UPRS Sodba I U 2518/2018-22

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-4476/2012-31 z dne 5. 8. 2015 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.804,21 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) tožniku odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje od 1. 12. do 31. 12. 2007 od davčne osnove 565.000,00 EUR po 20 % davčni stopnji v znesku 113.000,00 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 29.600,30 EUR (skupaj 142.600,03 EUR) (točka I/1 izreka); DDV za davčno obdobje od 1. 2. 2009 do 28. 2. 2009 v znesku 10.342,08 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.190,11 EUR, skupaj 11.532,19 EUR (točka I/2 izreka); DDV za davčno obdobje od 1. 2. 2010 do 28. 2. 2010 v znesku 7.334,24 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 475,63 EUR, skupaj 7.809,87 EUR (točka I/3 izreka); DDV za davčno obdobje od 1. 2. 2011 do 28. 2. 2011 v znesku 9.690,90 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 841,55 EUR, skupaj 10.532,45 EUR (točka I/4 izreka). Pod točko II je ugotovila, da je tožnik plačal DDV in obresti v skupnem znesku 91.747,66 EUR. Odmerjene in še neplačane obveznosti iz izreka pod točko I v skupnem znesku 80.726,88 EUR (razlika med 172.447,54 EUR in 91.747,66 EUR) morajo biti plačane v roku 30 dni od vročitve, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka III izreka). O zahtevi za povrnitev stroškov bo odločeno s posebnim sklepom. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki IV in V izreka).

2Pri tožniku je bil opravljen ponovni davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 12. 2007 do 28. 2. 2011. O ugotovitvah je sestavljen zapisnik 21. 5. 2015, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je finančni organ obravnaval v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih zavrnil. Tožnik je za december 2007 odbijal vstopni DDV po prejetem računu 07120008562 z dne 19. 12. 2007 na podlagi pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine, 1113134777 z dne 19. 12. 2007 od davčne osnove 565.000,00 EUR po 20 % davčni stopnji v znesku 113.000,00 EUR. Dne 19. 12. 2007 sta lizingodajalec A. d.o.o. in tožnik kot lizingojemalec finančnemu organu podala skupno izjavo na podlagi 45. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Lizingojemalec izrecno izjavlja in jamči, da je davčni zavezanec s pravico do odbitka celotnega vstopnega DDV. Po ugotovitvah finančnega organa je v trenutku sklenitve pogodbe o finančnem lizingu za predmetne nepremičnine tožnik vedel, da bo del nepremičnine oddajal v oproščen najem. V te prostore je že pred sklenjeno pogodbo vlagala povezana družba tožnika B. d.o.o., z namenom, da jih bo uporabila za svojo proizvodnjo dejavnost. Tožnik je z navedeno družbo sklenil pogodbo 27. 8. 2007 o oddaji v oproščen najem od 1. 1. 2008 dalje, ki jo je podaljšal z aneksi 5. 1. 2009, 30. 12. 2009 in 30. 12. 2010. V pogodbi niti v aneksih ni bilo nobenega določila o obračunavanju DDV. Do konca leta 2007 ni bilo podane skupne izjave, skladno s 45. členom ZDDV-1. Tožnik je imel od 27. 8. 2007 znanega najemodajalca, ki je prostore do konca meseca decembra usposobil za proizvodnjo. Finančni organ ugotavlja, da je tožnik ob nakupu nepremičnine 19. 12. 2007 vedel, da bo del nepremičnine uporabljal za oproščen promet oddajanja v najem in da ni izkazal namena, da bi nepremičnino v celoti uporabljal za svojo obdavčeno dejavnost. Finančni organ se sklicuje tudi na podatke, ki jih je pridobil iz navzkrižne kontrole pri B. d.o.o., ki je septembra 2007 selilo proizvodnjo na naslov .... Finančni organ navaja določbe drugega odstavka 44. člena, 45. člena, 63. člena in 68. člena ZDDV-1 in prvega odstavka 78. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik je 19. 12. 2007 neupravičeno podal izjavo na podlagi 45. člena ZDDV-1, da je davčni zavezanec s pravico do odbitka celotnega vstopnega DDV in za mesec december 2007 po predmetnem računu za finančni najem nepremičnine v obračunu DDV-O neupravičeno odbijal vstopni DDV v višini 113.000,00 EUR.

