VSRS Sklep I Up 167/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom z dne 17. 6. 2025 na podlagi prvega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedovoljeno zavrglo tožničino pritožbo zoper sodbo istega sodišča I U 205/2023-13 z dne 31. 3. 2025.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 zoper sodbo Upravnega sodišča pritožba dovoljena le, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru ni šlo za nobeno od teh situacij, saj je bila z izpodbijano sodbo tožba zavrnjena, zato pritožba zoper to sodbo ni dovoljena.

3Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep o zavrženju pritožbe vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitve 25. člena Ustave. Meni, da so prvi odstavek 73. člena ZUS-1, na njem temelječa praksa Vrhovnega sodišča, in zavrženje pritožbe v konkretnem primeru v neskladju z jasno, brezpogojno in absolutno določbo 25. člena Ustave, ki zagotavlja ustavno pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva. Upravno sodišče zato ne bi smelo odločiti na podlagi navedene določbe ZUS-1, pač pa bi moralo sprožiti postopek za presojo ustavnosti te zakonske določbe. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje odločanje o pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče pravilno zavrglo pritožbo kot nedovoljeno. Tudi pritožnica ne zatrjuje, da bi v obravnavanem primeru bila izdana takšna sodba, zoper katero bi na podlagi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 bila pritožba dovoljena.

7Kot je v izpodbijanem sklepu poudarilo že Upravno sodišče ob opiranju na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, sodno varstvo v obliki upravnega spora ni le sredstvo za zagotavljanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (enako kot v pravdnem postopku), ampak tudi pravice do pravnega sredstva proti odločbam organov, s katerimi so ti odločili o pravici, dolžnosti ali pravnem interesu osebe (25. člen Ustave RS). V upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta je zato treba zagotoviti pravico do pritožbe le, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt (prvi odstavek 73. člena ZUS-1),¹ saj v tem primeru ne izvaja le instančne kontrole, pač pa tudi na novo ugotavlja dejansko stanje, ki ga pred tem še ni ugotavljal upravni organ.

8Kot je poudarilo že Upravno sodišče, je skladnost prvega odstavka 73. člena ZUS-1 s 25. členom Ustave presojalo tudi že Ustavno sodišče in ugotovilo, da ta ni v neskladju z Ustavo. Poudarilo je, da sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnega upravnega akta (za kakršnega gre tudi v obravnavanem primeru) ne rešuje meritorno same upravne zadeve, torej ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, temveč le presodi zakonitost dokončnega upravnega akta: ali je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in na podlagi tega dejanskega stanja glede na materialnopravno normo pravilno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Po svojih značilnostih opravlja torej spor o zakonitosti dokončnega upravnega akta funkcijo "drugega pravnega sredstva" iz 25. člena Ustave, saj se z njim glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola.² Ker je v navedenih primerih upravni spor mogoče obravnavati kot "drugo pravno sredstvo" v smislu 25. člena Ustave, izključitev nadaljnje pritožbe zoper odločitev Upravnega sodišča v takih primerih ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva. V takih primerih je pravica do učinkovitega pravnega sredstva na področju izvrševanja upravne funkcije zagotovljena že s tem, da se odločitev poleg interne, hierarhično postavljene upravne pritožbene poti, presoja tudi pred neodvisnim sodnim organom, tj. pred Upravnim sodiščem. Ta pravica ne zahteva, da bi moralo Vrhovno sodišče kot sodišče druge stopnje ponovno presojati odločitev sodišča.³

9Vse to pomeni, da razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica zoper v tej zadevi izpodbijani sklep, niso utemeljeni. Vrhovno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča.

K II. točki izreka

10Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Sklepa Vrhovnega sodišča I Up 11/2021 z dne 17. 2. 2021, 12. tč. obrazložitve; in I Up 103/2019 z dne 9. 10. 2019, 9. tč. obrazložitve.
² Odločba Ustavnega sodišča U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008, 14. tč. obrazložitve.
³ Prav tam, 16. tč. obrazložitve.