25. člen ZDoh-1-UPB4

Gre za odmero davka (dohodnine) tožniku kot fizični osebi na podlagi določb ZDoh-1, torej za odmero davka, ki je neodvisna od odmere oziroma obračuna davka družbi B. d.o.o. kot pravni osebi, ki ima podlago v določbah drugega zakona o obdavčenju (ZDDPO-1) za sicer isto davčno obdobje (leto 2006). Tožnik zato ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na obračun davka družbi B. d.o.o., iz istih razlogov pa tudi ne more uspešno uveljavljati, da gre za nedopustno dvojno obdavčitev. Nedopustno bi bilo le pravno dvojno obdavčenje, ne pa ekonomsko.

Ugovor neenakega obravnavanja je pravno relevanten takrat, kadar gre za enake ali bistveno podobne dejanske situacije. Revident pa se sklicuje na primere, ki se od obravnavanega bistveno razlikujejo, saj je pravni položaj družbenika, ki je zaposlen v lastni družbi kot direktor, drugačen od položaja družbenika, ki v družbi ni zaposlen, kajti njegova razmerja do družbe izvirajo iz dveh različnih pravnih podlag (korporacijskopravne in delovnopravne), razmerja (golega) družbenika pa praviloma samo iz ene (korporacijskopravne). Določbe ZDoh-1 so bile zato v obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča uporabljene pravilno, saj ravno navedena razlika narekuje, kdaj je treba uporabiti 25. člen in kdaj 79. člen ZDoh-1.

Po določbah ZPSV se prispevki plačujejo od vseh prejemkov in torej od vseh izplačil, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Takšno izplačilo je tudi plača, pa čeprav je izplačana na podlagi sodbe, ter posledično tudi zamudne obresti iz tega naslova. To pomeni, da imajo zamudne obresti, ne glede na njihovo značilnost odmere oziroma sankcije za nepravočasno plačilo, naravo prejemka, ki izhaja iz delovnega razmerja, in s tem prejemka, od katerega se obračunajo in plačajo prispevki za socialno varnost.

Tožeča stranka med pregledom, čeprav je imela to možnost in je bila k temu še posebej pozvana, ni uspela izkazati, da pomenita sporni nakazili vračilo posojila. To pomeni, da za upoštevanje izplačil obeh zneskov kot vračila posojila po sklenjeni pogodbi ni podlage ter da se izplačili skladno z določbami ZDoh-1 štejeta za dohodke iz delovnega razmerja prokuristu kot fizični osebi, ki je (bila) pri tožeči stranki v delovnem razmerju.

Tožnik je bil v spornem obdobju sicer direktor tožene stranke, vendar je bil pri njej tudi v delovnem razmerju. Iz tega razloga je treba šteti odpravnino, ki jo je prejel ob razrešitvi, kot dohodek, povezan z delovnim razmerjem, v tej zvezi pa je bila tožena stranka zavezana tako za odvod (plačilo) predpisane akontacije dohodnine kot predpisanih prispevkov za socialno varnost.

Upravni organi so, skladno z načelom zakonitosti (6. člen ZUP), pri odločanju vezani ne le na Ustavo in zakon, temveč tudi na podzakonske predpise. Instituta exceptio illegalis zato ne morejo uporabiti. O povračilih (stroškov, ki se po določbah zakona ne vštevajo v davčno osnovo) je že po naravi stvari mogoče govoriti le, če stroški v zvezi z delom delojemalcu dejansko nastanejo.

Veljajo enaka pravila za obračun in odvod davka in prispevkov tako glede plačila plače kot glede drugih izplačil iz oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, razen tistih izplačil, ki se po zakonu ne vštevajo v davčno osnovo. Ker med temi izjemami nadomestilo zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ni navedeno, hkrati pa je to nadomestilo mogoče umestiti med dogovorjena nadomestila v zvezi z zaposlitvijo oziroma izplačila v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (5. in 6. točka prvega odstavka 25. člena ZDoh-1), veljajo tudi pri izplačilih tega nadomestila glede obračuna in odvoda davka in prispevkov enaka pravila. Med delavcem in delodajalcem dogovorjena višina nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule lahko predstavlja le bruto znesek, to je za prispevke in davek nezmanjšani znesek, če iz dogovora izrecno ne izhaja kaj drugega.

Nadomestilo iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se, v skladu s 25. členom v zvezi s 24. členom ZDoh-1, obravnava kot dohodek iz delovnega razmerja. Po presoji sodišča se doba šestih let od dneva vpisa v študij (ki mora biti za priznanje olajšave opravljen do 26 leta starosti) šteje do dokončanja posameznega študija oziroma posamezne stopnje študija ali študijskega programa. Ni namreč mogoče „seštevati“ različnih stopenj v izobraževanju v enoten študij, temveč je to dobo treba šteti od vsakega prvega vpisa v posamezen študij.