UPRS sodba IV U 211/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopenjski upravni organ, Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Celje, Sektor za odmero, kontrolo in informiranje, Izpostava Šentjur pri Celju, je z odločbo št. DT 4210-3292/2007-8 (04044-01) z dne 21. 12. 2010 odločil, da se odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Celje, št. 90 00954 0-103321/04 z dne 9. 9. 2005, o odmeri dohodnine za leto 2004, odpravi in nadomesti s to odločbo. Nadalje je odločil, da se zavezancu A.A. za leto 2004 odmeri dohodnina v znesku 14.513,94 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom odmerjenimi oziroma obračunanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 7.536,14 EUR znaša 6.977,80 EUR. Po odpravljeni odmerni odločbi je zavezanec plačal 6.727,30 EUR, zato mora zavezanec po tej odmerni odločbi plačati razliko 250,49 EUR. Zavezanec je razliko v višini 250,49 EUR že plačal na podlagi odpravljene odločbe z dne 24. 11. 2008. Odločil je tudi, da davčnemu organu v tem postopku posebni stroški niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bilo po dokončnosti odločbe št. 90 00954 0-103321/04 z dne 9. 9. 2005 ugotovljeno, da je zavezancu pravna oseba B. d.o.o., pri kateri je bil v letu 2004 zaposlen, izplačevala stroške kilometrine na podlagi potnih nalogov za službene poti, za katere je bilo ugotovljeno, da niso bile opravljene. Na tej podlagi je zavezanec v tem letu prejel znesek v skupni višini 821.787 SIT, kar predstavlja druge prejemke iz delovnega razmerja, ki se štejejo v osnovo za odmero dohodnine. Na tej osnovi je bil 17. 5. 2006 izdan sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2004, dne 31. 10. 2007 pa je bila izdana odločba v obnovljenem postopku in so bili v osnovo za odmero dohodnine za leto 2004, v skladu s 16. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94 – popr., 7/95 in 44/96), ti dohodki všteti v osnovo za odmero dohodnine. Zoper to odločbo je zastopnik zavezanca vložil pritožbo, kateri je drugostopenjski organ z odločbo z dne 16. 1. 2009 ugodil. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ spoštoval napotila drugostopenjskega organa o sodelovanju stranke v postopku ter zavezanca 14. 5. 2010 povabil, naj se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so navedena v ugotovitvenem postopku in ponudi morebitne dokaze, kot podporo svojim trditvam, 21. 12. 2010 je bilo izvedeno zaslišanje zavezanca, o katerem je bil sestavljen zapisnik. Prvostopenjski davčni organ je po podrobni proučitvi izjav zavezančevega zastopnika ugotovil, da v njem niso navedena nobena nova dejstva, ki ne bi bila navedena in uporabljena pri odločanju v postopku inšpekcijskega nadzora, ki je bil zaključen s sodbo Upravnega sodišča I U 721/2009-5 z dne 9. 12. 2009. Ker zavezanec za dohodnino v tem postopku ni predložil nobenih novih dokazov, ki bi lahko prvostopenjski organ pripeljala do drugačnih ugotovitev pri odločanju o upoštevanju višine osnove za izračun dohodnine za leto 2004, je le ta upošteval podatke pridobljene v postopku davčnega nadzora pri pravni osebi, pri kateri je bil zavezanec v letu 2004 zaposlen.

Drugostopenjski upravni organ je zavezančevo pritožbo zoper prvostopenjski upravni akt zavrnil.

