68. člen ZDDV-1

Skladno s 68. členom ZDDV-1 mora davčni zavezanec prvotni odbitek popraviti, če je odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen, popravek pa mora davčni zavezanec opraviti, če se po opravljenem obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek, kot na primer odpovedi nakupov in znižanja cen. V obravnavani zadevi je davčni organ tožniku dodatno odmeril DDV na podlagi 68. člena ZDDV-1, ker tožnik ni opravil popravka odbitka DDV, ker so se po opravljenem obračunu spremenili dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska odbitka, na podlagi ugotovitev, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe in imajo podlago v upravnih spisih. Po povedanem tožnik za svoje trditve v postopku ni predložil nobenih dokazov, s katerimi bi potrdil svoje navedbe, niti ni predlagal za svoje trditve nobenih dokaznih predlogo. Na podlagi trditev tožnika in odsotnosti dokaznih predlogov tožnika v davčnem postopku po presoji sodišča ni bilo mogoče sprejeti drugačne odločitve od izpodbijane. V tem upravnem sporu ostaja po presoji sodišča neizpodbito, kar sta ugotovila davčni organ in toženka in na čemer je

V tem upravnem sporu ostaja neizpodbito, da je A. tožniku izdala dobropis št. FC600620, ki ga je tožnik prejel in v zvezi s katerim tožnik niti ne trdi niti ne dokazuje, da bi ga po prejemu kakorkoli osporaval oz. v zvezi z njim in/ali odpovedjo prodajne pogodbe s strani A. podvzel kakršnekoli korake. Opisane okoliščine ustrezajo "spremembi dejavnikov" iz drugega odstavka 68. člena ZDDV-1. S tožbenimi trditvami o pravni neutemeljenosti odpovedi pogodbe in izdanega dobropisa pa tožnik po presoji sodišča, kot obrazloženo zgoraj, ne more uspeti, saj jih na način, kot jih navaja sedaj v upravnem sporu, ni konkretizirano navajal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, prav tako pa je tožnik prepozen z njihovim dokazovanjem šele v upravnem sporu.

V tem upravnem sporu ostaja neizpodbito, da je A. tožniku izdala dobropis št. FC600620, ki ga je tožnik nesporno prejel in v zvezi s katerim tožnik niti ne trdi niti ne dokazuje, da bi ga po prejemu kakorkoli osporaval oz. v zvezi z njim in/ali odpovedjo prodajne pogodbe s strani A. podvzel kakršnekoli korake. Sodišče posledično potrjuje sprejeto odločitev davčnih organov, da opisane okoliščine ustrezajo „spremembi dejavnikov“ iz drugega odstavka 68. člena ZDDV-1.

Poziv na predložitev poslovne dokumentacije je potrebno obravnavati kot uradno dejanje davčnega organa, namenjeno odmeri davka, ki je pretrgalo tek petletnega relativnega zastaralnega roka za zastaranje pravice do odmere DDV. Pravica do odbitka nastane, ko nastane obveznost za obračun davka, to je ob dobavi blaga (63. člen ZDDV-1 in 167. člen Direktive o DDV). Posledično lahko samo položaj, v katerem oseba takrat deluje (status), določi obstoj pravice do odbitka. Zato ima pravico do (takojšnjega) odbitka (celotnega) vstopnega DDV, ki ga je dolžna plačati ali ga je plačala za zadevno blago, tudi oseba, ki ob pridobitvi deluje kot davčni zavezanec ter pridobi blago in storitve za namene ekonomske dejavnosti v smislu teh določb, čeprav se to blago ne uporabi takoj za to ekonomsko dejavnost. Dejanska ali nameravana uporaba blaga opredeljuje obseg začetnega odbitka, do katerega je upravičen davčni zavezanec (kar ureja določba prvega odstavka 63. člena ZDDV-1), in obseg morebitnih popravkov v naslednjih obdobjih (68. in 69. ZDDV-1), ni pa to relevantno (že) v zvezi s samim nastankom pravice do odbitka. Formalni prenos – vknjižba v zemljiško knjigo, (lastninske) pravi

