VSRS Sodba I Up 613/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 185/98-8 z dne 18.4.2001.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče ugodilo tožbi in ob smiselni uporabi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 6.5.1998, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada M., Izpostave R/K z dne 30.10.1997. S to odločbo je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 1996, pri čemer mu ni bila priznana uveljavljana posebna olajšava za tri družinske člane, med drugim tudi za pastorko N.V. To pa zato, ker je bila pastorkina mati v letu 1996 davčna zavezanka. Po 4. alinei 1. odstavka 11. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 7/95 in 44/96) se pastorki štejejo za vzdrževane družinske člane le pod pogojem, da starša nista zavezanca za dohodnino. Poleg tega je tožnik s pastorkino materjo živel v izvenzakonski skupnosti, ne pa v zakonski zvezi.

Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek, ker je med upravnim sporom Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-10/98 z dne 22.4.1999, ugotovilo, da je določba 4. alinee 1. odstavka 11. člena ZDoh v neskladju z ustavo, ker zakon glede te olajšave razlikuje med primeri, ko otroci živijo v družinski skupnosti s svojimi starši, in primeri, ko otroci živijo v družinski skupnosti z enim od staršev ter očimom oziroma mačeho. Po določbi 127. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sta očim in mačeha dolžna preživljati pastorke, razen, če imajo ti roditelja, ki jih lahko preživlja.

Izpodbijana odločba ZDoh izključuje upravičenost do posebne olajšave že v primeru, ko je vsaj eden od staršev v davčnem obdobju prejel kakršenkoli dohodek. Ustavno sodišče je ugotovilo neustavnost zakonske določbe, ni pa je razveljavilo. To pa zato ker sicer posebne olajšave ne bi mogli uveljavljati niti osebe, ki bi jo po veljavni ureditve lahko. Kljub temu, da ustavno sodišče te določbe ni razveljavilo, je prvostopno sodišče presodilo, da je treba tožniku zagotoviti učinkovito varstvo njegovih pravic, ker je ugotovljena neustavnost zakonske določbe temeljila na določbi 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ki prepoveduje, da bi bil obseg ustavnih pravic, ki jih pravni red zagotavlja posamezniku, odvisen od njegovih osebnih okoliščin. Kadar pa podlaga za različna urejanja niso okoliščine iz 1. odstavka 14. člena URS, je zakonodajalec vezan na splošno načelo enakosti pred zakonom. Po presoji prvostopnega sodišča je bila v upravnem postopku tožniku kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom zato je prvostopno sodišče ob upoštevanju ustavno zagotovljene pravice posameznika, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave (1. odstavek 15. člena URS), tožbi ugodilo.

Tožena stranka v pritožbi meni, da sklicevanje na temeljne človekove pravice v tem primeru ni utemeljeno. Čeprav je ustavno sodišče ugotovilo neskladnost določbe 4. alinee 1. odstavka 11. člena ZDoh z ustavo in naložilo rok državnemu zboru, da to neskladnost odpravi, navedena določba ZDoh ni bila razveljavljena, temveč je ostala v veljavi do izteka roka za uskladitev oziroma do nove ureditve. Zato po presoji tožene stranke sodišče prve stopnje ni imelo podlage za svojo odločitev niti v 14. niti v 15. členu URS. Zato predlaga, da vrhovno sodišče sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da potrdi kot pravilno in zakonito odločbo tožene stranke.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se tožena stranka očitno izogiba izdaji zakonitih dohodninskih odločb in da tudi ne navaja vseh dejstev. Prvostopni davčni organ mu je namreč sporno olajšavo za družinskega člana priznal že z dohodninsko odločbo za leti 1997 in 1999. Meni, da tožena stranka za svoje razlage nima opore niti v 20. členu URS, niti 3. členu Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah niti v splošnih načelih mednarodnega prava in ratificiranih mednarodnih pogodbah. Zato predlaga, da se pritožba zavrže (pravilno zavrne) kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče zavzelo pravilno stališče, da je treba glede na to, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi, U-I-10/98 z dne 22.4.1999, ugotovilo, da je določba 4. alinee 11. člena ZDoh v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije in je Državnemu zboru postavilo rok za odpravo neustavnosti, ravnalo pravilno, ko je za odločanje v tej stvari neposredno uporabilo določbe URS.

Niti Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS), niti navedena odločba ustavnega sodišča ne določata, kako naj organi odločajo v vmesnem obdobju do uskladitve ZDoh z odločbo ustavnega sodišča, ki ima določene pravne učinke. Ker pa bi bilo v obravnavnem primeru ustavno nesprejemljivo, da se zakonska določba, katere neskladje z ustavo je ugotovljeno z odločbo ustavnega sodišča, uporablja še naprej, je bilo treba tožniku v obravnavanem sporu zagotoviti učinkovito varstvo njegovih pravic. Ker odločba ustavnega sodišča izhaja iz določbe 14. člena Ustave Republike Slovenije in ker ne gre za okoliščine, ki bi dopuščale različno obravnavanje in bi bila tožniku kršena pravica do enakosti pred zakonom, če bi sodišče odločilo drugače, je na podlagi 1. odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije, ki daje podlago, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave, odločilo pravilno, ko je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v nov postopek.

Iz 10. točke obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča RS izhaja, da 4. alinea 1. odstavka 11. člena ZDoh ni bila razveljavljena, temveč je bila ugotovljena le njena neustavnost, zato, ker bi razveljavitev pomenila, da posebne olajšave za pastorke ne bi mogle uveljavljati niti tiste osebe, ki bi jo po veljavni ureditvi lahko. Šlo je torej za primer, ko bi razveljavitev povzročila stanje, ki bi bilo še bolj protiustavno, kot je zakonska določba sama. Delno pa je bil razlog za tako določitev tudi problem ločljivosti: z učinkom "za vse" ni bilo mogoče delno razveljaviti izpodbijane določbe, ne da bi ji ustavno sodišče dalo novo vsebino in se s tem spremenilo v zakonodajalca. Sodišče pa pri odločanju v posamični zadevi takšnega zadržka nima, saj lahko z učinkom "med strankami" z neposredno uporabo določb URS (1. odstavek 15. člena URS) odloči tako, da tožniku zagotovi položaj, v katerem mu z odmero dohodnine ne bodo kršene ustavne pravice, na katere je v svoji odločbi opozorilo ustavno sodišče. Neustavnost ZDoh, ki jo je ustavno sodišče ugotovilo z navedeno odločbo, pa je končno odpravljena v 7. odstavku 16. člena novega ZDoh-1 (Uradni list RS, št. 54/2004).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča (73. člen ZUS).