3Tožnik je 1. 1. 2008 začel opravljati tudi oproščeno dejavnost (oddajanje proizvodne hale v najem za najemnino), toda finančnemu organu ni podal izjave, da bo ločeno vodil knjigovodstvo za vsako področje dejavnosti. To je storil šele 11. 7. 2011, kar finančni organ pojasni. Tožnik v letih 2008, 2009 in 2010 ni obračunaval začasnega odbitnega deleža in ni ugotavljal dejanskega odbitnega deleža. Tudi v svojih mesečnih obračunih DDV (vse do obračuna za mesec januar 2011) ni izkazoval oproščenega prometa. V obračunih ni bilo podatkov, ki bi jih tožnik bil dolžan vključiti v zvezi z začasnim in dejanskim odbitnim deležem. Obračuni vsebujejo nepravilne podatke. Tožnik je v vsem obdobju odbijal vstopni DDV v celoti. Finančni organ navaja določbe 65. člena, 81. člena, drugega odstavka 89. člena in 87. člena ZDDV-1 ter drugega in tretjega odstavka 137. člena Pravilnika, ki jih citira. Zaradi ekonomičnosti postopka je finančni organ ugotavljal le dejanski odbitni delež za posamezno leto, pri čemer je pri izračunu upošteval podatke iz predloženih obračunov tožnika od 1. 12. 2007 do 28. 2. 2011 (tabele št. 1, 2 in 3, ki so priloga izpodbijane odločbe). Podatki za izračun dejanskega odbitnega deleža za leta 2008, 2009 in 2010 so razvidni v tabelah št. 1 in 2 na strani 16 in 17 obrazložitve izpodbijane odločbe. Izračun dejanskega odbitka za leto 2008 znaša 94%, za leto 2009 je 92% in za leto 2010 znaša 94 % (strani 17 in 18 obrazložitve izpodbijane odločbe). Pripombe tožnika finančni organ kot neutemeljene zavrne (strani 28 do 33 obrazložitve izpodbijane odločbe). Obračun obresti je razviden iz tabele 3 (strani 35 obrazložitve).

4Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Tožnik je 1. 1. 2008 del nepremičnine (proizvodne hale) dal v najem, od katerega po drugem odstavku 44. člena ZDDV-1 ni obračunal DDV. Finančni organ je v ponovnem postopku utemeljeno sklenil, da tožnik od celotne nabavne vrednosti po lizing pogodbi z dne 19. 12. 2007 ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV. Sklepati je bilo, da je tožnik že takrat vedel, da s predmetno nepremičnino ne bo opravljal obdavčene dejavnosti, npr. prodajo, temveč oproščeno dejavnost dajanje v najem. Od 1. 1. 2008, ko je tožnik začel opravljati oproščeno dejavnost, je finančni organ pravilno izračunal odbitni delež po dejanskih podatkih. Načelo prepovedi spremembe v škodo pritožnika iz 235. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni kršeno, za kar pojasni razloge.

5Tožnik je vložil najprej tožbo zaradi molka organa, ki jo je potem, ko je toženka izdala drugostopenjsko odločbo, razširil tudi zoper slednjo. Navaja tožbene razloge napačno ugotovljenega dejanskega stanje, zmotno uporabljenega materialnega prava in kršitve določb postopka. Finančni organ je ravnal v nasprotju s prepovedjo "reformatio in peius". V ponovnem postopku je odločil v škodo tožnika, za kar navaja razloge. Tožnik je prišel je v bistveno slabši položaj, kot pa bi bil, kolikor pritožbe ne bi vložil. Določba drugega odstavka 253. člena ZUP, kolikor se ne upošteva tudi roka za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici (277. člen ZUP), je protiustavna. Kršen je 25. člen Ustave RS.