Pravica do odbitka DDV, obračunanega na pridobitev blaga ali storitev višje v verigi, je pogojena s tem, da so stroški za njihovo pridobitev sestavni del cene obdavčenih izstopnih transakcij, pri katerih je priznana pravica do odbitka. Nasprotno pa velja, da, kadar imajo blago ali storitve, ki jih pridobi davčni zavezanec, povezavo z oproščenimi transakcijami ali ne spadajo na področje uporabe DDV, ni mogoče niti pobrati izstopnega davka niti odbiti vstopnega davka. V teh primerih je namreč neposredna takojšnja povezava med nastalimi vstopnimi stroški in nadaljnjimi ekonomskimi dejavnostmi davčnega zavezanca pretrgana. Določba 71. člena ZDavP-2J se nanaša na vse določbe zakona, ne le na postopkovne, ampak tudi na materialnopravne in tudi v tej zadevi ocenjuje, da zakonsko razlikovanje med primeri, ko je o zadevi že odločeno, in primeri, ko o zadevi še ni bilo pravno veljavno odločeno, ustreza določbam Ustave RS o prepovedi povratne veljave zakonov. Zakonska ureditev po presoji sodišča upošteva, da Ustava RS prepoveduje povratno veljavo zakona, ki učinkuje na že pridobljene pravice, ne pa tudi zakona, ki učinkuje na dejanska stanja, nastala pred njegovo uveljavitvijo, iz ka

Iz predložene dokumentacije ni razvidna povezava med pogodbo in računoma. Računa se namreč ne sklicujeta na pogodbo, z njima pa se zaračunava (neopredeljena) storitev z označeno količino 1, kar pomeni, da predložena dokumentacija ne omogoča identifikacije zaračunanih storitev niti po vrsti niti po količini. Opis storitve in označena količina, ki sta navedena na računih, ne omogočata preveritve dejanske vsebine in obsega zaračunanih storitev, vrste in obsega zaračunane storitve pa ni mogoče ugotoviti niti na podlagi predloženih ponudb, saj so v opisu in obsegu storitev enake vsebini prejetih računov. To pa pomeni, da tožnik, na katerem je breme dokazovanja, vrste in obsega storitev in s tem izpolnitve vsebinskih pogojev za odbitek vstopnega DDV, tega ni dokazal, kar hkrati pomeni, da predložena dokumentacija (poleg notranje kontrole, ki je tožnik po nespornih ugotovitvah davčnega organa ni izvajal) tudi ne omogoča zunanje kontrole utemeljenosti odbitka vstopnega DDV na podlagi obravnavanih računov oziroma onemogoča nadzor davčnega organa nad pravilnostjo pobiranja davkov. Ugotovljene pomanjkljivosti računov in spremljajoče dokumentacije pa nadalje onemogočajo preveritev, ali so b

Finančni organ v konkretnem primeru ni ugotovil okoliščin, ki bi za mesec december 2007 izključile pravico do takojšnjega odbitka vstopnega DDV in kasnejše popravke zaradi neposlovne rabe nepremičnine, zato je nepravilno uporabljeno materialno pravo in je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.

Da gre za zazidano stavbno zemljišče povsem jasno izhaja iz cenitve, ki jo je za namene njene prodaje družbi A. d.o.o. opravil sodni cenilec H.H. in ki se nahaja v upravnih spisih. Vsakršno zatrjevanje tožeče stranke, da zemljišče ni pozidano in sklicevanje na drugačen status zemljišča, ki ga vsebuje tožba in pred tem že pritožba ter pripombe na zapisnik, je zato zavajajoče in brez brez podlage ter kot takšno - kot ena od okoliščin, ki je sicer relevantna za odločitev - ne more pripomoči k drugačni odločitvi. Relevantna je ta okoliščina zato, ker bi morebitna nadaljnja prodaja predmetnih nepremičnin v nespremenjenem stanju (kot kompleksa stavbnih zemljišč, na katerih stojijo stari objekti), pomenila promet, ki je praviloma oproščen plačila DDV in bi torej morala tožeča stranka že ob pridobitvi nepremičnin izkazovati, da bo pri nadaljnji prodaji prišlo do obdavčitve po izbiri v skladu s 45. členom ZDDV-1. Tega pa tožeča stranka ni izkazala, tako kot tudi ni izkazala nameravane obdavčitve po izbiri ter s tem namena, da bo nepremičnine uporabila za transakcije, ki so obdavčene z DDV, za oddajo nepremičnin v najem oziroma v zakup in za katero po določbah ZDDV-1 ravno tako (praviloma

Ker po ZDDV-1 obstoji dobaviteljeva pravica uveljaviti zmanjšanje davčne osnove zaradi neplačila, ki je posledica potrjene prisilne poravnave, zaradi uresničevanja načela nevtralnosti DDV na drugi strani obstaja kupčeva dolžnost, da opravi popravek vstopnega DDV, ki ga je odbijal. Celotno ali delno dokončno neplačilo namreč spreminja davčno osnovo, saj ta pri dobavah blaga ali storitev vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave (prvi odstavek 36. člena ZDDV-1).

