16. člen ZDoh-1-UPB4

Tožnik je v letu 2002 izvedel 67,43 % vseh stornacij oziroma tistih, kjer je izkazana količina nič, in je v poslovni enoti na F. izkazal celo 93,66 % celotnega vrednostnega obsega navedenih stornacij. Z izkazovanjem stornacij prometa po blagajni, kar dejansko predstavlja vračilo blaga, ki ni nikjer dokumentirano in dokazano, pa je bila dejansko znižana vrednost opravljenega prometa v trgovini in potrebni znesek gotovine, ki bi moral biti položen na blagajno in ob koncu dneva na žiro račun. Izdano blago je bilo izknjiženo iz zalog, kar pomeni, da je bilo odpremljeno osebam, ki so izvajale stornacije, ali drugim pravnim ali fizičnim osebam. Ugotovljeno je bilo, da je zavezanec na posameznih računih, izdanih na blagajni, izkazoval fiktivne stornacije blaga, obenem pa je bilo na istih računih, na katerih so bile stornacije, zaračunano drugo blago, ki pa je bilo prav tako izdano iz trgovine in izknjiženo iz zalog. Blago, ki je bilo izdano iz poslovalnice, je bilo dejansko nabavljeno in zaračunano, medtem ko blago, ki naj bi bilo vrnjeno, dejansko ni bilo vrnjeno.

Revident ni prejel dohodka v naravi, ampak dohodek v denarju. Oproščen je bil namreč plačila določenega denarnega zneska za nakup stanovanja. Za zaključek, da je davčni zavezanec z oprostitvijo plačila obroka kupnine za nakup stanovanja prejel obdavčljiv dohodek, mora biti v postopku brez dvoma ugotovljeno, da terjatev na plačilo kupnine ne obstaja (več) oziroma da je terjatev prenehala. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke, ne da bi bilo za to izkazano soglasje nasprotne stranke, za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, ne zadostuje. Z vidika davčnega prava je bistveno, ali revident utemeljeno ni plačal drugega obroka, kar je glede na revidentove ugovore odvisno od obstoja stvarnih napak na nepremičnini in s tem utemeljenosti znižanja plačila pogodbeno dogovorjene kupnine.

Tožniku je bila v ponovljenem postopku odločanja dana možnost dokazati, da so bila izplačila stroškov kilometrine utemeljena. Sodišče se strinja z utemeljitvijo davčnega organa, da tožnik ni uspel dokazati verodostojnosti izplačil potnih stroškov, saj dokazil za drugačno presojo spornih izplačil ni predložil, niti njihove verodostojnosti ni uspel izkazati s svojo izjavo, katere dokazno vrednost je po presoji sodišča, skladno s pooblastili 248. člena ZUP, pravilno ocenil drugostopenjski organ.

Glede na to, da tožnik že v postopku inšpekcijskega obravnavanja pravne osebe C. d.o.o. ni uspel dokazati določenih službenih poti, za katere so bili izdani potni nalogi, je davčni organ obravnavane sporne stroške utemeljeno izločil iz davčno priznanih odhodkov pravne osebe. Tako je bila tudi utemeljeno izdana izpodbijana odločba v tem postopku, da se ta izplačila na podlagi potnih nalogov štejejo kot drugi prejemki, ki izhajajo iz delovnega razmerja po 16. členu ZDoh-1.

Po določbah ZPSV se prispevki plačujejo od vseh prejemkov in torej od vseh izplačil, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Takšno izplačilo je tudi plača, pa čeprav je izplačana na podlagi sodbe, ter posledično tudi zamudne obresti iz tega naslova. To pomeni, da imajo zamudne obresti, ne glede na njihovo značilnost odmere oziroma sankcije za nepravočasno plačilo, naravo prejemka, ki izhaja iz delovnega razmerja, in s tem prejemka, od katerega se obračunajo in plačajo prispevki za socialno varnost.

Odsvojitev poslovnih deležev v primeru pridobivanja lastnih poslovnih deležev se po ZDoh-1 obdavči kot dividenda, saj gre za dividendam podobni dohodek.

Ker je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je določba 4. alinee 11. člena ZDoh v nasprotju z Ustavo, ni pa odločilo, kako se rešujejo odprte zadeve v predhodnem obdobju do uskladitve zakona z Ustavo, je treba po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru tožniku v tem sporu zagotoviti učinkovito varstvo pravic z neposredno uporabo določb Ustave RS.