VSRS Sklep I Up 43/2026

1. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1796/2025-8 z dne 26. 11. 2025, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijanim sklepom smiselno na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo (I. točka izreka) zoper sklep Upravne enote Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) št. 351-974/2024-6224-35 z dne 20. 6. 2025 in odločbo Ministrstva za naravne vire in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) št. 35110-14/2025-12 z dne 8. 9. 2025, ter hkrati zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka). Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrgel tožničino pritožbo zoper sklep istega organa z dne 27. 5. 2025, s katerim sta bila zavrnjena tožničina predloga za razrešitev in izločitev postavljenega izvedenca v postopku izdaje uporabnega dovoljenja za del novozgrajenega javnega povezovalnega kanala (kanalizacijski zbiralnik C0). Tožnica je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ z odločbo zavrnil.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa Upravnega sodišča izhaja, da je treba v obravnavani zadevi ločiti dvoje različnih pravnih razmerij, odklonitev prevzema dolžnosti opraviti izvedensko delo in izločitev izvedenca. Upravno sodišče je pojasnilo, da je imela tožnica možnost uveljavljati svoje pravice v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1 zoper dokončno odločitev upravnega organa, s katero je njeno pritožbo zavrgel oziroma bo to, če dela ne bo opravila in jo bo iz tega razloga organ kaznoval, še lahko storila. Ker je presodilo, da glede na to niso izpolnjene procesne predpostavke po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 za vodenje subsidiarnega upravnega spora, je tožbo kot nedovoljeno zavrglo (smiselno 4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) ter pojasnilo, da to velja tudi za "podrejeni predlog" naj sodišče tožbo obravnava kot tožbo o zakonitosti sklepa Upravne enote Ljubljana z dne 20. 6. 2025 v zvezi z odločbo toženke z dne 8. 9. 2025. Pojasnilo je, da odločba toženke pri tem ni izdana v zvezi s sklepom z dne 20. 6. 2025, tako da bi bila tožba zoper sklep z dne 20. 6. 2025, vložena 23. 10. 2025, tudi prepozna. Ker niso bile podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in ni izvajalo dokazov zaradi nespornega relevantnega dejanskega stanja.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep Upravnega sodišča vložila pritožbo in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v nov postopek. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da ji je z zavrženjem tožbe kršena ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in da je kršitev v upravnem postopku nastala z izdajo sklepa o zavrženju pritožbe z dne 20. 6. 2025, v taki procesni situaciji pa ne more izpodbijati sklepa z dne 27. 5. 2025 o zavrnitvi predlogov za razrešitev in izločitev. Navaja, da je Upravno sodišče protispisno navedlo, da odločba ministrstva ni bila izdana v zvezi s sklepom z dne 20. 6. 2025, zato ni mogoče preizkusiti obrazložitve, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Meni, da bi moralo Upravno sodišče pri presoji pravice izvedenca do pritožbe zoper sklep o zavrnitvi njegovega predloga za izločitev smiselno uporabiti pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o izločitvi na predlog stranke, ne pa pravil o zavrnitvi predloga uradne osebe za lastno izločitev. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za razrešitev in izločitev pa je po njenem edino učinkovito pravno sredstvo, s katerim lahko varuje svoje pravice in pravne koristi. Meni, da ima nezakonito zavrženje tožbe za posledico tudi nezakonito zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

1. Pritožba je utemeljena.

1. V obravnavni zadevi je sporno, ali pride v poštev subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 in s tem, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1, s katero je pritožnica Upravnemu sodišču predlagala, naj ugotovi, da je toženka nedopustno posegla v njene ustavne pravice iz 25., 33., in 35. člena Ustave RS, s tem, ko ji ni omogočila pritožbe zoper sklep Upravne enote z dne 27. 5. 2025 in naj zato odpravi sklep Upravne enote z dne 20. 6. 2025 in odločbo toženke z dne 8. 9. 2025.

2. Po 4. členu ZUS-1 sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je torej subsidiarno sodno varstvo, ki ga je mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi.

