15. člen ZDoh-1-UPB4

Revident ni prejel dohodka v naravi, ampak dohodek v denarju. Oproščen je bil namreč plačila določenega denarnega zneska za nakup stanovanja. Za zaključek, da je davčni zavezanec z oprostitvijo plačila obroka kupnine za nakup stanovanja prejel obdavčljiv dohodek, mora biti v postopku brez dvoma ugotovljeno, da terjatev na plačilo kupnine ne obstaja (več) oziroma da je terjatev prenehala. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke, ne da bi bilo za to izkazano soglasje nasprotne stranke, za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, ne zadostuje. Z vidika davčnega prava je bistveno, ali revident utemeljeno ni plačal drugega obroka, kar je glede na revidentove ugovore odvisno od obstoja stvarnih napak na nepremičnini in s tem utemeljenosti znižanja plačila pogodbeno dogovorjene kupnine.

Izmed artiklov, ki so jih posamezniki v obravnavanem primeru brezplačno prejeli kot ugodnost v naravi, je le prejem medicinsko tehničnih pripomočkov, do katerih so posamezniki upravičeni na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja, mogoče opredeliti kot oproščen dohodek, in sicer po 5. točki 20. člena ZDoh-1. To pa pomeni, da je treba prejem vseh preostalih artiklov v obravnavanem primeru opredeliti kot obdavčljiv dohodek prejemnikov. Obdavčljivost dohodka je glede na navedeno odvisna od narave artikla, ki ga je revidentka brezplačno izdala, torej, ali gre za medicinsko tehničen pripomoček, do katerega je posameznik upravičen na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja, in ne od vprašanja, kako je revidentka brezplačno izdajo artiklov financirala oziroma koliko stroškov za brezplačno izdane artikle je pokrivala s sredstvi, ki jih je prejela od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Obdavčitev prejema artiklov, ki niso medicinsko tehnični pripomočki, katerih brezplačno izdajo je revidentka pokrivala s sredstvi, ki jih je prejela od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je tako tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljena.

Dejstvo, da je bil tožnik zaposlen le za polovični delovni čas, seveda vpliva na višino plače, vendar sam način zaposlitve še ne dokazuje višine plače, ta pa je bistvena za odmero dohodnine. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bila dohodnina tožniku odmerjena na podlagi podatkov, ki jih je na REK obrazcih posredoval njegov delodajalec. Tožnik tekom postopka ni niti zatrjeval, da so ti podatki napačni, niti ni navajal, kakšen znesek plače bi moral biti upoštevan, koliko je dejansko prejel in tudi ne, da je bila akontacija dohodnine morda že plačana. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku dohodnina odmerjena ob upoštevanju 103. člena ZDoh-1 po stopnji 16%, kar je najnižja možna stopnja, zato tožnik z ugovorom glede povprečenja, ki je tudi protispisen, ne more uspeti.

Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnica poleg ali namesto medicinsko tehničnih pripomočkov, ki so bili navedeni v naročilnici in so bili cenejši od cenovnega standarda, na podlagi naročilnice izdajala še drugo blago, ki ni uvrščeno med pripomočke, ki jih zavarovanci lahko prejmejo na naročilnico in niso pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Plačilo za tako izdano blago, ki bi sicer moralo biti izvedeno s strani fizične osebe – zavarovanca, je nato pokrila s plačilom po naročilnici s strani zdravstvenih zavarovalnic. Tožnica računov za blago, izdano na naročilnice - napotnice ni izdajala in jih zato v postopku tudi ni predložila. S tem pa ni izpolnila obveznosti, ki je predpisana v 70. členu ZDavP-1 oziroma v 39. členu ZDavP-2. Prvostopenjski organ je zato ravnal pravilno, ko je, skladno s tretjim odstavkom 68. člena ZdavP-2, na podlagi uradnih podatkov in podatkov, zbranih v ugotovitvenem postopku, določil verjetno davčno osnovo. Fizične osebe so namreč z opisanim načinom poslovanja tožnice prejele (druge) dohodke, ki so obdavčeni po ZDoh-1. Tožnica pa je bila ob tem, kot izplačevalka, ob vsakem izplačilu za zavezanca za dohodnino, ki je fizična oseba, dolžna o

V 89. členu ZDavP-2 je za primer obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP oziroma po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 določen specialni subjektivni rok šestih mesecev od dneva, ko je bilo mogoče navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze, ter objektivni rok petih let od vročitve odločbe stranki. Tudi po mnenju sodišča je davčni organ za verodostojna nova dejstva in nove dokaze izvedel šele s pridobitvijo kazenske sodbe tujega sodišča kot uradnega dokumenta z vsemi potrebnimi podatki, ki so bili podlaga za izdajo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru, za obnovo postopka odmere dohodnine in tudi odmero dohodnine v obnovljenem postopku. V tujini prejeta provizija predstavlja za davčnega zavezanca druge dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino. Tožnikova trditev, da je protipravno premoženjsko korist vrnil, ne drži. Po podatkih spisa je šlo pri plačilu zneska, na katerega se sklicuje, za plačilo denarne kazni ob izreku pogojne obsodbe in ne za ukrep odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi.

Odsvojitev poslovnih deležev v primeru pridobivanja lastnih poslovnih deležev se po ZDoh-1 obdavči kot dividenda, saj gre za dividendam podobni dohodek.