Tako iz dražbenih pogojev kot iz sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je kupec prevzel obveznost plačila davka na promet nepremičnine in druge spremljajoče stroške prodaje (sestave pogodbe, overitve, cenitve, dražbene stroške) in stroške vknjižbe lastninske pravice v korist kupca, ki jih kot običajne neposredne stroške v zvezi s prodajo in prenosom lastništva priznava tudi poslovna praksa. Strošek popravka odbitka DDV torej presega domet navedene pogodbene klavzule, ker ni običajen strošek prodaje nepremičnine. Zmotno je namreč tudi pritožbeno stališče, da je popravek odbitnega DDV davek, ki je vezan na prodajo nepremičnine. Na to prodajo kot davčni dogodek je kot davčna obveznost neposredno vezan le DPN, v izjemni situaciji po 45. členu ZDDV-1 pa tudi DDV. Popravek odbitnega DDV je le posredni strošek, nastal kot posledica prodaje nepremičnine kot razveznega pogoja za nastop davčne obveznosti stečajnega dolžnika za plačilo DDV. ZFPPIPP pa ne nalaga upravitelju, da stroške, ki bodo zmanjševali razpoložljivo kupnino za poplačilo upnika, specificira tako po vrsti kot po višini že pred izdajo sklepa o prodaji in pridobitvij

Tožnica je imela pravico odbijati vstopni DDV po odbitnem deležu, določenem po 65. členu ZDDV-1, le v tistem delu, ki je bil namenjen njenim obdavčljivim transakcijam. Transakcije, ki so izven sistema DDV, ne omogočajo odbitka vstopnega DDV. Ker tožnica takšne razdelitve prejetih računov, ki se nanašajo na tožničino ostalo dejavnost, ni napravila, je pravilno, da je to storil davčni organ. V števcu je upošteval znesek tožničinega obdavčljivega (obdavčenega in oproščenega) letnega prometa za celotno ostalo dejavnost brez A. v letu 2010 po tožničini knjigi izdanih računov, zmanjšan za izdane dobropise za leto 2010. V imenovalcu pa je upošteval znesek celotnih tožničinih prihodkov v letu 2010 za celotno ostalo dejavnost brez A. (obdavčeno, oproščeno in neobdavčljivo) po fakturirani realizaciji. Tako je davčni organ tudi po presoji sodišča zneske preveč odbitega vstopnega DDV za leto 2010 ter za januar 2011 in februar 2011 tožnici utemeljeno naložil v plačilo. Sodišče tudi zavrača tožničino sklicevanje, da je bilo z izpodbijano odločbo nedopustno poseženo v tožničino legitimno pričakovanje. Po presoji sodišča je namreč treba upoštevati, da so relevantne določbe ZDDV-1 do te mere jas

Da lahko davčni zavezanec transakcijo, povezano z nepremičnino, obravnava kot obdavčeno transakcijo (in odbije celotni vstopni DDV), morajo biti izpolnjeni štirje pogoji: 1. da je oseba, ki opravlja dobavo, zavezanec, identificiran za namene DDV, ki dobavo opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti, 2. oseba, ki je naročnik storitev v zvezi z nepremičnino, mora biti davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, 3. naročnik mora imeti pravico do uveljavljanja odbitka vstopnega DDV v celotnem znesku, 4. oba zavezanca, udeležena v poslu, morata pred opravljeno dobavo podati skupno izjavo pristojnemu davčnemu organu. Za uveljavitev izbire za obdavčitev na podlagi 45. člena ZDDV-1 ima pravico do odbitka celotnega DDV kupec oziroma naročnik, ki opravlja le obdavčeno dejavnost. Zato je pomembno, da se bo nepremičnina, ki je predmet transakcije, v celoti uporabljala za opravljanje obdavčene dejavnosti. Iz dejanskega stanja pa nesporno izhaja, da tožnik in najemnik nepremičnine pred opravljenim prometom nista podala skupne izjave pri pristojnem davčnem uradu, da bo prejemnik od prometa, ki bi moral biti oproščen plačila DDV, v skladu z drugim odstavkom 45. člena ZDDV-1, obračunal DDV

Glede na objektivne okoliščine posla kot celote ter glede na dejanski namen strank, razviden iz dokumenta „leasing application“ z dne 29. 6. 2010, v danem primeru dejansko ni šlo za sklenitev leasing pogodb za nepremičnine, marveč je bil namen strank izogibanje oz. zloraba predpisov. Posle je potrebno presojati po dejanski, ekonomski vsebini in glede na dejanski namen strank, ne pa glede na poimenovanje, ki so ga poslovnemu razmerju dale pogodbene stranke (v konkretnem primeru leasing pogodbe). Če se ugotovi izogibanje ali zloraba davčnih ali drugih predpisov se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju davčnih razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov. Upošteva se dejanska gospodarska (ekonomska) vsebina poslov. Davčni organ naj zato v ponovnem postopku ob upoštevanju predhodno navedenega ponovno ovrednoti in presodi predmetne posle tožnika kot celote.