3. Za uspeh take tožbe, ki izpolnjuje procesne predpostavke, mora biti dokazano, da je izpodbijani posamični akt oziroma očitano dejanje javne oblasti tožnika nezakonito oviralo ali omejevalo v izvrševanju njegove človekove pravice ali temeljne svoboščine oziroma da je to izvrševanje pravice v celoti preprečevalo. Dokazano mora torej biti, da je bil določen posamični akt izdan oziroma dejanje storjeno, da je bilo to nezakonito in da je povzročilo zatrjevano kršitev človekove pravice oziroma temeljne svoboščine tožnika.¹

4. Kot je v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo že Upravno sodišče, je zato v primeru tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 že v okviru predhodnega preizkusa tožbe dolžno preveriti, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, če obstaja, katero sodno varstvo je to ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Upravno sodišče je to storilo in pojasnilo, da je imela tožnica možnost uveljavljati svoje pravice v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1 zoper dokončno odločitev upravnega organa, s katero je njeno pritožbo zavrgel (sklep z dne 20. 6. 2025). Vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča napačno ugotovilo, da je bila tožba zoper ta sklep vložena prepozno, ker odločba Ministrstva za naravne vire in prostor z dne 8. 9. 2025 ni bila izdana v zvezi z izpodbijanim sklepom z dne 20. 6. 2025. Ta ugotovitev Upravnega sodišča pa je zmotna, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

1. Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na podrejeni tožbeni predlog. Pritožnica zatrjuje, da je Upravno sodišče "protispisno" navedlo, da odločba toženke ni bila izdana v zvezi s sklepom z dne 20. 6. 2025, kar naj bi pomenilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj naj zaradi navedenega ne bi bilo mogoče preizkusiti obrazložitve glede neizpolnjevanja procesnih predpostavk za vodenje upravnega spora po 2. členu ZUS-1.

2. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožnica s podrejenim zahtevkom predlagala, naj sodišče tožbo obravnava kot tožbo o zakonitosti sklepa Upravne enote Ljubljana z dne 20. 6. 2025 v zvezi z odločbo toženke z dne 8. 9. 2025. Navedeni sklep in odločba sta priložena sodnemu spisu (prilogi A1 in A2), pri čemer iz odločbe toženke z dne 8. 9. 2025 jasno izhaja, da je bila izdana prav v zvezi s sklepom Upravne enote Ljubljana z dne 20. 6. 2025. Upravno sodišče je zato v 28. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zmotno navedlo, da odločba toženke z dne 8. 9. 2025 ni bila izdana v zvezi s sklepom z dne 20. 6. 2025. Navedeno sicer ne predstavlja protispisnosti, saj ne gre za napačen prenos vsebine listin iz sodnega spisa, temveč za zmoten zaključek sodišča glede povezanosti navedenih aktov. Posledično je zmoten tudi zaključek Upravnega sodišča, da je tožba zoper sklep z dne 20. 6. 2025, v povezavi z odločbo z dne 8. 9. 2025, vložena dne 23. 10. 2025, prepozna.

3. Pritožnica je s podrejenim zahtevkom uveljavljala tožbo na podlagi prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Tožba, s katero se sproži upravni spor, se vloži v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Kadar drugostopenjski organ ne odloči vsebinsko o zadevi, temveč odloči o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, se v upravnem sporu izpodbija prvostopenjski upravni akt, rok za vložitev tožbe pa teče od vročitve drugostopenjske odločbe, s katero je bila pritožba zavrnjena.

4. Za presojo pravočasnosti tožbe je tako odločilno, kdaj je bila pritožnici vročena odločba toženke z dne 8. 9. 2025. Iz 9. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Upravno sodišče povzelo navedbo pritožnice, da naj bi ji bila odločba z dne 8. 9. 2025 vročena dne 23. 9. 2025, pri čemer tega datuma ni posebej preverjalo. Ob takšni predpostavki bi bila tožba, vložena dne 23. 10. 2025, pravočasna. Ker pa iz spisa ne izhaja vročilnica ali drugo dokazilo, ki bi nedvoumno potrjevalo navedeni datum vročitve, bo moralo Upravno sodišče v ponovljenem postopku dopolniti postopek in pridobiti ustrezna dokazila o vročitvi, da bo mogoče pravilno presoditi pravočasnost vložene tožbe.

5. Glede na navedeno je Upravno sodišče, ko je štelo, da je tožba prepozna, napačno uporabilo 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 75. člena ZUS-1). Zaradi podane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v nov postopek. V novem postopku bo moralo Upravno sodišče od toženke pridobiti vročilnico oziroma drugo dokazilo o vročitvi odločbe z dne 8. 9. 2025 pritožnici ter ponovno presoditi pravočasnost tožbe in ostale procesne predpostavke, nato pa, če bodo te izpolnjene, o tožbi ter o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti po vsebini.

1. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

-------------------------------
¹ Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 81/2025 z dne 14. 5. 2025.