6Tožnik je nepremičnino kupil z namenom opravljanja obdavčljive dejavnosti. V času nakupa nepremičnine je ob sklenitvi pogodbe 19. 12. 2007 izpolnil vse pogoje. Bil je davčni zavezanec, prostore je kupil z namenom opravljanja obdavčene dejavnosti, imel je pravico do odbitka celotnega vstopnega DDV, s prodajalcem A. d.o.o. sta podala skupno izjavo v smislu 45. člena ZDDV-1. Tekom postopka je tožnik pojasnil, da je poslovne prostore kupil z namenom skladiščenja materiala in gotovih izdelkov ter za proizvodnjo, od katere je imel pravico do odbitka celotnega vstopnega DDV. Tudi v primeru, kolikor bi bil namen tožnika ob nakupu nepremičnine, da bo le-to oddajal v najem, bi tožnik s tem izpolnil pogoj, da bo nepremičnino uporabljal za opravljanje obdavčene dejavnosti. Tudi družba B. d.o.o. je davčna zavezanka, v prostorih se opravlja obdavčena dejavnost. Manjka zgolj skupna izjava najemnika in tožnika glede obračuna DDV, pri čemer je to formalna pomanjkljivost, ki ne vpliva na namen tožnika ob nakupu poslovnih prostorov. Kolikor se naknadno po nabavi spremeni znesek plačila ali namen uporabe, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru, ko se je tožnik odločil, da bo del nepremičnine oddal v obdavčen najem, pri tem pa spregledal, da mora davčnemu organu predložiti skupno izjavo, zaradi česar ni upravičen do odbitka vstopnega DDV, bi moral davčni organ napraviti popravek DDV in upoštevati, da je "oddajanje v najem" trajalo do 1. 6. 2011. Takrat je tožnik z najemnikom prekinil najemno razmerje in nepremičnino za potrebe opravljanja obdavčljive dejavnosti uporablja sam. Kolikor bi tožnik vedel, da je podaja skupne izjave pogoj za obračunavanje DDV, bi za sestavo le-te nedvomno poskrbel. Tako pa je menil, da izjave ponovno ni potrebno dajati, glede na to, da sta jo s prodajalcem nepremičnine že podala ob nakupu nepremičnine v decembru 2007. Dejstvo je, da domnevna najemna pogodba za predmetne nepremičnine 27. 8. 2007 ni mogla biti veljavno sklenjena, saj tožnik predmeta pogodbe še sploh ni imel. Ne držijo navedbe, da je najemnik uporabljal poslovni prostor od septembra 2007 dalje. Družba B. d.o.o. je v obdobju od 19. 12. 2007 do 1. 1. 2008 izvajala samo selitev in prilagoditev poslovnih prostorov, za namene svoje proizvodnje, ki jih je vzela v najem s 1. 1. 2008, ni pa z njimi upravljala. Obravnavani poslovni prostori so bili za zagon proizvodnje usposobljeni šele konec decembra 2007. Sklenitev najemne pogodbe 27. 8. 2007 za oddajanje v najem od 1. 1. 2008 dalje, je v zvezi z obsegom pravice do odbitka DDV, ob dejstvu, da je bila obdavčena transakcija izvedena šele 19. 12. 2007, brezpredmetna. Ko je tožnik ugotovil, da nepremičnine po končanem nakupu, to je v obravnavanem primeru po 19. 12. 2007, ne more uporabljati za predvideni namen, se je odločil, da je bo oddal v najem. Najemnine so res oproščene obračuna DDV. Če je najemodajalec za poslovne prostore odbil DDV, ga mora popraviti. Kadar je davčni zavezanec prvotno nameraval poslovne prostore uporabiti za transakcijo s pravico do odbitka, pozneje pa jih je uporabil za oproščene transakcije, ki te pravice ne dajejo, se zmanjša pravica do odbitka in obratno. To določa 69. člen ZDDV-1. Navaja določbo 110. člena Pravilnika. Obdobje popravka odbitka DDV za nepremičnine je 20 let. Ker zaradi zmanjšanja prometa ni potreboval vseh poslovnih prostorov, jih je oddal v najem za nedoločen čas družbi B. d.o.o. Skupna izjava finančni upravi ni bila predložena in je tožnik zaračunaval najemnino, oproščeno obračuna DDV, po 2. točki 44. člena ZDDV. Zato bi moral popraviti (zmanjšati) odbitek DDV od poslovnih prostorov, pridobljenih z lizingom. Tožnik navaja podatke za izračun in poračun odbitka DDV in predloži preglednice vseh popravkov za poslovne prostore za obdobja od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 ter navaja zneske popravka odbitka DDV, ki bi se morali upoštevati v obračunu DDV za leta 2008, 2009, 2010 in 2011. Tožnik navaja, da ni bil upravičen do odbitka v skupnem znesku 14.811,22 EUR in ne v znesku 61.777,40 EUR, kot zatrjuje finančni organ. Navaja, da je v celoti spoštoval določbe 63. člena, 67. člena in 69. člena ZDDV-1. Predlaga postavitev izvedenca finančne stroke.

