7. člen ZDDV-1

Tožnik v pritožbenem postopku ni bil seznanjen s sklepno ugotovitvijo tožene stranke, da dvigalo LIV 1175 ni bilo uporabljeno za namene tožnikovih obdavčenih transakcij in da zato ni izpolnjen 3. od navedenih pogojev za odbitek vstopnega DDV po obravnavanem računu, ki je drugačna kot se ugotavlja v odločbi prve stopnje. Tožniku torej ni bila dana možnost, da se o ugotovitvi izjavi in predloži dokaze o resničnosti svojih trditev. Dejanske ugotovitve ne utemeljujejo zavrnitve pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi predhodno navedenega 4. pogoja, torej sklepa, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki so del utaje DDV. Zavezancu je treba v primeru, če z objektivnimi dejavniki na njegovi strani ni mogoče dokazati, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v poslih, katerih namen je pridobiti davčno ugodnost, priznati pravico do odbitka vstopnega DDV.

Sodišče sodi, da zatrjevana gradnja treh počitniških hiš za potrebe tožnika oziroma za (brezplačno) naklonitev njegovim otrokom ni izkazana ter da je zato, ob upoštevanju še drugih, objektivnih okoliščin, kamor sodi zlasti število zgrajenih hiš ter njihova (oglaševana) prodaja, šteti, da je tožnik z gradnjo obravnavanih hiš izvajal podjetniško dejavnost. Zato je po presoji sodišča izpodbijana odločba, kolikor se nanaša na zmanjšanje izgube za leto 2009 in dodatno odmero in plačilo akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2010, pravilna in zakonita. Sodišče je, z ozirom na sklep Vrhovnega sodišča in pravno mnenje, izraženo v sklepu, ugodilo tožbi v delu, ki se nanaša na odmero in na plačilo DDV. V tem delu je izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Pri tem je pristojni organ vezan na pravno mnenje, ki ga vsebuje omenjeni sklep, to je, da tožnik od nakupa zemljišča in od materiala, ki ga je uporabil za gradnjo, niti od računa za izvajanje gradbenih del, ki ga je kot samostojni podjetnik izstavil sam sebi kot zasebniku, ni odbijal vstopnega DDV. To pomen

Za presojo, ali so izplačila pravne osebe fizični osebi dividende v smislu 90. člena ZDoh-2, je odločilno, ali izplačila ustrezajo splošni definiciji dividend iz te določbe. Po tej določbi pa se kot dividende obravnavajo tako izplačila tihemu družbeniku, ta so v določbi navedena kot primer izplačil, ki se obravnavajo kot dividende, kot tudi druga izplačila, ki so lahko zgolj podobna izplačilom tihemu družbeniku, če seveda ustrezajo splošni definiciji. Ker v obravnavanem primeru davčna organa in prvostopenjsko sodišče niso presojali, ali izplačila, ki jih je prejel revident, izpolnjujejo pogoje iz splošne definicije, ampak so šteli, da ne gre za izplačilo v smislu 90. člena ZDoh-2, ker naj tiha družba med revidentko in prejemnikom izplačila ne bi bila ustanovljena v skladu z ZGD-1, so navedeno določbo po presoji revizijskega sodišča napačno uporabili. Če so v davčnem postopku ugotovljene vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče določiti, da je izplačilo točno določena vrsta dohodka, ki jo definira ZDoh-2, tako kot so v obravnavnem primeru ugotovljeni vsi elementi, na podlagi katerih je mogoče obravnavano izplačilo opredeliti kot izplačilo dividend v smislu 90. člena ZDo

Okoliščine, na katere so oprli svojo odločitev davčni organi in prvostopenjsko sodišče, po presoji revizijskega sodišča niso okoliščine, ki bi izkazovale, da je revident pri gradnji obravnavanih hiš objektivno deloval kot podjetnik, zato je zaključek glede tega preuranjen. Čeprav na podlagi okoliščin ni mogoče zaključiti, da je revident deloval kot podjetnik, pa to še ne pomeni, da je dejansko deloval kot zasebnik – fizična oseba. Glede na tako stanje stvari in glede na revidentove navedbe, da je gradil zase oziroma za svoje otroke, se tako izkaže, da je v danem primeru odločilni kriterij, na podlagi katerega je mogoče določiti, ali je revident deloval kot podjetnik ali kot zasebnik – fizična oseba, resničnost oziroma neresničnost njegovih trditev, da je hiše gradil zase oziroma zato, da bi jih brezplačno naklonil svojim otrokom. Ta okoliščina v obravnavani zadevi ni bila razčiščena, ker je davčni organi in prvostopenjsko sodišče niso šteli za materialnopravno odločilno.

Za presojo, ali so izplačila pravne osebe fizični osebi dividende v smislu 90. člena ZDoh-2, je odločilno, ali izplačila ustrezajo splošni definiciji dividend iz te določbe. Po tej določbi pa se kot dividende obravnavajo tako izplačila tihemu družbeniku, ta so v določbi navedena kot primer izplačil, ki se obravnavajo kot dividende, kot tudi druga izplačila, ki so lahko zgolj podobna izplačilom tihemu družbeniku, če seveda ustrezajo splošni definiciji. Ker v obravnavanem primeru davčna organa in prvostopenjsko sodišče niso presojali, ali izplačila, ki jih je prejel revident, izpolnjujejo pogoje iz splošne definicije, ampak so šteli, da ne gre za izplačilo v smislu 90. člena ZDoh-2, ker naj tiha družba med revidentko in prejemnikom izplačila ne bi bila ustanovljena v skladu z ZGD-1, so navedeno določbo po presoji revizijskega sodišča napačno uporabili. Če so v davčnem postopku ugotovljene vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče določiti, da je izplačilo točno določena vrsta dohodka, ki jo definira ZDoh-2, tako kot so v obravnavnem primeru ugotovljeni vsi elementi, na podlagi katerih je mogoče obravnavano izplačilo opredeliti kot izplačilo dividend v smislu 90. člena ZDo