UPRS Sodba in sklep I U 414/2018-22

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-923/2017/36 (1312-09) z dne 20. 2. 2018 odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnik, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju Skikda, državljan Alžirije, pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)¹, in sicer od ustne naznanitve 19. 2. 2018 ob 12:00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik potem, ko je 9. 9. 2017 ilegalno prečkal mejo med Hrvaško in Slovenijo, 12. 9. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V okviru tega postopka je bilo ugotovljeno, da je za mednarodno zaščito zaprosil že 30. 10. 2013 na Hrvaškem, 25. 11. 2013 v Švici, 27. 7. 2016 in 19. 9. 2016 v Grčiji, da je imel ob prijetju izkaznico prosilca za mednarodno zaščito Republike Hrvaške, izdano 21. 8. 2017 z veljavnostjo do 21. 8. 2018 na ime A.A., ter da je bil s stani Hrvaške v bazo Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito vnesen 28. 8. 2017. Toženka nadalje navaja, da je na podlagi Uredbe Dublin III pristojnim organom Hrvaške posredovala prošnjo za ponovni sprejem, da je bil tožnik na podlagi sklepa z dne 14. 9. 2017 nastanjen v Centru za tujce v Postojni in nato po prejemu odgovora s strani Hrvaške 26. 10. 2017 predan hrvaški varnostnim organom.

3Iz obrazložitve še izhaja, da je tožnik 15. 2. 2018 ponovno ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo, 19. 2. 2018 pa je ponovno vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da mu je bil še isti dan ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce v Postojni. Tožnik naj bi sicer pojasnil, da je bil po predaji Hrvaški nastanjen v azilnem domu v Zagrebu ter da je tri dni preden je zapustil Hrvaško dobil negativen odgovor na prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

4Izrečeni ukrep utemeljuje s sklicevanjem na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, Recepcijsko direktivo² in 68. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Navaja, da je tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja s tem, ko ni počakal na zaključek postopka v Grčiji, Švici in na Hrvaškem. Šlo pa naj bi tudi za okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, saj je tožnik ilegalno prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa nima možnosti bivanja. Dejstvo, da je namero zaprositi za mednarodno zaščito podal šele ob prijetju s strani policije, po njenem kaže na to, da bi sicer pot nadaljeval in bi tako kot vse predhodne države zapustil tudi Slovenijo ter s tem onemogočil predajo pristojni državi članice EU. Ker obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo po Uredbi Dublin III, naj bi bilo za nadaljevanje postopka zato nujno potrebno, da se tožniku omeji gibanje. Pojasnjuje, zakaj ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa s pridržanjem na območju Azilnega doma.

5Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da v spisovni dokumentaciji ni podlage za to, da naj bi bili izpolnjeni kriteriji iz tretje do pete alineje prvega odstavka 68. člena Ztuj-2. Izpodbijani sklep je pomanjkljiv in se ne da preizkusiti, izrek sklepa pa nasprotuje samemu sebi, saj v njem niso navedena odločilna dejstva, ta pa ne izhajajo niti iz ostalih listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Iz spisovne dokumentacije tudi ne izhaja, da bi bilo nujno treba izreči ukrep omejitve gibanja, saj je treba na podlagi prava EU in sodne prakse pri omejitvi osebne svobode upoštevati načelo sorazmernosti. Trdi, da je toženka pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje, saj se njene navedbe o tožnikovi poti, kot jo opisuje toženka, ne izidejo. Meni, da se ob tako pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju, ki je nasprotujoče, toženka ne more sklicevati na izrazito begosumnost.

6Nadalje trdi, da prehajanje meja ne kaže na begosumnost, saj tujci, ki v države članice vstopajo z namero prositi za mednarodno zaščito, večinoma vstopajo nezakonito, zato bi uporaba tega kriterija pomenila, da je pridržan zgolj zato, ker je prosilec. Glede na navedeno, zlasti pa ob tem, da je pred prihodom v Slovenijo za mednarodno zaščito zaprosil le v državah članicah EU; da je Hrvaško zapustil potem, ko je izvedel, da je postopek končan, in ker ni uspel pridobiti zdravstvene oskrbe; da je izrazil namero za pridobitev mednarodne zaščite in že drugič obrazložil, zakaj v Sloveniji; da zgolj nezakonit prehod meje še ne kaže na znatno nevarnost pobega in da je izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi organi, meni, da ni izkazana znatna nevarnost, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena Ztuj-2.

7Hkrati predlaga, da sodišče na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izda začasno odredbo tako, da toženki naloži, da takoj po prejemu tega sklepa preneha izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Izvrševanje ukrepa pa mu bo lahko prizadelo nepopravljivo škodo, saj mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev te pravice je sama po sebi že škoda, poleg tega pa naj bi zaradi slabih higienskih razmer že zbolel, omejitev svobode pa bi to stanje še poslabšala. Poleg tega mora Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do svobode, skladno s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. členom Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. V primeru, ko sodišče samo ugotovi drugačno dejansko stanje, pa pot do pravnomočne odločitve glede na četrti odstavek 71. člena Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) traja še nekaj mesecev.

8Toženka na tožbo ni odgovorila, niti ni sodišču poslala upravnih spisov.

