VSL sodba II Cp 1432/2015

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom, in sicer s sklepom pod I. točko izreka dovolilo spremembo tožbe z dne 2. 3. 2015 in s sodbo pod I. točko kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna objaviti popravek objavljenega obvestila v informativni oddaji ... med 19.00 in 19.30 uro, pod II. točko izreka pa je odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo in sklep, in sicer zoper odločitev s sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovnimi posledicami. Navaja, da je predsodna zahteva toženi stranki za objavo popravka po vsebini identična tožbenemu zahtevku in so drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 18, 19, 20 in 21 protispisne. Tožeča stranka je namreč pod II. točko tožbe navedla, kakšna je bila vsebina zahteve za objavo popravka in da na to zahtevo za objavo popravka tožena stranka ni odgovorila. Ker ta dejstva niso bila prerekana s strani tožene stranke, se štejejo za podana. Ker sodišče kljub temu ugotovi vsebinsko razhajanje med zahtevanim popravkom po tožbenem zahtevku in popravkom z dne 4. 12. 2014, naslovljenega na toženo stranko, je to absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega ostavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Če bi sodišče kljub temu štelo, da sta predsodna zahteva za popravek in tožbeni zahtevek različna, bi na to različnost moralo opozoriti tožečo stranko skladno načelu materialnega procesnega vodstva postopka po 285. členu ZPP. Ker tega ni storilo, je to za tožečo stranko sodba presenečenja in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba smatra, da je s tožbo zahtevani popravek skladen definiciji popravka iz 29. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) in v njem ni nobenega od odklonilnih razlogov iz prvega odstavka 31. člena ZMed. Tolmačenje popravka v sodbi je preozko, saj se po predlaganem popravku zanika navedbe v obvestilu, katerega poprava se zahteva, in se obenem navaja nasprotna (druga) dejstva, s katerimi je prizadeta tožeča stranka oziroma z namenom spodbijanja navedb v obvestilu in bistvenega dopolnjevanja besedila obvestila. Pritožba v nadaljevanju obširno obrazlaga svojo zahtevo za objavo popravka in navaja dodatne razloge za razrešitev A. z mesta dekanje, kateri niso navedeni v obvestilu, katerega popravek se zahteva. Pritožba trdi, da je bilo obvestilo senzacionalistično in neobjektivno glede razlogov razrešitve A. Če je novinarka v obvestilu predstavila sodbo Vrhovnega sodišča o nezakoniti razrešitvi A., bi zaradi objektivnega poročanja morala predstaviti tudi sodbo Višjega sodišča pred tem, ko je to ugotovilo njeno zakonito razrešitev. Trditev, da je rektor A. odpovedal delovno razmerje, je izpodbita z odgovorom, da je še vedno v delovnem razmerju pri Univerzi Primorska. Ker izpodbijana sodba v tej smeri nima razlogov, je to absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V popravku se zahteva tudi dopolnitev navedb v obvestilu glede neseznanitve dekanje A. z razlogi razrešitve, kar je bilo dokazano in potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, o čemer se prav tako sodišče v svoji odločbi ni izreklo. Pritožba pri tem izpostavlja pomen sodbe Višjega sodišča v Ljubljani in ker se sodišče prve stopnje tudi o tem ni izreklo, je po prepričanju pritožbe tudi to absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Da se v tej pravdi s tožbo zahtevani popravek in toženi stranki podan predsodni popravek z dne 4. 12. 2014 (priloga A4) bistveno razlikujeta, je nedvomno ugotoviti z enostavnim vpogledom in primerjavo tožbenega zahtevka v tožbi z dne 10. 12. 2014 in zahtevanega popravka z dne 4. 12. 2014 iz priloge A4 in je sodišče prve stopnje te razlike med obema popravkoma v 18. do 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pravilno povzelo in se o njih skladno (tam navedeni) sodni praksi opredelilo. Ponovno je poudariti le, da je glede na enotno sodno prakso v nasprotju z določbo prvega odstavka 35. člena ZMed, če tožeča stranka s tožbo delno skrči pred tem predsodno podano zahtevo popravka toženi stranki, ker tožena stranka predhodno ni obravnavala take vsebine zahtevka glede objave popravka, kot jo sedaj zahteva tožeča stranka s tožbenim zahtevkom, kar ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka kot neutemeljenega. Pri po sodišču prve stopnje ugotovljeni različni vsebini zahtevanih popravkov v predsodnem postopku in v tu obravnavani tožbi se pritožba neutemeljeno sklicuje na načelo materialnega procesnega vodstva sodišča skladno 285. členu ZPP. Po navedeni določbi v okviru načela materialnega procesnega vodstva in načela odprtega sojenja razpravljajoči sodnik postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavano navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo. To določilo sodniku ne nalaga opozarjanja strank na skladnost tožbenega zahtevka z dokazi, kot to dejansko (neutemeljeno) zahteva tožeča stranka v pritožbi, in če bi se 285. člen ZPP razlagal tako, kot si ga razlaga tožeča stranka, bi ta razlaga presegla okvir vsebine te določbe. Torej se tožeča stranka ne more sklicevati niti na sodbo presenečenja, kot to stori v pritožbi.

Pravilno je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (glej 22. do 24. točko) utemeljilo tudi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka po 2. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, ker s tožbo zahtevani popravek ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotujočih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu. V odgovor pritožbi je ob že podanih razlogih sodišča prve stopnje dodati oziroma ponovno poudariti, da obravnavano obvestilo, katerega popravek se s tožbo zahteva, dejansko predstavlja komentar sodbe Vrhovnega sodišča RS. Temu komentarju tožeča stranka v zahtevanem popravku ne oporeka, torej nima trditev o razhajanju vsebine obvestila od z njim komentirane sodbe Vrhovnega sodišča, ampak tožeča stranka le opozarja in predstavlja dodaten razloge v zvezi z razlogi za razrešitev A. z mesta dekanje in odpovedjo ji delovnega razmerja v odnosu do razlogov v sodbi Vrhovnega sodišča. Kot pravilno zaključi sodišče prve stopnje, takšna dodatna pojasnila niso navedbe v smislu četrtega odstavka 26. člena ZMed, ker se te ne nanašajo na negiranje komentarja sodbe Vrhovnega sodišča v obravnavanem obvestilu, ampak so to vse nekakšen napad na to isto sodbo Vrhovnega sodišča, ker v njej naj ne bi bile resnične in popolne ugotovitve. Iz navedenega sledi, da pritožba neupoštevno ponavlja svoje ugotovitve o razlogih razrešitve A. in odpovedi ji delovnega razmerja, ker to za odločitev o pritožbi in pred tem za odločitev o tožbenem zahtevku niso relevantna dejstva. Neutemeljeno se tožeča stranka sklicuje tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katero je bilo pred sodbo Vrhovnega sodišča odločeno o zakoniti razrešitvi A., ker je bila ta sodba s sodbo Vrhovnega sodišča diametralno spremenjena in so za odločitev relevantni le razlogi Vrhovnega sodišča.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).