7Ne držijo očitki prvostopenjskega organa, da v svojih obračunih ni izkazoval odbitnega deleža vstopnega DDV in da ni predložil napovedi v skladu s petim odstavkom 65. člena ZDDV-1, za kar navaja razloge. Finančni organ je spregledal, da tožnik že od 1. 1. 2008 dalje uveljavlja pravico do odbitka DDV na osnovi dejanskih podatkov, saj v svojem knjigovodstvu vodi stroškovna mesta, kot jih navaja. Finančnemu organu je pojasnil, da je tožnik z zneskom oproščenega prometa za leti 2008 in 2009 kontrolorju vedno priložil tudi knjigo izdanih in prejetih računov in računa za najemnino. Davčni referent je izjavil, da obračunov DDV-O ni potrebno popravljati, ker da razpolaga z vso potrebno dokumentacijo. Zato je očitek, da ni prikazal oproščenega prometa v obračunih DDV, neutemeljen. Predlaga zaslišanje davčnega referenta FURS, Novo mesto. Sodišču smiselno predlaga, da po izvedenih dokazih tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

8V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih obrazložitve obeh upravnih odločb. Tožbeni ugovori so identični ugovorom, ki jih je tožnik navajal že v predhodnih pritožbenih postopkih in je toženka pojasnila razloge za njihovo zavrnitev. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

9Upravno sodišče RS je s sodbo I U 1855/2015-13 z dne 8. 11. 2016 tožbo tožnika zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 21/2017 z dne 21. 11. 2018 reviziji tožnika ugodilo, sodbo Upravnega sodišča RS I U 1855/2015-13 z dne 8. 11. 2016 razveljavilo zaradi kršitve materialnega prava in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo. Po stališču iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS bi imel tožnik pravico, da za mesec december 2007 uveljavi takojšen odbitek celotnega vstopnega DDV, če bi objektivni elementi kazali na njegov namen, da je pridobil nepremičnino (opravil naložbene izdatke) za opravljanje svoje gospodarske dejavnosti v smislu člena 9 (1) Direktive o DDV.¹ Po stališču iz sklepa Vrhovnega sodišča RS zgolj na podlagi dejstev, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navajal davčni organ², ni mogoče sklepati, da nepremičnina ni bila pridobljena zaradi opravljanja tožnikove ekonomske dejavnosti. Ta kažejo le, da je bil del nepremičnine s 1. 1. 2008 (torej po pridobitvi) uporabljen za oproščen (neobdavčen) promet in da tudi okoliščini, da je najemna pogodba z bodočim najemnikom sklenjena, še preden je tožnik opravil naložbo, da v njej ni bilo dogovorjeno plačilo DDV in najemnikova priprava prostorov, ne pomenijo, da je tožnik deloval kot končni potrošnik in da je nepremičnino pridobil za zasebni namen. Tožnik bi vse do 1. 1. 2008, ko je bila dejansko realizirana najemna pogodba, po stališču Vrhovnega sodišča RS z najemnikom lahko podal izjavo (prvi odstavek 45. člena ZDDV-1), ki pa je ni podal. Zato je po stališču iz sklepa Vrhovnega sodišča RS tožnik, ob predpostavki, da je pravica do odbitka nastala, upravičen do odbitka vstopnega DDV le v obsegu, ki ga je mogoče pripisati transakcijam, pri katerih se DDV lahko odbije v skladu s 63. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ( 65. člen ZDDV-1). Glede na materialnopravno razlago, ki jo je podalo Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 21/2017(v nadaljevanju tudi sklep Vrhovnega sodišča), Upravno sodišče RS ni ugotovilo okoliščin, ki bi za mesec december 2007 izključile pravico do takojšnjega odbitka vstopnega DDV in kasnejše popravke zaradi neposlovne rabe nepremičnine.