Davčna zavezanka (revidentka) mora na poziv upravnega organa z objektivnimi dokazi dokazati, da bodo nepremičnine uporabljene za namen njene dejavnosti, od katere se plačuje DDV, oziroma da je konkretna nepremičnina primerna za ekonomsko izkoriščanje, če uveljavlja vračilo vstopnega DDV. Revidentka kot holding družba nima pravice do odbitka vstopnega DDV, poleg tega pa ni uspela izkazati, da je pridobila nepremičnine za potrebe svoje z DDV obdavčljive gospodarske dejavnosti, torej ni izkazala neposredne in takojšnje povezave z izstopnimi gospodarskimi transakcijami, za katere se sicer prizna pravica do odbitka, oziroma ni izkazala, da so kupljene nepremičnine primerne za ekonomsko izkoriščanje. Kadar so blago ali storite, ki jih pridobi davčni zavezanec, uporabljeni za potrebe z DDV plačila oproščenih transakcij oziroma gre za blago ali storitve, ki ne spadajo na področje uporabe DDV, se ne more pobrati izstopnega davka niti odbiti vstopnega davka. Vrhovnemu sodišču ni treba postaviti vprašanja za predhodno odločanje, če lahko na podlagi sodne prakse SEU prepričljivo razlaga pravila EU o sistemu DDV in jih uporabi neposredno oziroma preko konsistentne razlage,

V obravnavani zadevi gre za situacijo, ko so se pri tožniku v zvezi s spornimi poslovnimi prostori spremenili dejavniki v tem smislu, da je tožnik z navedenimi prostori, s katerimi je imel namen opravljati z DDV obdavčeno dejavnost (prodaja), prešel v neobdavčljivo dejavnost (najem), zato mora davčni organ pri ocenjevanju, kakšen namen je imel tožnik s predmetnimi poslovnimi prostori in kdaj se je ta namen spremenil, izhajati iz okoliščin konkretnega primera. Na strani tožnika je, da dokaže, kakšen namen ima v zvezi s konkretno nepremičnino, na strani davčnega organa pa je, da se argumentirano opredeliti do vseh navedb in dokaznih predlogov, ki jih je predlagal tožnik. Kot merilo za presojo transakcije, kar zadeva DDV, se šteje tudi namen pogodbenih strank, če ga je mogoče razbrati iz objektivnih elementov.

Davčni zavezanec mora popravek odbitka vstopnega DDV opraviti, če se po opravljenem obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek. Kot primer se primeroma navaja odpovedi nakupov in znižanja cen, kar pomeni, da se v pojem spremenjenih okoliščin uvrstijo tudi druge situacije, kamor po presoji sodišča sodi tudi pravnomočno potrjena prisilna poravnava.

V obravnavani zadevi je relevantna okoliščina v ugotovitvi, da tožnik ni izkazal, da je šlo za njemu opravljene storitve in dobave. Pravica do odbitka DDV namreč nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec sme odbiti vstopni DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev. Račun, ki ga izda oseba, ki ne opravi zaračunane dobave blaga ali storitev, pa ne predstavlja podlage za odbitek vstopnega DDV. Iz predmetnih računov ni mogoče nedvoumno ugotoviti, da sta zaračunane storitve dejansko opravili obe družbi, tožnik pa razen računov ni predložil drugih listin in tudi ni nedvoumno pojasnil okoliščin poslovanja.

Po 68. členu ZDDV-1 mora davčni zavezanec prvotni odbitek popraviti, če je odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen. Davčni zavezanec mora opraviti popravek, če se po opravljenem obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek, kot npr. odpovedi nakupov ali znižanja cen, razen v primeru uradno dokazanega uničenja ali izgube ter v primeru dajanja daril manjših vrednosti ali dajanja vzorcev iz 7. člena ZDDV-1 (2. in 3. odstavek 68. člena ZDDV-1). Po 110. členu PZDDV-1 je s spremembo dejavnikov, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek DDV, mišljena sprememba pogojev, ki so bili odločilni za odbitek na začetku uporabe osnovnega sredstva, naknadna sprememba teh pogojev pa privede do večjega ali manjšega odbitka glede na začetno stanje.

Brez jedra.