Tožnik odločitvi prvostopenjskega upravnega organa oporeka. Navaja, da se zadeva iz sodbe Upravnega sodišča, oddelek v Celju, opr. št. I U 721/2009-5 z dne 9. 12. 2009 ne nanaša na iste stranke kot v tej zadevi, tudi pravna podlaga odločanja je druga. Z upoštevanjem te sodbe je prvostopenjski upravni organ kršil materialno pravo. Zmotna je tudi tudi ocena prvostopenjskega organa, da v dopolnjenem postopku niso bili predloženi novi dokazi. Prvostopenjski organ izpovedbe tožnika očitno ni štel za dokaz, kar predstavlja bistveno kršitev postopka tudi zato, ker se do izpovedbe tožnika ni opredelil, niti dokazno ocenil. Svojo odločitev je oprl zgolj na podatke davčnega nadzora pri pravni osebi. Kot materialno pravno zmotno ocenjuje stališče prvostopenjskega organa, da bi moral tožnik za svoje trditve predložiti knjigovodske listine, ali druga dokazila. Nepravilno je drugostopenjski organ opravil tudi dokazno oceno tožnikove izjave, kar bi po mnenju tožnika moral storiti prvostopenjski upravni organ. Ne strinja se tudi s stališčem pritožbenega organa, da bi moral tožnik predložiti ustrezne listine za svoje trditve, saj je bilo v predhodnem postopku s strani tožnika že večkrat opozorjeno, da stališča v inšpekcijskem postopku zoper pravno osebno B. d.o.o. ne morejo biti uporabljena v postopku odmere dohodnine. Doslej ni bilo razčiščeno niti, na kakšni podlagi naj bi obstajal upravičen dvom v verodostojnost potnih nalogov. Nadalje pojasnjuje, kako so bili opremljeni potni nalogi in kakšne listine so jim bile priložene in do takrat tožniku sploh ni bilo prezentirano, kakšne dokaze za opravljane službene poti bi moral še predložiti. Ne strinja se tudi z razmišljanjem drugostopenjskega organa, ki napotuje na dokazila, ki bi dokazovala verodostojnost potnih nalogov. Gre za posredne dokaze, ki ne bi mogli dati večje dokazne vrednosti, kot sami potni nalogi. Prav tako moderno poslovanje ne omogoča dokazovanja službenih poti s pričami, pisnimi izjavami poslovnih partnerjev, filmskim snemanjem gibanja zavezanca pri poslovnih partnerjih ali čem podobno, zato je mogoče dvomiti v vsako službeno pot. Pripominja tudi, da najbrž ni sporno, da poslovanje, zlasti v trgovinski dejavnosti, zahteva tudi službena potovanja, redno obiskovanje poslovnih partnerjev, nabavo blaga, iskanja partnerjev, obdelavo trga, logično pa je tudi, da že sam obseg prometa iz dejavnosti pravne osebe B. d.o.o. ne omogoča zaključka, da nobena službena pot tožnika, kot vodja poslovne enote C., ni bila potrebna. Tožnik vztraja, da je obseg potovanj, ki jih je opravil po potnih nalogih povsem primerljiv, če ne skromnejši, kot povprečno pri primerljivih poslovnih subjektih. Končno tožnik še pripominja, da po inšpekcijskem zapisniku ni šlo za sporni znesek kilometrin v višini 1.346.830,61 SIT. Na tožnika se je nanašal manjši znesek, v okviru katerega bi bilo treba konkretno opredeliti, kateri nalogi so bili sporni in zakaj. Predlaga zaslišanje tožnika kot stranke in na tej podlagi utemeljuje svojo zahtevo, da bi bilo treba izpodbijani akt odpraviti. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih obeh izpodbijanih upravnih odločb. Pojasnjuje, da se je s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča RS z dne 9. 12. 2009 zgolj potrdila pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, da so bili sporni potni nalogi potrjeni kot neverodostojni. Kljub temu je bila poudarjena pravica in možnost tožnika, da v svojem lastnem odmernem postopku dokaže, da je službene poti dejansko opravil. Tožnik sicer navaja, da je potnim nalogom prilagal dobavnice, ki jih ne predložil v spis, niti se poprej nanje ni skliceval. Tožena stranka ne dvomi, da je tožnik pri svojem delu opravil tudi kakšno službeno pot, vendar pa se kot sporna pojavlja količina teh poti. Tožnik zatrjuje, da je poti opravil, zato bi moral trditveno podlago izkazati tudi z verodostojnimi dokazi, česar ni storil, zato tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravne sporu, v nadaljevanju ZUS-1):

V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločitev sprejeta v ponovljenem postopku odločanja, v katerem je bilo prvostopenjskemu organu naloženo, da ob upoštevanju določbe 9. člena in četrtega odstavka 146. člena, v povezavi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP, tožniku pred izdajo odločbe omogoči sodelovanje v postopku oziroma omogoči, da se stranka izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba. Sodišče ugotavlja, kar med strankama ni sporno, da je bilo tožniku v postopku pred izdajo odločbe to sodelovanje omogočeno, kar dokazuje upravnemu spisu priložena izjava zavezanca z dne 25. 5. 2010; zapisnik o opravljenem razgovoru št. 4210-3292/2007-6 (04044-01) z dne 28. 9. 2010 in zapisnik o opravljenem razgovoru št. 4210-3292/2007-7 (04044-01) z dne 21. 12. 2010. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe voden skladno s postopkovnimi pravili ZUP.

Po presoji sodišča pa je pravilna tudi odločitev o odmeri dohodnine v višini 14. 513,94 EUR (oz. razlika 6.977,80 EUR, med odmerjeno dohodnino in med letom odmerjenimi oziroma obračunanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 7.536,14 EUR). V te zneske je namreč vštet tudi sporen (bruto) znesek 821.787 SIT, kot drugi prejemek iz delovnega razmerja, ki se všteva v osnovo za izračun dohodnine za leto 2004. Sodišče ugotavlja, da gre za znesek prejet iz naslova izplačila stroškov kilometrin, ki jih je tožniku izplačevala družba B. d.o.o., pri kateri je bil tožnik v letu 2004 zaposlen in katerega višina je bila ugotovljena v postopku inšpiciranja navedene pravne osebe. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da potni nalogi niso bili izkazani z verodostojnimi knjigovodskimi listinami. Ta ugotovitev izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 721/2009-5 z dne 9. 12. 2009. Ne glede na ugotovitve tega postopka, ki je sicer predstavljal razlog za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2004, pa je bila tožniku v ponovljenem postopku odločanja dana možnost dokazati, da so bila izplačila stroškov kilometrine utemeljena. Sodišče se strinja z utemeljitvijo davčnega organa, da tožnik ni uspel dokazati verodostojnosti izplačil potnih stroškov, saj dokazil za drugačno presojo spornih izplačil ni predložil, niti njihove verodostojnosti ni uspel izkazati s svojo izjavo, katere dokazno vrednost je po presoji sodišča, skladno s pooblastili 248. člena ZUP, pravilno ocenil drugostopenjski organ.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.