10Tožba je utemeljena.

11V obravnavani zadevi prvostopenjski organ tožniku za mesec december 2007 ni priznal pravico do odbitka vstopnega DDV po računu za nakup nepremičnine (proizvodne hale) z dne 19. 12. 2007 po pogodbi o finančnem lizingu, ki jo je tožnik sklenil z družbo A. d.o.o, s katero sta istega dne podala skupno izjavo pristojnemu davčnemu organu v smislu 45. člena ZDDV-1. Tožnik je del nepremičnine z najemno pogodbo z dne 27. 8. 2007 oddal 1. 1. 2008 v oproščen najem svoji povezani družbi B. d.o.o., ki jo je z aneksi podaljševal tudi za leta 2009, 2010 in 2011. Slednji je že v letu 2007 začel z renovacijo prostorov in opravil vlaganja v to nepremičnino, pred opravljenim prometom pa v skladu z drugim odstavkom 45. člena ZDDV-1 nista podala skupne izjave davčnemu organu, da bo tožnik od prometa, ki je oproščen plačila davka, obračunal DDV.

12Iz člena 168 Direktive o DDV je razvidno, da je davčni zavezanec, ki ob pridobitvi blaga deluje kot tak, v delu, v katerem to blago uporablja za svoje obdavčene transakcije, upravičen odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za zadevno blago. V skladu s členoma 63 in 167 Direktive o DDV ta pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka, ali ko je blago dobavljeno³. V zvezi z vprašanjem, ali je tožnik deloval kot davčni zavezanec za namene ekonomske dejavnosti v smislu člena 9 (1) drugi pododstavek, Direktive o DDV, je pomembno, da lahko oseba, ki deluje kot davčni zavezanec, pridobi blago in storitve za namene ekonomske dejavnosti v smislu te določbe, tudi če se to blago ne uporabi takoj za to ekonomsko dejavnost.⁴ V skladu z ustaljeno sodno prakso SEU je treba za davčnega zavezanca šteti osebo, ki opravi naložbene izdatke z namenom, potrjenim z objektivnimi elementi, opravljanja ekonomske dejavnosti v smislu člena 9 (1) Direktive o DDV. Kot tak ima torej v skladu s členom167 in naslednjimi te direktive pravico do takojšnjega odbitka DDV, dolgovanega ali plačanega za naložbene izdatke, opravljene za namene transakcij, ki jih namerava opraviti in pri katerih je davek odbiten. Vprašanje, ali je davčni zavezanec deloval kot tak za namene ekonomske dejavnosti, je dejansko vprašanje, ki ga je treba presojati ob upoštevanju vseh podatkov v obravnavani zadevi, med katerimi sta vrsta zadevnega blaga in obdobje, ki je preteklo med njegovo pridobitvijo in njegovo uporabo za namene ekonomske dejavnosti tega davčnega zavezanca.⁵

13Sporno je, ali dejanske okoliščine obravnavane zadeve izključujejo, da bi tožnik ob pridobitvi nepremičnine deloval z namenom opravljanja ekonomske dejavnosti v smislu določb Direktive o DDV oziroma ZDDV-1 in da torej ni deloval kot davčni zavezanec, saj je ta status v trenutku pridobitve blaga, ne pa morebitna kasnejša drugačna uporaba, odločilen za nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV, na katero so vezani kasnejši popravki.

