UPRS Sklep I U 495/2023-6

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijano odločbo je Vlada Republike Slovenije A. A. imenovala za direktorico Urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja.

2Tožnik se s to odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej v bistvenem zatrjuje, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Sklicuje se na zadevo I U 23/2023, v kateri izpodbija sklep Posebne natečajne komisije Uradniškega sveta, številka 01300-34/2022/26, z dne 9. 11. 2022, s katerim je bila kot prepozna zavržena njegova prijava na posebni javni natečaj za položaj direktorja Urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja. Ocenjuje, da če uspe s tožbo v zadevi I U 23/2023, bo uspel tudi s tožbo v tem upravnem sporu. Poleg tega po njegovi oceni A. A. iz več razlogov ni primerna za direktorico Urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja. Sodišču (smiselno) predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

3Tožba ni dovoljena.

4Sodišče mora pri predhodnem preizkusu tožbe preveriti, ali ni podan kateri od razlogov iz prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

5Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V 3. členu ZUS-1 pa je pojasnjeno, da (med drugim) upravni akti niso tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.

6V obravnavani zadevi tožnik izpodbija odločbo Vlade Republike Slovenije, s katero je ta A. A. imenovala za direktorico Urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja.

7Javni natečaj (med drugim) za položaje predstojnikov organov v sestavi ministrstev izvaja posebna natečajna komisija, ki jo za vsak primer posebej imenuje uradniški svet (četrti odstavek 60. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju: ZJU)). Ta komisija ugotovi, kateri kandidati izpolnjujejo pogoje za položaj in kateri kandidati so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za ta položaj. Natečajna komisija izda kandidatom, ki izpolnjujejo pogoje in so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za položaj, ter kandidatom, ki se ne uvrstijo na seznam, poseben sklep. Natečajna komisija seznam kandidatov, ki so po njeni oceni glede na strokovno usposobljenost primerni za položaj, predloži funkcionarju, ki mu je uradnik na položaju odgovoren. Med temi kandidati funkcionar izbere tistega, ki je po njegovi presoji najprimernejši. Funkcionarju te odločitve ni treba posebej obrazložiti; o izbiri se ne izda sklep, temveč se izbranega in neizbrane kandidate le obvesti (prvi odstavek 64. člena ZJU).

8Drugi odstavek 82. člena ZJU pa dalje določa, da se položaj (med drugim) direktorja organa v sestavi ministrstva pridobi z odločbo o imenovanju. (Med drugim) direktorja organa v sestavi ministrstva imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministra, ki mu je direktor odgovoren.

9Iz povzete zakonske ureditve tako izhaja, da funkcionar, ki mu je uradnik na položaju odgovoren, s seznama primernih kandidatov, ki ga pripravi posebna natečajna komisija, izbere tistega, ki je po njegovi presoji najprimernejši, pri čemer mu izbire ni treba obrazložiti, o njej pa tudi ne odloči s sklepom. V posebnem javnem natečaju se tako v nasprotju z navadnim javnim natečajem ne izbere najbolj strokovno usposobljen kandidat, temveč katerikoli izmed kandidatov, ki so izkazali zahtevani prag strokovne usposobljenosti pred posebno natečajno komisijo. To funkcionarju omogoča, da izbere tistega kandidata, s katerim bo po njegovem mnenju najlažje uresničeval zastavljene cilje.¹ Zakon torej v tem primeru predvideva, da funkcionar sprejme odločitev, utemeljeno na politični diskreciji. To pa pomeni, da izbira oziroma odločba o imenovanju uradnika na položaju ni upravni akt, saj kandidat, ne glede na svojo strokovno usposobljenost, nima pravice do zasedbe takšnega položaja (2. in 3. člen ZUS-1), ter zato posledično zoper takšno izbiro upravni spor ni mogoč.²

10V obravnavani zadevi pa tožnik izpodbija ravno takšen akt, in sicer, kot že pojasnjeno, odločbo Vlade Republike Slovenije, s katero je ta A. A. imenovala za direktorico Urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja. Izpodbija torej (politično) izbiro direktorja organa v sestavi Ministrstva za finance. Ta izbira pa glede na opisano ni upravni akt in zoper njo upravni spor ni dopusten (2. in 3. člen ZUS-1). Izpodbijana odločba pa tudi ni drug akt iz druge povedi prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj zakon tega ne določa.

11Ker glede na obrazloženo izpodbijana odločba ni (upravni) akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1³ kot nedovoljeno zavrglo.

12Ob ugotovitvi, da izpodbijani akt ni (upravni) akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, pa se sodišče do (drugih) tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo obravnavalo le formalno.

¹ Juratovec, T.: 64. člen, v: Korpič-Horvat in drugi (ur.): Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) s komentarjem. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2022.
² Prav tam. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 183/2009 z dne 2. 12. 2009 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 274/2008 z dne 14. 12. 2009.
³ V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.