UPRS Sklep I U 154/2020-7

Tožba se zavrže.

1Tožnik je vložil tožbo zoper uvodoma navedene akte in zaradi kršitev subjektivnih pravic. Navaja, da je 20. 1. 2020 v hišni predalčnik dobil sodbo Okrajnega sodišča št. ..., ki se navezuje na "domnevni prekršek Postaje prometne policije ... št. 2211-378/2018/12 (3E611-003)." Prekrškovni organ Prometne policije ... mu je izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in mu izrekel globo v znesku 250 EUR ter stransko sankcijo treh kazenskih točk. Zoper omenjeni plačilni nalog je vložil zahtevo za sodno varstvo, ki pa je bila zaradi zamujenega roka zavržena. Sklicuje se na 14. in 15. člen Ustave RS. Sodišče naproša, naj upošteva kriterij sorazmernosti med zamujenim rokom in nepravično dodelitvijo kazni za prekršek ter naj vrne zadevo v ponovno obravnavo. V dopolnitvi tožbe je tožnik še dodatno oporekal pravilnosti in zakonitosti prekrškovnega postopka, očital zmotno oceno prekrškovnega organa, kršitve materialnega in procesna prava ter poseg v pravice in temeljne svoboščine.

2Tožba ni dovoljena.

3Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

4Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

5Izpodbijana sodba in plačilni nalogi, na katere se v tožbi sklicuje tožnik, ne predstavljajo upravnih aktov v smislu prej navedenega 2. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijali v upravnem sporu. Sodba namreč predstavlja odločitev, ki jo je sprejelo sodišče kot nosilec sodne veje oblasti za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti (3. člen ZUS-1¹), plačilni nalogi pa so bili izdani v postopku o prekršku na podlagi določb Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), in ne na upravnem področju v okviru izvrševanja upravne funkcije. Ker torej ne gre za upravne akte in tudi zakon izrecno ne določa, da jih je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče izpodbojno tožbo zoper uvodoma navedene akte kot nedovoljeno zavrglo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1²).

6Kolikor je mogoče iz vsebine tožbenih navedb šteti, da tožnik vlaga tožbo tudi na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, pa sodišče ugotavlja, da je tožba tudi na tej podlagi nedovoljena. Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če za to ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo tudi poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo pravic ali pravnih koristi posameznika.

7Glede plačilnih nalogov, izdanih v prekrškovnem postopku, in sodbe okrajnega sodišča, ima namreč tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo in to v prekrškovnem postopku. Zoper plačilni nalog, izdan v postopku o prekršku, ima možnost vložitve zahteve za sodno varstvo (59. člen ZP-1),³ za odločanje o kateri je krajevno pristojno sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka (drugi odstavek 60. člena ZP-1), zoper sodbo okrajnega sodišča pa lahko vloži pritožbo (66. člen ZP-1), o kateri odloča višje sodišče splošne pristojnosti v (rednem) sodnem postopku (četrti in šesti odstavek 66. člena ZP-1). V okviru prekrškovnega postopka lahko uveljavlja tudi zatrjevane kršitve pravic in temeljnih svoboščin.

8Ker je torej zoper uvodoma navedene akte zagotovljeno drugo sodno varstvo, niso izpolnjene procesne predpostavke po prej navedenem prvem odstavku 4. člena ZUS-1 za vodenje subsidiarnega upravnega spora, zato je tudi tožba zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin nedovoljena (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

9Sodišče se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo zavrglo že iz procesnih razlogov. Iz istih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov.

¹ Člen 3 ZUS-1 določa: "Upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil."
² Po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
³ Kar je tožnik, kot sam navaja v tožbi, tudi storil.