14Po oceni sodišča, kar je skladno s stališčem iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, bi v obravnavani zadevi tožnik za mesec december 2007 imel pravico, da uveljavi takojšen odbitek celotnega vstopnega DDV, če bi objektivni elementi kazali na njegov namen, da je pridobil nepremičnino oziroma opravil naložbene izdatke za opravljanje svoje gospodarske dejavnosti. Po oceni sodišča na podlagi dejstev, ki jih navaja davčni organ, in so navedeni so navedeni v 12 točki te obrazložitve, ni mogoče sklepati, da nepremičnina ni bila pridobljena zaradi opravljanja tožnikove ekonomske dejavnosti. Ta kažejo le, da bil del nepremičnine po pridobitvi, s 1. 1. 2008 uporabljen za oproščen najem. Tudi okoliščini, ki ju izpostavlja davčni organ, da je bila najemna pogodba z bodočim najemnikom sklenjena, še preden je tožnik opravil naložbo, da v njej ni bilo dogovorjeno plačilo DDV in najemnikova priprava prostorov, po presoji sodišča še ne pomenijo, da je tožnik deloval kot končni potrošnik in je nepremičnino pridobil za zasebni namen. Zato razlogi organa prve stopnje in toženke, da v obravnavani zadevi odbitek vstopnega DDV ni dovoljen, ker ni izkazana obdavčljiva nabava oziroma v trenutku tožnikove pridobitve nepremičnine ni izkazan njegov namen z nepremičnino opravljati obdavčene transakcije, po presoji sodišča niso utemeljeni, saj niso podkrepljeni z relevantnimi objektivnimi dokazi.

15Se pa odbitek vstopnega DDV, katerega je tožnik ob dobavi po presoji sodišča po povedanem upravičeno odbil v celoti, ne more nanašati na transakcijo najema nepremičnine (2. točka prvega odstavka 44. člena ZDDV-1), ki je oproščena plačila DDV, ob nespornem dejstvu, da tožnik in njegov najemnik nista predložila davčnemu organu izjave v skladu z drugim odstavkom 45. člena ZDDV-1 in ker tudi iz ostalih dejanskih okoliščin ne izhaja, da sta izbrala obdavčitev svoje transakcije. Zato je ob predpostavki, da je pravica do odbitka nastala, tožnik v skladu s 65. členom ZDDV-1 upravičen do odbitka vstopnega DDV le v obsegu, ki ga je mogoče pripisati transakcijam, pri katerih se DDV lahko odbije v skladu s 63. členom ZDDV-1. To pomeni, da v obravnavani zadevi po presoji sodišča, ob dejanskem stanju, kot ga ugotavlja davčni organ, nastanek pravice do odbitka niti ni sporen, sporen je le njen obseg, zaradi tožnikove uporabe nepremičnine po njeni pridobitvi, tako za oproščen najem kot tudi za obdavčene transakcije. S tem pa je neločljivo povezan sistem popravkov prvotno odbitega DDV, ki ga mora davčni zavezanec popraviti, če je odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil tožnik upravičen (prvi odstavek 68. člena ZDDV-1).

16Po povedanem sodišče ugotavlja, da finančni organ v konkretnem primeru ni ugotovil okoliščin, ki bi za mesec december 2007 izključile pravico do takojšnjega odbitka vstopnega DD in kasnejše popravke zaradi neposlovne rabe nepremičnine, zato je nepravilno uporabljeno materialno pravo in je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita ter jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek, v katerem je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

17Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II. izreka

18Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR.

19Stroške revizijskega postopka je sodišče odmerilo na podlagi 154. člena in 163. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in ob upoštevanju Odvetniške tarife. Pri odmeri stroškov je izhajalo iz vrednosti spornega predmeta, ki znaša 172.474,54 EUR. Na podlagi tarifne številke 30/5 (XIII. Upravni spori) se tožniku prizna 2550 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) znašajo stroški revizije 1.170,45 EUR, in izdatki v pavšalnem znesku 23,41 EUR (2 % od 2250 točk), kar skupaj znaša 1.193,86 EUR. Znesek 1.193,86 EUR se poviša za 22 % DDV, torej za 262,65 EUR, kar skupaj znaša 1.456,51 EUR.Tožena stranka mora torej tožniku povrniti 1.804,21 EUR stroškov postopka. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa pa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne uradoma, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

¹ Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006.
² Prim. točko 13 obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS.
³ Prim. sodbo SEU v zadevi Klub, C -153/11, točka 36 in tam navedena sodna praksa.
⁴ Prim. v tem smislu sodbo SEU v zadevi Lennartz, C-97/90, točka14.
⁵ Prim. v tem smislu sodbo SEU v zadevi Sveda UAB, C- 126/14, točki 18 do 21.