VSL sodba II Cp 845/2013

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

,,1. Tožena stranka je dolžna v tedniku R., najkasneje v drugi izdaji po prejemu sodbe, v rubriki „zgodba tedna“, na isti strani in z jasno označbo „popravek“ ter z objavo tožnikovega imena in navedbo članka, na katerega se popravek nanaša, objaviti popravek z naslednjo vsebino: „V članku ….., objavljenem 10.12.2012, avtorica B. K. C. preko svojega pisanja in vira navaja povsem neresnične, žaljive, zlonamerne in nepreverjene informacije, ki se nanašajo na ime Z. K.. Užaljen in razočaran sem nad dejanji novinarke, ki me navaja kot ključnega akterja v nasilnih protestih v Mariboru. Nedopustno je tudi to, da novinar brez preverjenih informacij s strani vseh akterjev, javno obtožuje moje ime, me navaja kot „partizana“ in posega v človekove pravice z negativnimi in zlonamernimi navedbami. Nisem bil prisoten na nobenem izmed protestov v Mariboru in Ljubljani, za kar obstajajo materialni dokazi in priče. Kakršno koli vpletenost v navedene nasilne dogodke ostro zanikam in zavračam.“

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 428,80 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 130,40 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo popravka in posledično tožniku naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

2Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Primarno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker prvostopenjsko sodišče ni uporabilo oziroma je nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, saj je odločalo o dejstvih, ki jih tožena stranka ni prerekala oziroma zanikala. Tožena stranka vsebine popravka ni prerekala in ga je objavila. Sporno je zgolj mesto objave popravka in to, da objavljen popravek ni bil jasno označen. Ker je glede spornih dejstev sodišče prve stopnje v celoti pritrdilo tožeči stranki, tožbeni zahtevek pa zavrnilo, izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Dejansko stanje je sodišče ugotovilo zmotno ali vsaj nepopolno, saj bi moralo zahtevani popravek upoštevati kot celoto; kot celota pa nedvomno pomeni zanikanje oziroma z njim tožnik popravlja zatrjevane napačne in neresnične navedbe v objavljenem obvestilu, hkrati pa so v njem predstavljena tudi nasprotna dejstva in okoliščine, s katerim prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Trditve, da so navedbe o tožniku v spornem obvestilu neresnične, žaljive, zlonamerne in nepreverjene, ne pomenijo komentarja dela novinarke, ampak zanikanje objavljenih dejstev in hkrati prikaz nasprotnih dejstev, saj so v članku informacije o tožniku prikazane kot resnične in preverjene. Da gre za žaljive in zlonamerne navedbe, pa tožnik izkazuje s tem, da novinarka pred objavo spornega besedila ni preverila objavljenih informacij pri njem. Zanikanje in zavračanje kakršnekoli vpletenosti v nasilne proteste je logični zaključek predhodnih navedb v popravku. V tem kontekstu je potrebno razumeti tudi navedbe, da sploh ni bil prisoten na nobenem protestu. Potrebno je upoštevati tudi vsebino samega članka in način objave informacij v članku. Ob upoštevanju vsega navedenega odklonilni razlog za objavo popravka ne obstoji in je sodišče napačno uporabilo določbo drugega odstavka 35. člena Zakona o medijih (ZMed), na podlagi katere je zavrnilo tožbeni zahtevek. Napačno pa je uporabilo tudi določbo druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka je sodišče zgrešilo, ker ni dalo roka, da bi lahko argumentirano odgovoril na navedbe tožene stranke. Graja tudi zavrnitev dokaza z zaslišanjem pravdnih strank. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in samo izda sodbo, s katero bo ugodilo tožbenemu zahtevku, stroške postopka pa naložilo v plačilo toženi stranki, podrejeno pa, da razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4V pravdnem postopku sodi sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP) in v okviru trditvene podlage strank (razpravno načelo – 7. in 212. člen ZPP). Sodišče ni upravičeno upoštevati ničesar, kar vsaj ena od strank ni zatrjevala, razen v primeru, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena ZPP). Skladno s tretjim odstavkom 3. člena ZPP sodišče ne prizna razpolaganja strank, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom.

5ZMed v 31. členu določa, da mora odgovorni urednik objaviti popravek, razen v v tem členu zakona naštetih primerih. Ob prejemu zahteve za objavo popravka je v domeni odgovornega urednika, ali bo zavrnil objavo ker meni, da je podan kateri od v 31. členu ZMed naštetih razlogov, ali bo popravek kljub temu objavil. Ni namreč predpisa, ki bi mu nalagal, da ne sme objaviti popravka, katerega vsebina morda ne ustreza določilom iz 31. člena ZMed. Tudi nemoralno ni, če se odgovorni urednik odloči, da bo objavil popravek, čeprav morda glede na določila 31. člena ZMed njegova objava ni obligatorna. Ker tudi tekom pravde ni podal tovrstnega ugovora, sodišče ni bilo pooblaščeno presojati ali je vsebina popravka ustrezna, saj ne gre za nedovoljeno razpolaganje odgovornega urednika. Ni torej podlage, da v primeru, ko se odgovorni urednik strinja z objavo popravka, ki mu ga glede na določila 31. člena ZMed (morda) ne bi bilo potrebno objaviti, sodišče brez trditvene podlage ugotavlja, ali gre za popravek, ki ga ni potrebno objaviti. Sodišče je sodilo preko trditvene podlage (to sicer načeloma terja razveljavitev izpodbijane sodbe - 357. člen ZPP; v obravnavanem primeru pa za to ni potrebe iz razlogov, ki sledijo).

6Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je tudi materialnopravno zmotna. Ni namreč podan razlog za zavrnitev objave popravka po prvem odstavku 31. člena ZMed. Pravilno je stališče pritožbe, da je potrebno zahtevani popravek presojati kot celoto in upoštevati tudi, kako je bil napisan članek, popravek katerega se zahteva - obvestilo (tretji odstavek 26. člena ZMed). Da je temu tako, je sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tudi prvostopenjsko sodišče, nato pa analiziralo posamezne stavke in jih po prepričanju pritožbenega sodišča iztrgalo iz konteksta.

7Z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (četrti odstavek 26. člena ZMed). Gledano celovito iz zahtevanega popravka ne izhaja kritika dela novinarke brez jasnega zanikanja ali prikaza nasprotnih dejstev, kot je ocenilo prvostopenjsko sodišče. Upoštevaje vsebino članka …., ki se nanaša na tožnika in je ta nanjo tudi opozoril v tožbi, ter celoten kontekst zahtevanega popravka, je le-tega mogoče razumeti kot sklop tožnikovega zanikanja in prikaza nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi izpodbija navedbe v obvestilu. Z navedbama v prvem stavku zahtevanega popravka, da je avtorica objavila neresnične in nepreverjene informacije, ki se nanašajo nanj, je tožnik dejansko zanikal vse navedbe v obvestilu, ki mečejo nanj negativno luč. Iz vsebine članka izhaja, kar navaja tožnik v zahtevi za objavo popravka, da je bil akter nasilnih protestov in prikazan je v negativni luči. S trditvijo, da so objavljene informacije neresnične in nepreverjene, tožnik objavljene informacije zanika. Osnovnega namena popravka, to je pravica slišati drugo stran, trditvi v zahtevanem popravku, da so informacije žaljive in zlonamerne, ne jemljeta. Prav tako ne navedbe, da je užaljen in razočaran nad delom novinarke in da ni dopustno, da novinar nekoga obtoži ne da bi predhodno preveril informacijo, ki jo objavi. Zanikanje informacij v obvestilu ne izhaja le iz zadnjega stavka zahtevanega popravka, s katerim tožnik direktno zanika kakršnokoli vpletenost v nasilnih demonstracijah, temveč tudi iz predzadnjega stavka, s katerim zanika prisotnost na protestih v Mariboru in Ljubljani. Res je sicer, da ni nujno, da se organizator protesta tudi udeleži. Vendar v povezavi z ostalim besedilom, iz katerega izhaja zanikanje vsega v zvezi s protesti, tudi z navedbo, da ni bil prisoten na nobenem protestu, zanika vsakršno povezavo s protesti, tudi njihovo organizacijo. Ni nepomembno, da je zahtevani popravek kratek. Gre za zgoščeno zanikanje objavljenih informacij. V takem tekstu očitkov novinarju ne gre interpretirati kot kritiko dela novinarja, temveč kot zanikanje objavljenega s kritiko zapisanega.

8Soglaša pa pritožbeno sodišče z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da toženec z objavo popravka v tedniku …., ki je izšla 31.12.2012, ni izpolnil svoje obveznosti po ZMed. Predvsem zato, ker je bil popravek objavljen brez oznake, da gre za popravek oziroma prikaz nasprotnih dejstev (tretji odstavek 27. člena ZMed), pa tudi v nasprotju s četrtim odstavkom 27. člena ZMed v rubriki „Pisma in odgovori“, kar ni na enakovrednem mestu, kot je bil objavljen članek „.....“. Da je bila z objavo obvestila prizadeta tožnikova pravica oziroma poseženo v njegov interes, tožena stranka ni prerekala in tudi sodišče prve stopnje je v točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj navedenega pogoja za tožnikovo zahtevo za objavo popravka (prvi odstavek 26. člena in drugi odstavek 35. člena Zmed).

9Po obrazloženem je potrebno pritrditi pritožbi, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na podlagi drugega odstavka 35. člena ZMed materialnopravno zmotna. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določil 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Glede na tako odločitev na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10Posledično je skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Ker je tožnik s tožbo uspel, mu mora toženec povrniti potrebne (155. člen ZPP) pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo po stroškovnikih tožeče stranke (list. št. 22 in list. št. 36 spisa), saj je tožeča stranka stroške priglasila skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Stroški postopka tožeče stranke na prvi stopnji znašajo 428,80 EUR, njeni pritožbeni stroški pa 130,40 EUR. Podrobnejša specifikacija je jasno razvidna iz stroškovnikov v spisu. Skladno s 313. členom ZPP je višje sodišče določilo 15 dnevni rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov. Če bo tožena stranka s plačilom prišla v zamudo, pa bo od zamude dalje morala plačati še zakonske zamudne obresti (299. in 378 člen Obligacijskega zakonika).