65. člen ZDDV-1

Ob uporabi vseh metod razlage pravne norme tako jezikovne, zgodovinske, sistemske in namenske razlage drugega odstavka 65. člena ZDDV-1 izhaja, da je za izračun odbitnega deleža relevanten „znesek letnega prometa“ davčnega zavezanca. Po mnenju sodišča je davčni organ citirano pravno normo pravilno razlagal in je tako neutemeljen tožnikov ugovor napačne uporabe materialnega prava.

Davčni organ dejanskega stanja zadeve sploh ni ugotavljal, saj je zavzel stališče, da bi morale biti transakcije najema oproščene plačila DDV in zato sploh ni ugotavljal, kolikšen del vstopnega DDV bi bil zavezanec upravičen odbiti potem, ko bi del poslovne stavbe dal v oproščen najem. Zaradi napačne razlage določb ZDDV-1 in s tem napačne uporabe materialnega prava se obseg pravice do odbitka DDV v obravnavani zadevi sploh ni ugotavljal, zaradi česar dejansko stanje glede tega sploh ni bilo ugotovljeno.

Finančni organ v konkretnem primeru ni ugotovil okoliščin, ki bi za mesec december 2007 izključile pravico do takojšnjega odbitka vstopnega DDV in kasnejše popravke zaradi neposlovne rabe nepremičnine, zato je nepravilno uporabljeno materialno pravo in je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.

Odbitek vstopnega DDV, katerega je davčni zavezanec ob dobavi upravičeno odbil v celoti, se ne more nanašati na transakcije, ki so oproščene plačila DDV, med drugim (kot v obravnavani zadevi) za transakcijo najema nepremičnine (2. točka prvega odstavka 44. člena ZDDV-1). Vendar je ZDDV-1 za ta primer dopustil izjemo ter s tem izkoristil možnost, ki jo daje Direktiva o DDV v točki d) prvega odstavka 137. člena, da lahko države članice dovolijo davčnim zavezancem pravico do izbire za obdavčitev dajanja nepremičnine v najem. Če želi davčni zavezanec doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu oproščena DDV, mora svojo namero sporočiti davčnemu organu, kar stori z izjavo iz 45. člena ZDDV-1. Ker revident in njegov najemnik omenjene izjave nista predložila in niti iz ostalih dejanskih okoliščin zadeve ne izhaja, da sta izbrala obdavčitev svoje transakcije, je revident ob predpostavki, da je pravica do odbitka nastala, upravičen do odbitka vstopnega DDV le v obsegu, ki ga je mogoče pripisati transakcijam, pri katerih se DDV lahko odbije v skladu s 63. členom ZDDV-1 (65. člen tega zakona). Uporaba določb 63. in 65. člena na ZDDV-1 v izpodbijani sodbi pomeni, da nas

Tožnica je imela pravico odbijati vstopni DDV po odbitnem deležu, določenem po 65. členu ZDDV-1, le v tistem delu, ki je bil namenjen njenim obdavčljivim transakcijam. Transakcije, ki so izven sistema DDV, ne omogočajo odbitka vstopnega DDV. Ker tožnica takšne razdelitve prejetih računov, ki se nanašajo na tožničino ostalo dejavnost, ni napravila, je pravilno, da je to storil davčni organ. V števcu je upošteval znesek tožničinega obdavčljivega (obdavčenega in oproščenega) letnega prometa za celotno ostalo dejavnost brez A. v letu 2010 po tožničini knjigi izdanih računov, zmanjšan za izdane dobropise za leto 2010. V imenovalcu pa je upošteval znesek celotnih tožničinih prihodkov v letu 2010 za celotno ostalo dejavnost brez A. (obdavčeno, oproščeno in neobdavčljivo) po fakturirani realizaciji. Tako je davčni organ tudi po presoji sodišča zneske preveč odbitega vstopnega DDV za leto 2010 ter za januar 2011 in februar 2011 tožnici utemeljeno naložil v plačilo. Sodišče tudi zavrača tožničino sklicevanje, da je bilo z izpodbijano odločbo nedopustno poseženo v tožničino legitimno pričakovanje. Po presoji sodišča je namreč treba upoštevati, da so relevantne določbe ZDDV-1 do te mere jas