K I. točki izreka:

9Tožba je utemeljena.

10Postopanje sodišča s tožbo ureja 38. člen ZUS-1. V skladu z navedeno določbo sodišče v primeru, če po predhodnem preizkusu tožbe ne zavrže, pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam. Pri tem jim določi rok za odgovor, ki ne sme biti daljši od 30 dni. Tožena stranka pa mora v določenem roku poslati tudi vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka tudi na novo zahteve sodišča ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o sami stvari tudi brez spisov na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1.

11V obravnavani zadevi je sodišče ob upoštevanju, da je tožbo prejelo 23. 2. 2018 in da mu šesti odstavek 84. člena ZMZ-1 nalaga, da o njej odloči v treh delovnih dneh, toženko pozvalo, da vse upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, pošlje do 26. 2. 2018 do 10h. Pri tem jo je tudi opozorilo, da bo v primeru, če v odrejenem roku spisov ne bo dostavila, sodišče postopalo v skladu z 38. členom ZUS-1. Ker toženka v postavljenem roku sodišču upravnih spisov ni dostavila, jo je sodišče ponovno pozvalo, da to stori istega dne do 12h, in hkrati ponovno opozorilo na pravne posledice morebitne opustitve. Kljub pozivu sodišča toženka sodišču upravnih spisov vse do zaključka glavne obravnave, ki jo je sodišče opravilo 27. 2. 2018 ob 9h, ni poslala, niti ni pojasnila morebitnih razlogov, zaradi katerih tega ni mogla storiti. Prav tako toženka, ki se glavne obravnave ni udeležila in svoje odsotnosti ni opravičila, ni odgovorila na tožnikove tožbene navedbe.

12Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep z dne 20. 2. 2018, s katerim je toženka za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III tožnika pridržala v prostorih in na območju Centra za tujce Postojna.

13Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka tožnika obravnavala že v septembru 2017, in sicer da ga je takrat v okviru postopka predaje odgovorni državi članici, potem ko je ugotovila, da je za mednarodno zaščito pred tem zaprosil že v drugih državah članicah EU, s sklepom z dne 14. 9. 2017 na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nastanila v Center za tujce Postojna in nato, potem ko je odločila, da ne bo prevzela pristojnosti za obravnavanje tožnikove prošnje, 26. 10. 2017 predala hrvaškim varnostnim organom. Nadalje iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 15. 2. 2017 ponovno ilegalno vstopil na ozemlje Republike Slovenije, pri čemer naj bi bil pred tem nastanjen v azilnem domu v Zagrebu, Republiko Hrvaško pa je zapustil potem, ko je dobil negativen odgovor na prošnjo za mednarodno zaščito. Tožniku je bila po ponovni vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji 19. 2. 2018 ustno na zapisnik izrečena izpodbijana omejitev gibanja na podlagi določb pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pri čemer iz izpodbijanega sklepa smiselno izhaja, da naj bi bil v teku tudi (nov) postopek predaje državi članici, kar je predpostavka za omejitev gibanja v smislu navedene določbe ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III.

14Tožnik se v tožbi sklicuje na vse tri razloge iz prvega odstavka 27. člena ZUS-1, vsebinsko pa predvsem uveljavlja pomanjkljivo obrazložitev, ki ne omogoča preizkusa, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede pravno odločilnih okoliščin znatne nevarnosti pobega v zvezi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ter s tem povezano zmotno uporabo materialnega prava, kot izhaja iz sodne prakse. V navedenem okviru tožnik toženki zlasti očita nekonsistentnost in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede ugotovitev, s katerimi toženka utemeljuje nesodelovanje v postopku v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki ga kot ključni razlog za izkaz znatne begosumnosti in posledično za omejitev gibanja v izpodbijanem sklepu navaja toženka.

15Ker toženka kljub ponovnemu pozivu do konca glavne obravnave ni posredovala upravnih spisov, sodišče izpodbijanega sklepa ni moglo preizkusiti v smeri tožbenih navedb, in sicer ne glede na to, da zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja ni bilo mogoče opraviti njegovega zaslišanja, kot ga narekuje šesti odstavek 84. člena ZMZ-1, saj je zaslišanje tožnika namenjeno varstvu njegovih koristi v zvezi s posegom v njegovo osebno svobodo. Opustitev predložitve upravnih spisov sodišču tako onemogoča presojo zakonitosti postopka pred izdajo izpodbijanega akta, presojo skladnosti podatkov izpodbijane odločbe s podatki iz spisov in s tem povezane presoje zakonitosti izpodbijane odločbe. Brez vpogleda v upravne spise zadeve, sodišče ni moglo presoditi, ali je bil postopek pravilno voden in ali je bilo dejansko stanje ter s tem povezano pravno stanje zadeve pravilno in popolno ugotovljeno, posledično tudi ne utemeljenosti s tem povezanih tožbenih ugovorov.

16Zaradi navedenega je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1.

K II točki izreka:

17Ker sodišče lahko izda začasno odredbo le do izdaje pravnomočne sodbe, ki jo je sodišče v I. točki izreka že izdalo in sodba postane za stranke pravnomočna z njeno vročitvijo, pritožba zoper sodbo pa ni dopustna (71. člen ZMZ-1), niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja.

18Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.
² Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.