2012 pravnomočno zaključenega postopka prisilne poravnave nad dolžnikom B. Po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 namreč davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan ali ni bil poplačan v celoti. Davčni organ pa zaradi tožnikove obveznosti, ki jo je le-ta imel do DURS (na podlagi odločbe z dne 12. 12. 2012) tožniku ni izplačal celotnega presežka, ki ga je le-ta uveljavljal. Tožnik navedeno odločitev izpodbija. Meni namreč, da zakonski pogoji za pobot, kot ga je v predmetni zadevi izvedel prvostopenjski organ, niso izpolnjeni. Navaja, da so od 8. 10. 2012 pri tožniku zaradi insolventnosti že veljale določene omejitve, ter da je bil od 8. 10. 2012 v „pred insolventnem“ postopku. Prav tako meni, da je tožnikova terjatev do DURS nastala šele 21. 2. 2013, ko je v obračunu DDV za davčno obdobje od 8. 1. do 31. 1. 2013 (obrazec DDV-O) uveljavljal vračilo presežnega DDV. Zato pobot obveznosti, ki ga je opravila tožena stranka, ni zakonit. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

16V obravnavani zadevi je pravna podlaga izpodbijane odločitve 164. člen ZFPPIPP. Slednji določa, da če ob začetku postopka prisilne poravnave hkrati obstojata terjatev posameznega upnika do insolventnega dolžnika in nasprotna terjatev insolventnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom postopka prisilne poravnave veljata za pobotani (prvi odstavek). Nad tožnikom se je začel postopek prisilne poravnave 8. 1. 2013 na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kranju St 1552/2012 z dne 8. 1. 2013. Navedeni datum je kot relevanten v predmetni zadevi upošteval tudi prvostopenjski organ. Ugotovil je, da ima na omenjeni datum DURS terjatev do tožnika, na podlagi odločbe z dne 12. 12. 2012, ki je izvršljiva in pravnomočna. Navedena terjatev je tako ob začetku postopka prisilne poravnave že obstojala.

17Hkrati pa je prvostopenjski organ zaključil, da je ob začetku postopka prisilne poravnave pri tožniku že obstojala tudi tožnikova terjatev do DURS. Slednjo je tožnik uveljavljal šele 21. 2. 2013 v obračunu DDV-O za mesec januar 2013, gre pa za popravek obračuna DDV na račun neplačanih tožnikovih terjatev od dolžnika B., pri katerem je bil 24. 2. 2012 pravnomočno zaključen postopek prisilne poravnave. Sporno v obravnavani zadevi je ali je pravilen zaključek prvostopenjskega organa, da je tožnikova terjatev do DURS obstojala že ob začetku postopka prisilne poravnave pri tožniku (8. 1. 2013), saj jo je tožnik uveljavljal šele v obračunu DDV-O dne 21. 2. 2013. Tožnik namreč meni, da je navedena terjatev nastala šele z vložitvijo obračuna DDV-O in da torej v času začetka postopka prisilne poravnave še ni obstojala. Iz navedenega razloga pa tožnik tudi meni, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za pobot terjatev po 164. členu ZFPPIPP. Po presoji sodišča tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

18Po presoji sodišča je pomembno razlikovanje med dvema časovnima trenutkoma, in sicer med trenutkom nastanka terjatve na eni strani in trenutkom njene zapadlosti v plačilo (dospelosti). Tožnikova terjatev do DURS je nastala že 24. 2. 2012 (s pravnomočnostjo zaključka postopka prisilne poravnave pri dolžniku B.), čeprav jo je tožnik uveljavljal pri davčnem organu šele v februarju 2013 (v obračunu DDV-O za mesec januar 2013). Takrat pa je po presoji sodišča tožnikova terjatev do DURS tudi zapadla v plačilo. Drugi odstavek 164. člena ZFPPIPP člena pa določa, da se prvi odstavek tega člena uporablja tudi za nedenarne terjatve in terjatve, ki ob začetku postopka prisilne poravnave še niso zapadle. Sporna terjatev je tako že obstojala, ni pa še zapadla.

19Izpodbijana odločitev je zato po presoji sodišča v skladu z določbami 164. člena ZFPPIPP, tožnikovi ugovori, ki se s tem ne strinja, pa po presoji sodišča niso utemeljeni. Tudi po presoji sodišča je tožnikova terjatev do davčnega organa nastala že pred začetkom postopka prisilne poravnave zoper tožnika. Tožnikov presežek DDV je bil namreč na dan začetka postopka prisilne poravnave ugotovljiv in je obstojal, vendar še ni zapadel v plačilo. Zato je pravilen zaključek davčnega organa, da na opravljen pobot ne vpliva dejstvo, da je tožnik predložil obračun, v katerem je zahteval presežek DDV, šele potem, ko je bil pri njem že začet postopek prisilne poravnave.

20Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da prvostopenjski organ ni upošteval pri tožniku uvedenega „pred insolventnega postopka“, pri čemer navaja, da so od 8. 10. 2012 pri tožniku zaradi insolventnosti že veljale določene omejitve, ki jih določba ZFPPIPP v 34. členu. Iz prvega odstavka 157. člena ZFPPIPP namreč izhaja, da pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku postopka prisilne poravnave. V konkretnem primeru je bil pri tožniku začet postopek prisilne poravnave 8. 1. 2013. Ta datum je prelomni trenutek tudi po 164. členu ZFPPIPP in je bil kot tak upoštevan tudi v obravnavani zadevi. Tožnikovi ugovori, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zato niso utemeljeni. Ker ima izpodbijana odločba podlago v 164. členu ZFPPIPP, je po presoji sodišča pravilna, pri čemer na navedeno odločitev ne vpliva obrazložitev drugostopenjskega organa, ki pravilnost navedene odločitve dodatno utemeljuje še s sklicevanjem na določbe 34. člena ZFPPIPP.

21Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

22Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.

23Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev, v predmetni zadevi ni sporno.